Jedro

Tožnica je imela v postopku pri toženi stranki pooblaščenca, ki je bil na podlagi pooblastila sicer posebej pooblaščen za zastopanje na zagovoru pred odpovedjo. Vendar je iz pooblastila, ki je splošne narave, razvidno, da je bil med ostalim pooblaščen za sprejem odločb in sklepov, v kar je treba šteti tudi sprejem odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz tega razloga je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi začela učinkovati od dneva prejema s strani pooblaščenca in ne od dneva, ko je bila tožnici dejansko vročena.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 13. 2. 2009 izdala tožnici, nezakonita; da pogodba o zaposlitvi ni prenehala dne 16. 2. 2009, temveč dne 21. 6. 2009, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožnico v roku 8 dni za ves čas od dne 16. 2. 2009 do dne 21. 6. 2009 prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, in da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni za čas od dne 16. 2. 2009 do dne 21. 6. 2009 obračunati in izplačati plače, zakonsko določene prispevke ter druge pravice, ki bi jih imela, če bi delala z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka“.

V preostalem pa se pritožba tožene stranke ter v celoti pritožba tožeče stranke, zavrneta in se v nespremenjenem delu (v II. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 13. 2. 2009 izdala tožena stranka M.V. d.o.o. tožnici S.K., nezakonita. Ugotovilo je, da tožnici ni prenehala pogodba o zaposlitvi dne 16. 2. 2009, ampak dne 21. 6. 2009, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožnico v roku 8 dni za ves čas od dne 16. 2. 2009 do dne 21. 6. 2009 prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni za čas od dne 16. 2. 2009 do dne 21. 6. 2009 obračunati in izplačati plače, zakonsko določene prispevke ter druge pravice, ki bi jih imela, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je glede zahtevka po nasprotni tožbi razsodilo, da je tožena stranka S.K. dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki M.V. d.o.o. preveč izplačano kilometrino v znesku 46,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 6. 2008 dalje do plačila, 34,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 7. 2008 dalje do plačila, 32,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 8. 2008 dalje do plačila, 62,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 10. 2008 dalje do plačila, 62,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 11. 2008 dalje do plačila in 59,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 11. 2008 dalje do plačila (II./1 točka izreka), višji tožbeni zahtevek za plačilo preveč izplačane kilometrine pa zavrnilo (II./2 točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka M.V. d.o.o. dolžna tožnici S.K. povrniti stroške postopka v znesku 1.472,00 EUR v roku 8 dni, od zapadlosti dalje pa tudi zakonske zamudne obresti, pod izvršbo (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili tožeča in tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožnica izpodbija sodbo v delu ugoditve zahtevkov po nasprotni tožbi tožene stranke (v II./1 točki izreka). Navaja, da je sodišče prve stopnje na takšno odločitev zmotno oprlo na izpovedi direktorice tožene stranke U. in lastnika J.. Jasno je, da sta oba pričala v korist tožene stranke. Sama je verodostojno izpovedala, kako je v spornem času potekalo izpolnjevanje in oddaja posameznega potnega naloga računovodji. Glede tega ni logično, da bi goljufala pri evidenci kilometrov za prevoz blaga v trgovino. Navedeni priči nista znali pojasniti, kako bi njej sploh koristilo spreminjanje kilometrov za nazaj. Računovodja tožene stranke je vsakokrat pregledal potni nalog ter ga ustrezno obračunal. V primeru nepravilnosti bi kakršnokoli kršitev lahko zaznal, saj gre pri toženi stranki za majhen kolektiv, največ 4 do 5 zaposlenih delavcev. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da zahtevke tožene stranke po nasprotni tožbi v celoti zavrne.

