Jedro

Zahtevek na vrnitev v zakup dane stvari po logiki vsebuje tudi odpoved zakupa.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora izprazniti tožničino zemljišče parc. št. 157 vl. št. 203 k. o. I. ter ji ga izročiti v posest. Pritožbo toženca je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, so drugačni od razlogov, zaradi katerih je utemeljenost takšne odločitve sprejelo sodišče druge stopnje. Pritožbeno sodišče je brez obravnave in na podlagi spisovnih podatkov upoštevalo kot temelj svoje odločitve dejstva, ki jih prvo sodišče ni ugotovilo in nanje ni oprlo svoje sodbe. Gre za ugotovitve, da je kot odpoved molče podaljšane zakupne pogodbe treba šteti tudi zahtevke tožeče stranke na izročitev zemljišča, ki so se začeli že leta 1988, v takšni funkciji pa naj bi bila podana tudi tožba na izročitev zemljišča. Po določbi 597. člena ZOR preneha zakupna pogodba, sklenjena za nedoločen čas, z odpovedjo, ne pa z zahtevo po vrnitvi v zakup dane stvari. Zato je tudi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je za podlago svoje odločitve vzelo dejansko stanje, ki ga je izčrpno ugotovilo sodišče prve stopnje. V razlogih izpodbijane sodbe je to izrecno navedlo. Tako je upoštevalo samo tiste listine, ki jih je za podlago upoštevalo sodišče prve stopnje (zakupna pogodba, zadnja z dne 31.12.1984, lokacijsko dovoljenje, pozivi tožeče stranke na izročitev zemljišča). Zato je revizijski očitek, da razlogi sodbe sodišča druge stopnje temelje na drugačni dejanski podlagi, neutemeljen. Upoštevalo je predvsem odločilna dejstva, da je zakupna pogodba med strankama za uporabo spornega zemljišča za dobo enega leta bila sklenjena dne 31.12.1984, da je toženec po preteku enega leta zemljišče obdržal v posesti, da pa ga je tožeča stranka najpozneje od leta 1988 dalje večkrat pozivala na njegovo izročitev in da je končno dne 5.10.1992 vložila predmetno tožbo. Dejanska izhodišča, ki so služila za uporabo prava, odločilnega za presojo, so torej bila na drugi stopnji enaka. Na uporabo materialnega prava pa pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP). V obravnavanem primeru to pomeni, da je sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje povzelo kot pravilno, pri čemer pa jo je s stališča uporabe materialnega prava dopolnilo z ustreznimi razlogi pravne (in ne dejanske) narave. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP torej ni utemeljen.

S stališča pravne presoje pa ni spora o tem, da je med pravdnima strankama bilo podano zakupno razmerje (11. poglavje ZOR - posebej določbi 596. in 597. člena). Po preteku enega leta (iztek roka po zakupni pogodbi z dne 31.12.1984) bi moral toženec zemljišče izročiti tožeči stranki. Ker tega ni storil, tožeča stranka pa kot zakupodajalec nadaljnji rabi stvari tedaj še ni nasprotovala, je bil zakup molče obnovljen (596. člen ZOR) za nedoločen čas. Vendar pa to ne pomeni, da takšnega zakupa ni mogoče odpovedati. Vsaka stranka namreč lahko da drugi odpoved takega zakupa ob določenih pogojih (597. člen ZOR). Taka odpoved mora biti nedvoumno izražena. Ni mogoče sprejeti stališča, da pisni zahtevki tožeče stranke od leta 1988 dalje na izročitev zemljišča ne predstavljajo jasne in nedvoumne odpovedi. Revizijska trditev, da odpoved ni bila dana, zato ni sprejemljiva. Zahtevek na vrnitev v zakup dane stvari namreč po logiki vsebuje tudi odpoved zakupa. S tem v zvezi toženec ne zatrjuje okoliščin iz določbe 2. odstavka 597. člena ZOR (morebitna odpoved ob neprimernem času) in sicer ne glede na dejstvo, da je po prvem pozivu na izročitev stvari v letu 1988 zemljišče še vedno užival tudi ob vložitvi tožbe v letu 1992. Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, pa tudi ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP - eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.

Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) in ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, 29/78 do 57/89), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, 1/91-I).