Jedro

Ker tožnik ni predložil dodatnih zdravniških potrdil, ki bi izkazovala njegovo zdravljenje, sodišč ni prepričal o protipravnem dejanju in vzročni zvezi med takim ravnanjem in zatrjevano škodo, še manj o toženkini odgovornosti. To pa so elementi, ki morajo biti kumulativno izkazani za nastanek odškodninske terjatve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu mora toženka plačati 92.000.000 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila in mu povrniti pravdne stroške. Tako je razsodilo zato, ker tožniku ni uspelo dokazati elementov, ki morajo biti podani za to, da nastane odškodninska obveznost, saj mu ni uspelo dokazati niti to, da je bil res poškodovan, zlasti pa ne, da bi ga poškodovala toženka. Proti zavrnilni sodbi se je pritožil tožnik, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvega sodišča, je tožnik pravočasno vložil revizijo.

Uveljavlja revizijske razloge iz 1., 2. in 3. točki 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku. Povzema pritožbene navedbe in trdi, da je sodba prvega sodišča v nasprotju s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je odrekla pri vero priči F. G.. Sodišče bi mu moralo verjeti, ker je enako izpovedal že v kazenskem postopku, tolmačenje, da se je na glavni obravnavi obrnil k tožniku in vprašal, če je prav povedal, pa je zmotno, saj ni dokaza, da bi šlo za kaznivo izpoved, temveč se je priča z vprašanjem dejansko hotela soočiti s tožnikom. Priča G. ni sprt s toženko, sta pa s tožnikom sprti priči, ki sta izpovedali drugače in jima je sodišče verjelo. Izpoved priče O. o kredibilnosti tožnika ni resnična in sodišče takega vprašanja sploh ne bi smelo dovoliti. V zvezi z izpovedjo priče L. pa tožnik očita sodišču, da ni navedlo razlogov, zakaj mu ne verjame. Tožnik še trdi, da sodišče v nasprotju s predloženimi zdravniškimi spričevali ne verjame, da je bil poškodovan. Sodišču očita, da je oprlo odločitev na tožnikovo vedenje na glavnih obravnavah, čeprav bi moralo upoštevati, da je bil prizadet zaradi tega, ker je bil v kazenskem postopku pogojno obsojen C. Z., za katerega tožnik trdi, da ga je toženka najela zato, da bi ga pretepel. Ker je tožnik vse to, kar je navedel v reviziji, uveljavljal že v pritožbi, trdi, da je tudi sodišče druge stopnje bistveno kršilo določila ZPP. Zlasti mu očita, da je glede priče L. zapisalo, da sodišče ni upoštevalo njegove izpovedi, ker je bil dokaz prepozno predlagan. To ni v skladu z določili 286. in 287. člena ZPP, ki težita k pospešitvi postopka, ne pa k neupoštevanju načela materialne resnice. Tožnik se tudi ne strinja z utemeljitvijo, da ni povezave med dogodkom, ki ga je povzročil C. Z. in med poškodbami, ki naj bi jih povzročila toženka.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko je bila že izčrpana pravica iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/01-1 z Ustavnima zakonoma, Ur. l. RS, št. 42/97 in 66/2000). Zato jo je mogoče vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov (370. člen ZPP). Gre namreč za izredno pravno sredstvo proti pravnomočni odločbi, ki je namenjeno predvsem poenotenju uporabe procesnega in materialnega prava, in v tretjem odstavku 370. člena ZPP izrecno prepoveduje vložitev revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Graja dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje zato ni dovoljena, čeprav tožnik v reviziji trdi, da uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V resnici napada dokazno oceno, ki spada med ugotovitve dejanskega stanja.

V 8. členu ZPP je določeno, da sodišče na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega uspeha postopka odloči po svojem prepričanju, katera dejstva se štejejo za dokazana. Seveda mora svojo dokazno oceno utemeljiti in v svoji sodbi je sodišče prve stopnje na drugi strani pojasnilo, zakaj ne verjame tožnikovi izpovedi. Na naslednjih straneh je navedlo in analiziralo izpovedi zaslišanih prič, in sicer vseh tistih, ki so izpovedale dejstva v korist tožnika, kot tistih, ki so izpovedale v korist toženke. Za pričo A. L. je res zapisalo, da je tožnik predlagal njegovo zaslišanje po končanem prvem naroku za glavno obravnavo in tožnik načeloma pravilno opozarja, da so bile morda ovire za zaslišanje te priče, da pa ni razlogov, da bi ga sodišče zaslišalo in nato ne bi upoštevalo njegove izpovedi. Toda sodišče ga je moralo zaslišati zato, da je lahko ugotovilo utemeljenost dokaznega predloga za zaslišanje, poleg tega pa je njegovo izpoved vseeno vrednotilo, ker je zapisalo, da dvomi v njegovo verodostojnost, zakaj pa je pojasnilo v drugem odstavku na tretji strani utemeljitve svoje sodbe. Tudi tri zdravniška spričevala je sodišče prve stopnje preverilo, a jih ni štelo za odločilne zaradi tega, ker je bila na njih zapisana zgolj tožnikova izjava in niso vsebovala nobenih drugih podatkov. Sodišče druge stopnje je v zvezi s tožnikovo pritožbo ponovno preverilo dokazno oceno in odgovorilo na pritožbene razloge, zato tudi to sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka, zlasti ne 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v sodbi dovolj obširno in logično pojasnilo razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka in potrditev izpodbijane sodbe.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Ker tožnik ni predložil dodatnih zdravniških potrdil, ki bi izkazovala njegovo zdravljenje, sodišč ni prepričal o protipravnem dejanju in vzročni zvezi med takim ravnanjem in zatrjevano škodo, še manj o toženkini odgovornosti. To pa so elementi, ki morajo biti kumulativno izkazani za nastanek odškodninske terjatve. Glede na to sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili splošna določila o povzročitvi škode, pri čemer sta posebej navedli 154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78-57/89) in naslednje člene, ki urejajo podlago za odgovornost. Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je po 378. členu ZPP vrhovno sodišče zavrnilo revizijo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi in drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).