Jedro

Okoljevarstveno dovoljenje ne predstavlja upravne odločbe, ki bi jo bilo mogoče izvršiti po določbah ZUP, zato v zvezi z njim ni mogoče predlagati t.i. odložitvene začasne odredbe.

Za izdajo ureditvene začasne odredbe bi tožeča stranka morala izkazati evidenten, dejanski in konkreten vpliv delovanja obravnavane naprave pod pogoji, ki jih določa izpodbijana odločba, na njeno zdravstveno stanje v taki meri, da je izkazan nastanek hujših posledic, ki bi pomenile težko popravljivo škodo. Iz narave instituta začasne odredbe izhaja še, da bi moralo do takih posledic priti v času do izdaje pravnomočne sodbe.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi je tožeča stranka vložila tožbo zoper uvodoma navedeno odločbo, s katero je Agencija Republike Slovenije za okolje s 1. točko izreka izdala upravljavcu A. d.d., okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave za proizvodnjo cementa s proizvodno zmogljivostjo 1400 ton cementnega klinkerja na dan, opredelila lokacijo te naprave ter navedla njene tehnološke enote. V 2. točki izreka je določila okoljevarstvene zahteve za emisije snovi v zrak tako, da je v točki 2.1. določila zahteve v zvezi z emisijami snovi v zrak, v točki 2.2. dopustne vrednosti emisij snovi v zrak, v točki 2.3. obveznosti v zvezi z izvajanjem obratovalnega monitoringa in poročanjem za emisije snovi v zrak, v točki 2.4. pa zahteve v zvezi s trgovanjem z emisijami toplogrednih plinov. V 3. točki izreka je določila okoljevarstvene zahteve za ravnanje z odpadki tako, da je v točki 3.1. določila zahteve za predelavo nenevarnih odpadkov – uporabo odpadkov kot dodatek surovinam in cementnemu klinkerju, v točki 3.2. zahteve za uporabo odpadkov kot dodatno gorivo (sosežig odpadkov), v točki 3.3. zahteve za ustrezno ravnanje z odpadki, ki nastajajo zaradi opravljanja dejavnosti, in v točki 3.4. zahteve za ustrezno ravnanje z embalažo in odpadno embalažo. V 4. točki izreka je določila okoljevarstvene zahteve za emisije snovi in toplote v vode tako, da je v točki 4.1. določila zahteve v zvezi z emisijami snovi in toplote v vode, v točki 4.2. dopustne vrednosti emisij snovi in toplote v vode, v točki 4.3. pa obveznosti v zvezi z izvajanjem obratovalnega monitorninga in poročanjem o emisijah snovi in toplote v vode. V 5. točki izreka je določila okoljevarstvene zahteve za emisije hrupa tako, da je v točki 5.1. določila zahteve v zvezi z emisijami hrupa v naravno in življenjsko okolje, v točki 5.2. mejne vrednosti kazalcev hrupa, v točki 5.3. pa obveznosti v zvezi z izvajanjem obratovalnega monitoringa in poročanjem zaradi emisije hrupa v naravno in življenjsko okolje. V 6. točki izreka je določila okoljevarstvene zahteve za elektromagnetno sevanje, v 7. točki izreka pa okoljevarstvene zahteve za učinkovito rabo vode in energije. V 8. točki izreka je določila ukrepe za čim višjo stopnjo varstva okolja kot celote ter zmanjševanje tveganja ob nesrečah in obvladovanje nenormalnih razmer. V okviru te točke je v točki 8.1. določila ukrepe v zvezi s skladiščenjem in prenosom nevarnih snovi, v točki 8.2. zahteve za zmanjšanje tveganja ob nesrečah, v točki 8.3. splošne zahteve za čim višjo stopnjo varstva okolja, v točki 8.4. pa zahteve, ki se nanašajo na ukrepe po prenehanju obratovanja naprave. V 9. točki izreka je določila druge posebne pogoje za obratovanje naprave, v 10. točki obveznost obveščanja o spremembah, v 11. točki pa je določila čas veljavnosti dovoljenja. Tožeča stranka se je zoper to odločbo pritožila, Ministrstvo za okolje in prostor pa je kot drugostopenjski upravni organ njeno pritožbo z uvodoma navedeno odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožeča stranka je zoper izpodbijano odločbo vložila obširno tožbo, katere ključne navedbe povzema tudi v zahtevi za izdajo začasne odredbe kot sledi: Izpodbijano okoljevarstveno dovoljenje po mnenju tožeče stranke glede na veljavne predpise dopušča prekomerne emisije, zato ne zagotavlja varstva kakovosti zunanjega zraka in ne spoštuje standarda kakovosti okolja. Zaradi delovanja naprave oziroma sosežiga odpadkov se v zrak izpuščajo nedopustne količine rakotvornih substanc ter drugih okolju ter zdravju škodljivih snovi.