Tožena stranka izpodbija sodbo v delu ugoditve tožničinih zahtevkov (v I. točki izreka), v delu zavrnitve višjega zahtevka po nasprotni tožbi (v II./2 točki izreka) in v delu odločitve o stroških (v III. točki izreka). Navaja, da si je tožnica iz naslova preveč obračunanih kilometrin v šestih mesecih neutemeljeno prilastila 297,20 EUR, kar predstavlja neupravičeno obogatitev in kaznivo dejanje. Tožnica je zavestno in naklepno vpisovala višjo kilometrino v potne naloge vedoč, da ji bo tudi plačana. Sklicuje se na sprejeto sodno prakso in na konkretne sodbe, ko je sodišče odločilo v podobnih primerih. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da dejstvo o prisvojitvi preveč izplačane kilometrine ni bistveno vplivalo na poslovanje delodajalca. V tožnico je v celoti izgubila vse zaupanje za nadaljevanje delovnega razmerja. Sprašuje se, kako naj delodajalec obdrži v službi osebo, ki je na sodišču lažno izpovedovala, da je redno vozila blago v trgovino. Tožnica ni zatrjevala nobene olajševalne okoliščine, ki bi lahko spremenile njeno naklepno ravnanje. Sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti izpovedbi tožnice o polnih nabiralnikih na pošti v .... Tožnica ni imela nobenega pametnega izgovora, da je vsak dan opravila pot do pošte na ... ulici, namesto do pošte v .... Še vedno vztraja pri tem, da je naklepno spremenila potne naloge in sama podpisala direktorico. Nadalje sodišče prve stopnje ni dovolj utemeljilo razlog delne zavrnitve zahtevka po nasprotni tožbi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da zavrne tožničine zahtevke ter v celoti ugodi njenemu zahtevku po nasprotni tožbi oz. podrejeno, da razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožnice ni utemeljena.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo o zahtevku po nasprotni tožbi (v II. točki izreka), to pa ne velja za ugotovitev o nezakonitosti izredne odpovedi (v I. točki izreka) ter glede odločitve o stroških (v III. točki izreka), kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 13. 2. 2009 podala tožnici izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 110. čl. ZDR v zvezi z 1. in 2. alinejo 1. odst. 111. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Tožena stranka je očitala tožnici storitev treh naklepnih kršitev in sicer, da je od meseca aprila do decembra 2008 sporočala napačne podatke o številu prevoženih kilometrov, zaradi česar ji je v spornem obdobju izplačala 669,74 EUR preveč kilometrine, da je v času od dne 14. 1. 2009 do dne 23. 1. 2009 v računalniku spremenila vsebino potnih nalogov in da je med vrnitvijo z bolniškega staleža dne 19. 1. 2009 in dne 3. 2. 2009 spremenila vsebino potnega naloga za mesec december 2008. Tožena stranka je ugotovila, da so očitane kršitve pogodbenih obveznosti tako hude, da je izgubila vsakršno zaupanje v tožnico, zaradi česar nadaljevanje delovnega razmerja z njo ni več mogoče. Pritožbeno sodišče soglaša s sprejetim stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka podala izredno odpoved v predpisanem zakonskem roku, poleg tega tožnici tudi ni kršila pravice do zagovora. V tej zvezi vsebuje izpodbijana sodba pravilno obrazložene tako dejanske kot pravne razloge. Vendar takšna ugotovitev ne more veljati za presojo, od kdaj je učinkovala izredna odpoved. Tožnica je imela v postopku pri toženi stranki pooblaščenca, ki je bil na podlagi pooblastila (priloga B3) sicer posebej pooblaščen za zastopanje na zaslišanju tožnice. Vendar je iz pooblastila, ki je splošne narave, razvidno, da je bil med ostalim pooblaščen še za sprejem odločb oziroma sklepov, v kar je potrebno šteti tudi sprejem pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede tega je ugotovitev sodišča prve stopnje, da pooblaščenec za takšna opravila ni bi bil pooblaščen, zmotna in protispisna. Zato je potrebno upoštevati, da je v konkretnem primeru učinkovala izredna odpoved z dnem 16. 2. 2009, ko jo je prejel pooblaščenec, in ne z dnem 2. 3. 2009, ko je bila tožnici dejansko osebno vročena.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi v izpodbijani sodbi o nedokazanosti tožnici tako hujše kršitve, ki se nanaša na očitek, da je v času od dne 14. 1. 2009 do dne 23. 1. 2009 v računalniku spremenila vsebino potnih nalogov, kot hujše kršitve, da je med vrnitvijo z bolniškega staleža dne 19. 1. 2009 in dne 3. 2. 2009 spremenila vsebino potnega naloga za mesec december 2008 ter na njem ponaredila direktoričin podpis. Glede tega je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izvedene dokaze, da takrat na računalniku ni delala samo tožnica in da računalnik ni bil zaščiten z geslom. V tej zvezi pa je za presojo teh dejstev bistveno, da tožena stranka ni ponudila takšnih dokazov, ki bi utemeljevali nasprotno, kot nadalje, da je ustrezno spremenila potni nalog za mesec december 2008 in na njem ponaredila direktoričin podpis. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno štelo za dokazano, da je bil fascikel dostopen vsakemu, kar je potrdila priča M., pri čemer je potrebno dodati, da se zgolj na podlagi indicev še ne more sklepati na obstoj navedenih dveh kršitev.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje glede preostale hujše kršitve, ki se nanaša na evidentiranje in obračun kilometrine v zvezi z oddajanjem pošiljk na pošto in dostavo blaga v trgovino S.. Sodišče prve stopnje je štelo za dokazano, da je tožnica zlasti navadne pošiljke oddajala tudi na pošti v .... Po nalogu tedanjega direktorja in večinskega lastnika tožene stranke J. je dvigovala in oddajala pošiljke še za dve drugi podjetji, pri čemer je zaradi težav s premalo nalepljenimi znamkami nosila pošiljke na drugo pošto v nabiralnik. Glede na to, da je direktorja J. zamenjala nova direktorica, tožnica ni dobila novih navodil v zvezi z oddajanjem pošiljk. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica dostavljala blago v trgovino S. le občasno, to je v mesecu aprilu 2008 in avgustu 2008, v ostalih mesecih do decembra 2008 pa ne, kar je sklepalo na podlagi izpovedb prič U. in S.. V skladu s tako ugotovljenimi razlogi si je tožnica v spornih mesecih neupravičeno evidentirala kilometrino s svojim vozilom do navedene trgovine, vsakokrat po 8 km, zaradi česar ji je bilo od meseca maja 2008 do novembra 2008 iz tega naslova neutemeljeno izplačano 297,20 EUR. Zato je za ta znesek delno utemeljen zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi, kot je to pravilno razsodilo sodišče prve stopnje v II. točki izreka sodbe, ne pa višji zahtevek do zneska 669,74 EUR, kot se to zavzema pritožba tožene stranke.

