Jedro

Za veljavno sklenitev poroštvene pogodbe je predpisana pisna oblika. Toda za veljavno sklenitev poroštvene pogodbe se ne zahteva, da sta izjavi volje obeh pogodbenih strank (poroka in upnika) dani v pisni obliki. Pisna oblika je kot pogoj za veljavno sklenitev določena le v zvezi z izjavo poroka. Upnik lahko poda izjavo volje za sklenitev poroštvene pogodbe ustno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi v točki I. in III. izreka izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 27. 9. 2013, opr. št. VL 151798/2013 se vzdrži v veljavi za plačilo glavnice v višini 17.329,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2013 dalje do plačila in za plačilo stroškov izvršilnega postopka v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2013 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. II. Pobotni ugovor prvotožene stranke v višini 28.107,72 EUR ne obstoji. III. Toženi stranki sta dolžni plačati tožeči stranki nadaljnje stroške pravdnega postopka v znesku 1.771,27 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev, pod izvršbo.”

2. Drugotožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem delu, to je v točki I. in v izreku o stroških v točki III. izreka s pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se sklep o izvršbi razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi poudarja, da gre v predmetni zadevi za “kvaziporoštveno” razmerje med tožečo in prvotoženo stranko ter da njegove izjave ne gre enačiti s poroštveno pogodbo po določilih OZ, saj da ni bila sklenjena med zakonsko zahtevanimi pogodbenimi strankami, temveč je sestavljena zgolj kot izjava poroka. Po stališču pritožnika bi morala biti poroštvena pogodba dvostranska pogodba, kar pa da v predmetni zadevi ni. Nadalje vztraja, da obveznost ni vsebinsko identificirana v poroštveni izjavi, zato poroštvena izjava ne more učinkovati. Tudi odločitev sodišča prve stopnje glede pisnega preklica poroštvene pogodbe je po stališču drugotožene stranke neutemeljena, nepravilna in celo nezakonita. Rok za nastanek obveznosti naj ne bi nastopil, saj niti ni bil točno določen, opredeljen je bil kvečjemu rok trajanja zaveze poroka. Pritožnik pa je, še preden se je seznanil in se je sploh mogel seznaniti z nastankom zatrjevanih obveznosti, svojo poroštveno izjavo, ne pa morebiti pogodbo, veljavno pisno preklical in sicer takoj, ko je izvedel za odpoved pogodbe o posredovanju s tožečo stranko. Nadalje navaja, da je drugotožena stranka s preklicem poroštvene izjave na tožečo stranko, dne 18. 7. 2013 naslovila še dopis, s katerim jo je pozvala na vračilo predmetne poroštvene izjave in izdanih izvršnic, saj da so zaradi prekinitve pogodbe vse dane izjave drugotožene stranke postale brezpredmetne. S tem, ko je tožeča stranka drugotoženi stranki vrnila zahtevane listine, pa je po mnenju drugotožene stranke nedvomno konkludentno priznala obstoj in veljavo preklica poroštvenih izjav. Nadalje je drugotožena stranka poudarjala, da je odločitev sodišča prve stopnje tudi v nasprotju z veljavno sodno prakso. Navedla je še, da je podala tudi ugovor ničnosti poroštvene pogodbe, ker zaradi pomanjkanja zakonsko obveznih sestavin le-ta nikoli ni bila veljavno sklenjena ter da je ugovarjala tudi, da je bil temeljni posel razvezan in je tako predmetna poroštvena pogodba povsem brezpredmetna. O teh ugovorih pa, da se sodišče prve stopnje ni izjavilo in jih ni presojalo. Končno je še navedla, da tožeča stranka ni uspela utemeljeno in z verjetnostjo izkazati temeljnih elementov obstoja obveznosti drugotožene stranke vsled čemur bi tako prvostopno sodišče moralo tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti. Vsakršno drugačno stališče sodišča je po stališču druge tožene stranke nepravilno in zaradi neizkazanosti tudi povsem neutemeljeno.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka uveljavlja zahtevek zoper drugotoženo stranko kot poroka na podlagi njene poroštvene izjave z dne 11. 1. 2013. 6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tudi zoper drugotoženo stranko ugodilo. Odločitev sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

7. Po drugotoženi stranki uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku na prvi stopnji niso bile storjene. Pritožbeno sodišče pa v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti katere od ostalih kršitev na katere pazi samo po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodba ima jasne in skladne razloge o vseh za odločitev relevantnih dejstvih. Pritožbeno sodišče kakšne protispisnosti v izpodbijani sodbi ni zasledilo. Če je sodišče prve stopnje predlagane in izvedene dokaze ocenilo drugače kot bi želela tožena stranka s tem zatrjevane kršitve ni zagrešilo. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje predlagane in izvedene dokaze ocenilo vestno in skrbno, vsakega zase in vse skupaj, tako, da je ugotovljeno dejansko stanje rezultat uspeha celotnega dokaznega postopka, kot to zahteva določba 8. člena ZPP.