Bistvena za zakonitost postopka izdaje izpodbijanega dovoljenja je kvalifikacija obravnavane naprave za novo ali pa za obstoječo napravo. Tožena stranka je štela, da dovoljenje izdaja za obstoječo napravo, zato je bil upravljavec te naprave zavezan zadostiti nižjim standardom, kot če bi tožena stranka pravilno štela, da gre za novo napravo po določbi 2. odstavka 68. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1). Pri tem tožena stranka ni upoštevala, da je na dan uveljavitve Uredbe o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega (dalje Uredba IPPS) obravnavana naprava proizvajala cement zgolj s klasičnimi gorivi, z izpodbijano odločbo pa je bil upravljavcu te naprave poleg povečane proizvodnje cementnega klinkerja dovoljen tudi sosežig odpadkov, kar predstavlja večjo spremembo v delovanju naprave. Tako spremembo pomeni že uporaba dodatnega goriva sama po sebi, saj se zaradi nje zvišajo količine emisij, poleg tega pa gre tudi za spremembo zmogljivosti in tehničnih značilnosti naprave. Iz teh razlogov naprave ni mogoče kvalificirati kot obstoječe, temveč le kot novo. Tako je v obravnavani zadevi tudi mnenje evropske komisije.

Tožeča stranka je v upravnem postopku navedla številne posledice okoljevarstvenega dovoljenja z vsebino, s kakršno je bilo nato tudi izdano, svoje trditve je oprla tudi na predloženo študijo glede slabšega zdravja prebivalcev na območju obratovanja obravnavane naprave ter zahtevala, da se v postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja pritegnejo še neodvisni izvedenci okoljske, hidrometeorološke ter medicinske stroke. Kljub tehtnim argumentom ter predlaganim dokazom upravni organ teh dokaznih predlogov ni sprejel, s čimer je kršil pravila upravnega postopka in tožeči stranki onemogočil enakovredno uveljavljanje njenih pravic v postopku. Ob tem tudi niso bile upoštevane specifike vremenskih pojavov ter geografske značilnosti območja, na katerem naprava obratuje, s čimer je bila kršena Direktiva o sežiganju odpadkov 2000/76/EC. Območje, na katerem naprava deluje, je napreč neprepihana kotlina z močno poudarjenim pojavom inverzije, v kateri se zadržujejo izpusti. Da je samočistilna zmogljivost narave v D. minimalna, je že v letu 2001 potrdila študija inštituta za ekološke raziskave ..., ki je bila tudi predložena v postopku.

Tožena stranka ni upoštevala, da nekateri od objektov za pripravo in skladiščenje odpadkov nimajo ustreznih gradbenih in uporabnih dovoljenj. Na to je tožeča stranka opozarjala v upravnem postopku, vendar je dejansko stanje v zvezi s to okoliščino kljub temu ostalo povsem neugotovljeno.