Vendar se pritožbeno sodišče ne strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, da ugotovljena hujša tožničina kršitev z zvezi z nepravilnim obračunavanjem kilometrine, storjene v zadnjih šestih mesecih pred izredno odpovedjo, to je po datumu 13. 8. 2008, ne utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede tega je podano materialno pravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnici delna dokazanost ene od treh očitanih kršitev tako po obsegu, intenzivnosti in okoliščinah, v katerih je bila storjena, v konkretnem primeru ne utemeljuje izredno odpoved. V tej zvezi sodišče prve stopnje zmotno razlaga tudi pojem kaznivega dejanja goljufije, ki jo je tožnica storila v spornem času zaradi lažnega prikazovanja dejansko opravljenega števila kilometrov, oz. da pri njej že ob storitvi takšnega ravnanja ni bil podan goljufivi namen.

Pritožbeno sodišče poudarja, da se je tožena stranka že v pisni odpovedi sklicevala na določbo 35. čl. ZDR, po kateri se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga izvaja, materialno ali moralno škodujejo delodajalcu. Zato delodajalec pričakuje od delavca, da bo sporočal in v vse evidence vpisoval resnične podatke, ki so podlaga za izplačilo kilometrine, pri čemer predstavljajo tožnici očitana ravnanja kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja goljufije. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšne navedbe v pisni odpovedi v celoti negirajo razlogovanja sodišča prve stopnje, da tožena stranka goljufivega namena tožnice v zvezi z zmotnim izpolnjevanjem in obračunavanjem kilometrine v potnih nalogih ni zatrjevala. Potrjujejo ravno nasprotno, da se tožnica v spornem obdobju od vsega začetka zavedala lažnega prikazovanja kilometrine glede dostave blaga v trgovino S., vsakokrat po 8 km, ki ima vse znake kaznivega dejanja goljufije iz določbe 1. odst. 211. čl. Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008).

Nadalje je tožena stranka v pisni odpovedi pravilno ugotovila, da je izgubila vsakršno zaupanje v tožnico, zaradi česar z njo nadaljevanje delovnega razmerja nikakor ni več mogoče. Ima le 5 zaposlenih, zato je zaupanje delavcem, da svoje naloge vestno opravljajo in sporočajo pravilne podatke, toliko bolj pomembno. Poleg tega je pomembno tudi, da je tožnica hotela svoja ravnanja prikriti in s tem otežiti dokazovanje delodajalcu. Navedena dejstva potrjuje izpovedba Jurija, da je tudi njemu po ugotovljenih tožničinih nepravilnostih postalo jasno, da tako v majhnem podjetju ni mogoče imeti več zaupanja v drugega, za katerega se izkaže, da goljufa podjetje. Iz teh razlogov je v celoti sprejemljivo pravilno opozarjanje tožene stranke, da je zaupanje v delavca bistven element delovnega procesa in učinkovitosti poslovanja, zaradi česar ga ni mogoče obdržati v delovnem razmerju, če je dokazano, da si neutemeljeno pridobiva premoženjsko korist. Sodišče prve stopnje je materialno pravno zmotno razlagovalo tako ugotovljena dejstva. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 5. točke 358. čl. ZPP v tem obsegu izpodbijanja sodbe (v I. točki izreka) ugodilo pritožbi tožene stranke tako, da je zavrnilo tožničine zahtevke za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, za plačilo zahtevanih reparacij in za priznanje delovnega razmerja tožnice do 21. 6. 2009, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče je zaradi takšne spremembe sodbe na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP poseglo tudi v odločitev o stroških postopka (v III. točki izreka sodbe) in odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške na prvi stopnji. Glede stroškov tožnice je ugotovilo, da s svojimi zahtevki o glavni stvari v sporu ni uspela, pri čemer je njen delni uspeh v zvezi z denarnim zahtevkom po nasprotni tožbi zanemarljiv. Na drugi strani ima odločitev o stroških, ki se nanašajo na toženo stranko, podlago v določbi 5. točke 41. čl. ZDSS-1, po kateri delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Vendar pritožbeno sodišče takšnega razloga v tožničinem primeru ni ugotovilo.

Zato je pritožbeno sodišče v preostalem zavrnilo pritožbo tožene stranke ter v celoti pritožbo tožnice in v nespremenjenem delu (v II. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožnica in tožena stranka sta vsaka v svojih pritožbah priglasili stroške. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Takšna odločitev se nanaša tudi za toženo stranko, ki ima podlago v določbi 5. točke 41. čl. ZDSS-1.