8. Ker je sodišče prve stopnje vestno in skrbno ter popolno ocenilo izvedene dokaze in svojo dokazno oceno skrbno obrazložilo, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

9. Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je drugotožena stranka 11. 1. 2013 podpisala poroštveno izjavo, s katero se je kot porok zavezala, da tožeči stranki jamči za izpolnitev vseh dogovorjenih, veljavnih, zapadlih in neplačanih obveznosti prvotožene stranke iz pogodbe 1. do višine 100.000,00 EUR in za devet mesecev od izdaje poroštvene izjave (to je do 11. 10. 2013); da je drugotožena stranka z dopisom z dne 4. 7. 2013 enostransko preklicala poroštveno izjavo z dne 11. 1. 2013; da so vtoževane obveznosti prvotožene stranke do tožeče stranke po navedeni pogodbi in na njej sklenjenih prodajnih pogodbah nastale v maju 2013, torej pred preklicem poroštvene izjave; ob nadaljnji ugotovitvi sodišča prve stopnje, da znašajo obveznosti prvotožene stranke do tožeče stranke po vtoževanih računih 17.329,46 EUR, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku zoper drugotoženo stranko utemeljeno ugodilo in z ugoditvijo tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se je drugotožena stranka s pisno poroštveno izjavo veljavno zavezala kot porok in da je bila njena obveznost v poroštveni izjavi zadostno opredeljena tako, da je bilo poroku natančno znano, do katerega zneska se je zavezal za plačilo obveznosti glavnega dolžnika in za katere obveznosti, to je le za obveznosti, ki bodo nastale od 11. 1. 2013 do 11. 10. 2013. Pravilno je zaključilo, da enostranski preklic poroštvene izjave za obveznosti prvotožene stranke nastale pred tem preklicem ne učinkuje, kar vse je podrobno pojasnilo in obrazložilo v točkah 14 in 17 do 19 obrazložitve izpodbijane sodbe in utemeljilo na določbah Obligacijskega zakonika (OZ), ki urejajo poroštvo, zlasti na določbah členov 1012, 1017 in tretjega odstavka 1016. člena. S tem pa je odgovorilo na vse bistvene navedbe drugotožene stranke podane v postopku na prvi stopnji in ponovljene v pritožbi.

11. Tožena stranka si zmotno razlaga določbe členov 1012 in 1013 OZ, ko v pritožbi znova zatrjuje, da gre v predmetni zadevi za “kvaziporoštveno” razmerje med tožečo stranko in prvotoženo stranko ter da njene izjave ne gre enačiti s poroštveno pogodbo po določbah OZ, saj da ni bila sklenjena med zakonsko zahtevanimi pogodbenimi strankami, temveč zgolj kot izjava poroka. Po mnenju drugotožene stranke v obravnavanem primeru naj ne bi bila sklenjena dvostranska pogodba.

12. Z določbo 1012. člena OZ, ki govori o poroštveni pogodbi, s katero se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil, in z določbo 1013. člena OZ, ki določa, da poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno, OZ odstopa od splošnega pravnega pravila o neobličnosti oziroma konsenzualnosti pri sklepanju pogodb. Za veljavno sklenitev poroštvene pogodbe je predpisana pisna oblika. Toda OZ za veljavno sklenitev poroštvene pogodbe ne zahteva, da sta izjavi volje obeh pogodbenih strank (poroka in upnika) dani v pisni obliki. Pisna oblika je kot pogoj za veljavno sklenitev določena le v zvezi z izjavo poroka. Upnik lahko poda izjavo volje za sklenitev poroštvene pogodbe ustno (tako V. K. v Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, stran 1034, GV Založba 2004).

13. Iz navedenega je zaključiti, da je bila med tožečo stranko kot upnikom in drugotoženo stranko kot porokom ob sicer nesporno s strani drugotožene stranke podpisani in tožeči stranki izdani poroštveni izjavi, sklenjena poroštvena pogodba.

14. Ker je drugotožena stranka poroštveno izjavo podala pisno, z njo pa se je zavezala za izpolnitev vseh obveznosti prvotožene stranke iz pogodbe sklenjene med prvotoženo stranko in tožečo stranko do višine 100.000,00 EUR in za obdobje devetih mesecev od dneva izdaje poroštvene izjave 11. 1. 2013 (glej izjavo v prilogi A 17), tudi ne drži pritožbena navedba drugotožene stranke, da obveznost, za katero je drugotožena stranka prevzela poroštvo, v izjavi ni bila veljavno določena. Po presoji pritožbenega sodišča je bila obveznost vsebinsko zadosti identificirana že z navedbo same pogodbe, saj je drugotožena stranka v izjavi jasno navedla, da je seznanjena z vsebino in obveznostmi dolžnika (sedaj prvotožene stranke) po pogodbi sklenjeni s tožečo stranko o posredovanju in prodaji storitev ter terminalske opreme T. št. 1. ter da se zavezuje za izpolnitev vseh dogovorjenih, veljavnih in zapadlih, a neplačanih obveznosti naročnika iz te pogodbe ter za povrnitev morebitnih stroškov izterjave. Glede na takšno vsebino izjave drugotožena stranka ne more uspeti s trditvami, da ji obveznost, za katero se je zavezala kot porok, ni bila znana. Še zlasti pa tega ne more uspešno trditi glede na v poroštveni izjavi podano omejitev zaveze glede maksimalne vrednosti 100.000,00 EUR in veljavnosti poroštvene izjave 9 mesecev od dneva izdaje (to je od 11. 1. 2013). Ni spregledati niti, da je poroštvo prevzela pravna oseba, za njo pa je izjavo podpisal kot zakoniti zastopnik A. S., ki je kot je povedal na zaslišanju v postopku na prvi stopnji, opravljal za prvotoženo stranko računovodske posle tako, da ni dvoma, da mu je morala biti obveznost izhajajoča iz pogodbe št. 1. sklenjene med prvotoženo stranko in tožečo stranko poznana in ne gre za nepredviljivo obveznost kot je to primer v sodnih odločbah, na katere se v pritožbi sklicuje.

15. Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da to ni sledilo izpovedbi v postopku na prvi stopnji zaslišanega zakonitega zastopnika drugotožene stranke pri čemer ne pojasni v čem ni sledilo tej izpovedbi, saj je zakoniti zastopnik sam povedal, da je poroštveno izjavo v prilogi A 17 podpisal. Iz te izjave pa jasno izhaja opredelitev maksimalnega zneska, do katerega se je zavezala drugotožena stranka kot porok in čas do katerega se je zavezala, kar je trdila tudi tožeča stranka in tožena stranka tega v postopku na prvi stopnji niti ni prerekala.

16. Tožena stranka ne more uspeti niti s pritožbenimi trditvami o učinkih njenega preklica poroštvene izjave. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, je prenehanje poroštvene pogodbe možno le pod določenimi pogoji. Med drugim lahko poroštvena pogodba preneha, če se poroštvo prekliče. Preklic poroštva je mogoč v primeru, če je poroštvo dano za bodočo obveznost in če ni določen rok, v katerem bi naj bodoča obveznost nastala, ter če je preklic dan preden obveznost nastane (tretji odstavek 1016. člena OZ).

17. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se je drugotožena stranka zavezala za plačilo obveznosti glavnega dolžnika po pogodbi št. 1. Obveznost glavnega dolžnika po tej pogodbi pa je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, nastala zaradi dobave, nakupa U. aparatov, kar predstavlja obveznost po prodajni pogodbi, ki nastane, ko prodajalec izpolni svojo obveznost, to je, ko dobavi blago in ne z izdajo ali prejemom računa. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, iz računov tožeče stranke izhaja, da so obveznosti nastale v maju 2013, drugotožena stranka pa je preklic poroštvene izjave podala 4. 7. 2013, kar je po nastanku obveznosti, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da preklic poroštvene izjave drugotožene stranke na obveznosti, ki so nastale pred preklicem, že iz tega razloga ne učinkuje.

18. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno presodilo, da preklic poroštvene izjave v predmetnem primeru tudi ni mogoč, ker gre za bodoče terjatve, katerih rok nastanka je določen, saj iz poroštvene izjave izhaja, da poroštvena izjava velja za 9 mesecev od dneva izdaje, kar pomeni, da je poroštvo dano za obveznosti, ki nastanejo v obdobju do 9 mesecev od izdaje poroštvene izjave, to je do 11. 10. 2013, kar pomeni, da je določen rok, v katerem naj bi obveznost nastala in zato enostranski preklic poroštva po tretjem odstavku 1016. člena OZ v obravnavanem primeru ni mogoč. Sodišče prve stopnje je v zvezi s preklicem poroštvene izjave, kot ga zatrjuje drugotožena stranka, pravilno pojasnilo, da ni pomembno, kdaj je porok zvedel za nastanek obveznosti oziroma da je porok zvedel za nastanek obveznosti šele po dveh mesecih od odpovedi pogodbe št. 1., kot je to zatrjevala drugotožena stranka.

19. Drugotožena stranka pa v postopku na prvi stopnji ni navajala, da ji je tožeča stranka vrnila poroštveno izjavo in izdane ji izvršnice, kar naj bi po stališču drugotožene stranke pomenilo, da je tožeča stranka konkludentno priznala obstoj in veljavo preklica poroštvenih izjav, zato so te njene navedbe v pritožbi neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Drugotožena stranka pa niti ne zatrjuje, da teh navedb v postopku na prvi stopnji ni mogla pravočasno podati brez svoje krivde.

20. Sodišče prve stopnje tako utemeljeno ni sledilo ugovornim trditvam drugotožene stranke o neveljavnosti poroštvene izjave. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila ta veljavna, pa druga tožena stranka ne more uspeti s trditvami o ničnosti poroštvene pogodbe. Na obveznosti drugotožene stranke kot poroka ne vpliva niti odpoved pogodbe št. 1. s strani tožeče stranke, saj je drugotožena stranka kot porok dolžna poravnati zgolj zapadle obveznosti, torej obveznosti, ki so nastale do odpovedi pogodbe.

21. Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo v točki I. in posledično v točki III. izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

22. Ker drugotožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (člen 165/I v zvezi s členom 154/I ZPP).