Izpodbijana odločba je izdana v neskladju s smernicami Operativnega programa varstva zunanjega zraka pred onesnaževanjem PM 10, ki ga je sprejela Vlada, po katerem je treba občini B. in C. obravnavati kot degradirano okolje po 24. členu ZVO-1. Po tem zakonu se pričakuje tudi prepoved vnosa novih tehnologij in določitev strožjih mejnih vrednosti obstoječim industrijskim virom, med drugim za cementarno v B., z mejno vrednost emisije celotnega prahu največ 15 mg/m3, medtem ko izpodbijano dovoljenje dovoljuje emisijo 30 mg/m3. Izpodbijano dovoljenje je izdano mimo veljavnih občinskih prostorskih aktov, ki na obravnavanem območju predvidevajo proizvodnjo cementa, ne pa sežiganja odpadkov. Upravljavec naprave je na ta način prek proizvodnje cementa ustvaril sežigalnico odpadkov, za kakršno veljajo bistveno strožji predpisi od tistih, ki veljajo za cementarne. Poleg tega je do izdaje izpodbijanega dovoljenja protizakonito prišlo brez pridobitve soglasja upravljavca vodotokov, saj ugotovitev tožene stranke, da naprava ni na vodovarstvenem območju, ne drži. Cementarna dejansko stoji nad prekritim potokom, v neposredni bližini reke ... in na poplavnem območju. Poleg tega stoji tudi na vodovarstvenem območju dveh virov pitne vode ter na območju varovanih gozdov in ekološko pomembnem območju po Zakonu o ohranjanju narave in na območju Natura 2000 (…).

Posebej tožeča stranka poudarja, da izpodbijano okoljevarstveno dovoljenje upravljavcu obravnavane naprave dovoljuje mejno vrednost celokupnega organskega ogljika (TOC) za sosežig v količini 200 mg/m3, kljub temu da je mejna vrednost TOC za sosežig zgolj 10 mg/m3. Z izpodbijano odločbo je torej dopuščen izpust dvajsetkrat več TOC, kot ga veljavni predpisi dovoljujejo za sežigalnico odpadkov. Ob tem tudi ni bila upoštevana neustreznost surovin, ki jih upravljavec lahko uporablja na podlagi izpodbijane odločbe. Z njo je bil namreč kot gorivo odobren tudi petrolkoks, ki ga upravljavec na podlagi do zdaj izdanih dovoljenj ni mogel zakonito uporabljati, predstavlja pa dodatno nevarno povečanje obremenitve že tako degradiranega okolja. Emisijske meritve kažejo na vzročno zvezo med uporabo različnih goriv in emisijami organskih spojin. Emisije TOC in benzena se ob uporabi petrolkoksa močno povečajo, povečanje emisij snovi v zrak z letom 2003, ko se je dejansko začel uporabljati petrolkoks, pa ugotavlja tudi poročilo Inštituta ... Veliko povečanje emisij kancerogenih in mutagenih snovi v zrak zaradi uporabe petrolkoksa v letu 2003 kaže tudi primerjava rezultatov občasnih meritev v letih 2002 in 2003. V zvezi z utemeljenostjo zahteve za izdajo začasne odredbe tožeča stranka navaja, da je začasna odredba nujno potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive oziroma nenadomestljive škode, upravljavec obravnavane naprave pa z izdajo te odredbe ne bo utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki. V zvezi s tem tožeča stranka meni, da izpodbijano okoljevarstveno dovoljenje posega v njeno ustavno zagotovljeno pravico do zdravega življenjskega okolja, ki izhaja iz 72., 74. in 67. člena Ustave RS, tako da je pri tehtanju neugodnih posledic za tožečo stranko na eni strani in toženo stranko oziroma upravljavca naprave na drugi strani treba upoštevati, da gre za tehtanje med zdravjem oziroma celo življenjem na eni strani in kapitalom oziroma dobičkom na drugi. Ob dokazano povečani nevarnosti za zdravje in življenje ljudi na območju D., o čemer je tožeča stranka predložila dokaze, po njenem mnenju ne more biti nobenega dvoma, da so morebitne neugodne posledice, ki bodo nastale upravljavcu, neprimerljive z neugodnimi posledicami v sferi tožeče stranke, pri kateri gre za ogrožanje življenja in zdravja.

Na podlagi izpodbijanega dovoljenja je upravljavcu dopuščen prekomeren izpust vrste rakotvornih snovi, zlasti benzena, benzoapirena, kadmija, kobalta, kroma in niklja. Poleg tega so z izpodbijanim okoljevarstvenim dovoljenjem emisijski limiti za izpust celokupnega organskega ogljika (TOC) povečani na 200 mg/m3. Vse to bistveno poslabšuje življenjsko okolje tožeče stranke in širše okolice, predvsem pa znatno povečuje možnost za nastanek bolezni. S študijem je dokazana velika verjetnost, da bo zaradi obratovanja obravnavane naprave okvarjeno zdravje tožeče stranke in njene družine.

Kljub predloženim dokazom o kancerogenosti niklja, ki se sprošča ob sežigu plastike, izpodbijano dovoljenje ni omejilo vrednosti niklja, ki ga lahko vsebuje odpadna plastika, upravljavec pa ima že brez sosežiga visoke vrednosti niklja. Posledično je upravljavcu dopuščen izpust nenadzorovane količine niklja, ki sodi v drugo nevarnostno skupino rakotvornih snovi, kar znatno povečuje nevarnost nastanka neozdravljivih bolezni. Prav tako iz naprave prihaja do „ogromnih“ emisij benzena, ki presegajo dopustne mejne vrednosti, kar je v neposredni povezavi z veliko incidenco levkemije v D., to pa izhaja tudi iz v postopku predložene študije „...“. Meritev benzoapirena kljub dokazani rakotvornosti izpodbijano dovoljenje niti ne predvideva. Prav tako izpodbijano dovoljenje upravljavcu ne predpisuje vsote rakotvornih snovi, ki jih lahko spušča iz obravnavane naprave, kar pomeni nastajanje nepopravljive škode za okolje na vplivnem območju, nedvomno pa tudi za zdravje tožeče stranke.

Prav tako izpodbijana odločba z dovoljenjem za sežig nevarnih odpadkov – olj, ki lahko vsebujejo do 10 mg PCB, PCP ali drugih polikloriranih aromatskih ogljikovodikov na kilogram odpadnega olja, dovoljuje nekontroliran izpust PCB, ki je zelo toksična in rakotvorna snov, ki je poleg tega sposobna bioakomulacije in se zelo počasi razkraja.

Tožeča stranka se sklicuje tudi na strokovno literaturo (Howardovo študijo), po kateri se s sežiganjem odpadkov v cementarni spremeni emisija prašnih delcev, njihova struktura in s tem tudi njihova strupenost. Po mnenju tožeče stranke izhaja verjetnost nastanka nepopravljive škode tudi iz primera sežigalnice v lasti istega upravljavca, ki obratuje v sosednji Avstriji. V poročilu o vplivih na okolje za to cementarno je namreč navedeno, da „brez opravljenih meritev z doziranjem in uporabo plastike kot alternativnega goriva je težko napovedati, kakšne bodo emisije snovi v zrak. Pri oceni se lahko sklicujemo na že obstoječe objekte v tujini“. Primerjava pokaže, da se emisije nekaterih kovin pri sosežigu plastike močno povečajo, in sicer arzena za 55 %, svinca za 83 %, kroma za 64 %, živega srebra za 54 % in talija za 64 %. Istočasno je v omenjenem poročilu navedena tudi izkušnja s povečanjem emisij močno strupenega fluora kar za 71 %, prisotnost fluora pa pomeni pogoje za nastanek furanov, ki skupaj z dioksini spadajo med najbolj strupene človeku poznane spojine. Dioksini in furani so obstojne rakotvorne, mutagene in teratogene organske spojine, ki se v organizmih kopičijo. Varne doze izpostavljenost ni, po priporočilu WHO pa je še sprejemljiva doza dnevnega vnosa dioksinov le 1-4 pg na kg telesne teže na dan. Ob predpostavljeni emisiji v skladu z zakonsko dovoljeno mejno vrednostjo bi se iz cementarne v B. sprostilo 648.000 nanogramov dioksinov na dan, kar zadošča za 2,3 do 9,3 milionov odraslih oseb s težo 70 kg. Vsa emitirana količina sicer res ne doseže takoj človeških receptorjev, potrebno pa se je zavedati, da gre za biološko obstojne in nerazgradljive spojine, ki se kopičijo v procesu prehranjevalne verige in že v zelo majhnih količinah predstavljajo ogromen biološko toksičen potencial. Po podatkih USEPA je emisija dioksinov iz cementarn, ki so sežigale nevarne odpadke, do 75-krat višja kot sicer.

Z začetkom obratovanja naprave oziroma sosežiga so se povečale emisije Cu za 280 %, Mn za 800 %, Ni za 66 %, emisije izredno strupenega in teratogenega živega srebra kar za 400 %, Cr za 165 %, rakotvornega, mutagenega in pogojno teratogenega benzena pa za 179 %. Opazno večja je tudi emisija NH3, kar vse je razvidno iz objavljenih meritev na spletni strani ARSO za leto 2009. Tožeča stranka zaradi omejenih finančnih zmožnosti v upravnem postopku ni mogla angažirati izvedencev medicinske, okoljske ter hidrometeorološke stroke, zato tudi ni mogla s stopnjo gotovosti izkazati škodljivih vplivov obratovanja obravnavane naprave na okolje, kar je sicer eden od pomembnih očitkov v tožbi. Ne glede na to tožeča stranka meni, da je že iz predložene študije, ki se nahaja v sodnem spisu, jasno in nedvoumno razvidno, da se dogajajo pomembni prekomerni vplivi obratovanja sporne naprave na okolje, posledično pa tudi nedopustni posegi v zdravje tožeče stranke z veliko verjetnostjo nastanka neozdravljive bolezni. Znatno povečana nevarnost za nastanek bolezni, zlasti raka, predstavlja nastajanje nenadomestljive škode. Če predlagana začasna odredba ne bo izdana, bo namreč prišlo do izpusta tolikšne količine rakotvornih snovi v zrak, da bo v že tako onesnaženem in problematičnem okolju prišlo do katastrofalnih posledic, in to ne zgolj pri tožeči stranki, teh posledic pa ne bo mogoče sanirati. Tožeča stranka zato sodišču predlaga, naj z začasno odredbo uredi stanje obravnavane naprave tako, da začasno odloži izvrševanje izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe v tem postopku. Poleg tega predlaga še, naj sodišče odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti stroške, nastale v postopku z zahtevo za izdajo začasne odredbe, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe vročilo toženi stranki in upravljavcu obravnavane naprave, družbi A. d.o.o. ter njegovi pooblaščenki, odvetnici ...

Tožena stranka na zahtevo za izdajo začasne odredbe ni odgovorila, prizadeta stranka in njena pooblaščenka pa v obširnem odgovoru med drugim navajata, da ima prizadeta stranka za postavitev in obratovanje obravnavane naprave vsa potrebna dovoljenja, torej tudi gradbena in uporabna. Tožeča stranka ne izkazuje očitnega obstoja „nedenarne terjatve“ po 1. odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Obravnavana naprava namreč deluje ob uporabi najsodobnejše dostopne tehnologije in v skladu z izdanimi dovoljenji ter okoljskimi predpisi. O navedbah tožeče stranke je bilo odločeno že vsaj s tremi odločbami, s katerimi je bilo ugotovljeno, da je odločitev tožene stranke popolnoma utemeljena. Prizadeta stranka meni, da pravica do zdravega življenjskega okolja, na katero se sklicuje tožeča stranka, ni temeljna človekova pravica, saj je v Ustavi razvrščena v 3. poglavje o gospodarskih in socialnih razmerjih, Ustava pa jo v 2. odstavku 72. člena povezuje z zakonsko določitvijo pogojev in načina opravljanja gospodarskih in drugih dejavnosti.

Prizadeta stranka posebej poudarja, da tožeča stranka v tem postopku ne uveljavlja svoje osebne koristi, za kar bi imela podlago po 2. odstavku 43. člena ZUP, temveč javno korist, za kar nima pooblastila. Tožeča stranka je namreč pridobila pravico udeleževati se upravnega postopka izključno na osnovi lastništva enega samega dela parcele št. 849/1, k.o. ..., gozd, s čimer je bil formalno izkazan pravni interes. Tožeča stranka sicer stanuje na kraju, ki je od vira emisij v ravni črti oddaljen 2,4 km, kar pomeni, da je ta oddaljenost enaka kot do središča mesta B. Stranski udeleženec ne živi v vplivnem območju naprave in je v smislu varovanja zdravja ljudi po zakonodaji zunaj vplivnega območja. Navedbe tožeče stranke torej pomenijo zastopanje javnega interesa, za kar tožeča stranka nima pooblastil ne po veljavni zakonodaji, ne po ustaljeni sodni praksi. Pred izdajo obravnavanega okoljevarstvenega dovoljenja in po njej so bile opravljene meritve izpustov, ki jih tožeča stranka niti ne izpodbija. Vse vrednosti emisij so pod zakonsko predpisanimi mejami, s čimer je pravica stranskega udeleženca v upravnem postopku, oziroma tožeče stranke, v celoti izpolnjena. Posebej za izpust TOC je bila izdelana strokovna ocena, ki je bila v upravnem postopku predložena in dokazuje neutemeljenost očitkov tožeče stranke. Emisije TOC se merijo v sistemu trajnih meritev na peči za proizvodnjo klinkerja, tako da so nivoji emisij znani in vsebovani v vseh poročilih o trajnih meritvah ter tudi v poročilih o občasnih meritvah. Navedbe tožeče stranke o „neznanih nevarnih organskih spojinah“ nimajo nobene opore v stroki. Sosežig odpadnih olj ne pomeni sežiga nevarnih temveč nenevarnih odpadkov, najvišja vsebina PCB, PCP ali drugih polikloriranih aromatskih ogljikovodikov v teh oljih je strogo omejena, kovine iz odpadne plastike pa se vežejo v keramične materiale (klinker). Prizadeta stranka posebej poudarja, da je Agencija RS za okolje izvedla meritve benzena v zraku na več mestih v D. in ugotovila, da so koncentracije benzena primerljive s tistimi v drugih krajih v Sloveniji. Poročila o meritvah prizadeta stranka prilaga svojemu odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe. Prav tako prilaga poročilo o trajnih meritvah emisij snovi v zrak iz razžvepljevalne naprave peči klinkerja za mesec oktober 2009, ki dokazujejo, da so emisije trajno merjenih parametrov (prah, dušikovi oksidi, žveplovi oksidi, TOC, HCL, HF) v skladu s predpisanimi mejami, oziroma precej pod dovoljenim. Sklicuje se tudi na zadnje letno poročilo o kakovosti zraka v Sloveniji v letu 2009, iz katerega izhaja, da se nadaljuje prevladujoči trend zmanjševanja onesnaženosti zraka in (med drugim) da v večjih naseljih D. predvsem pozimi vplivajo na kakovost zraka poleg TE v B. tudi lokalna industrija in individualna kurišča. Prizadeta stranka iz vseh navedenih razlogov meni, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso podani.

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. Po 2. odstavku istega člena sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po 3. odstavku istega člena lahko tožnik iz razlogov iz 2. odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

Tožeča stranka v zahtevku svoje zahteve za izdajo začasne odredbe sodišču izrecno predlaga, naj odloži izvrševanje izpodbijanega okoljevarstvenega dovoljenja. To dovoljenje sicer ne predstavlja upravne odločbe, ki bi jo bilo mogoče izvršiti po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, dalje ZUP), zato v zvezi z njim ni mogoče predlagati tako imenovane odložitvene začasne odredbe, kot je urejena v zgoraj povzetem 2. odstavku 32. člena ZUS-1. Okoljevarstveno dovoljenje namreč vzpostavlja oziroma ureja pravno razmerje – predpisuje pogoje za obratovanje obravnavane naprave. Vendar pa tožeča stranka v besedilu zahteve (odstavek pod IV.) sodišču izrecno predlaga tudi, naj „uredi stanje sporne naprave v obratovanju“ in „začasno odloži izvrševanje izpodbijanega akta“. Po presoji sodišča tožeča stranka s tem sicer ne izrecno, vendar dovolj jasno in določno zahteva ureditev spornega razmerja s tem, da se do izdaje pravnomočne sodbe ustavi delovanje obravnavane naprave, ki poteka (med drugim) na podlagi izpodbijanega upravnega akta. Sodišče je zato zahtevo za izdajo začasne odredbe obravnavalo po vsebini v smislu določbe 3. odstavka 32. člena ZUS-1. Po zgoraj navedeni zakonski ureditvi je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, da bi bila z izvršitvijo izpodbijanega akta (oziroma s pravnim razmerjem ali stanjem, ki ga ta akt vzpostavlja) tožeči stranki prizadeta težko popravljiva škoda. Verjetnost nastanka hujših škodljivih posledic mora biti evidentna, sedanja ali predvidljiva ter dejanska in konkretna. Samo pavšalno sklepanje na določene možne posledice in nepredvidljive dogodke ne predstavlja standarda verjetnosti, ki opravičuje ureditveno začasno odredbo (prim. Šipec, Plavšak, Klampfer, Jerovšek, Čebulj: Začasne odredbe, GV Založba, Ljubljana 2001). Tudi Vrhovno sodišče RS je v več svojih odločbah zavzelo stališče, da mora biti za izdajo začasne odredbe izkazan obstoj konkretne nevarnosti, da se bo zdravstveno stanje tožeče stranke poslabšalo tako, da je izkazan nastanek hujših posledic na njenem zdravju (prim. npr. sodba VS RS opr. št. I Up 9/98 z dne 25. 5. 1998, sklep VS RS opr. št. I Up 17/98 z dne 23. 6. 1998 in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 591/2001 z dne 13. 6. 2001 in sklep opr. št. I Up 235/2006 z dne 9. 3. 2006).

Da bi tožeča stranka v tej zadevi dosegla izdajo začasne odredbe, bi torej morala izkazati evidenten, dejanski in konkreten vpliv delovanja obravnavane naprave pod pogoji, ki jih določa izpodbijana odločba, na njeno zdravstveno stanje v taki meri, da je izkazan nastanek hujših posledic, ki bi pomenile težko popravljivo škodo. Iz narave instituta začasne odredbe izhaja še, da bi moralo do takih posledic priti v času do izdaje pravnomočne sodbe. To je v obravnavani zadevi še posebej pomembno, saj se tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe sklicuje predvsem na dolgoročnejše vplive izpustov iz obravnavane naprave na zdravje prebivalstva. V tem pogledu sodišče dodaja, da bo glede na obremenitev z drugimi zadevami in dinamiko njihovega reševanja sodba v tej zadevi predvidoma izdana najkasneje do konca januarja 2011, kar predstavlja vsaj približen časovni okvir za odločanje o izkazanosti možnosti nastanka težko popravljive škode.

Tožeča stranka svoje navedbe o verjetnosti nastanka take škode po eni strani opira na naštevanje vrste strupenih, rakotvornih in teratogenih snovi, ki jih obravnavana naprava izpušča v ozračje. Pri tem na več mestih navaja procentualno povečanje izpusta takih snovi, za katerega zatrjuje, da je do njega prišlo na podlagi izpodbijane odločbe, za nekatere od teh snovi pa tudi svoja predvidevanja o skupni letni količini izpustov.

Po drugi strani tožeča stranka navaja škodljive vplive snovi, ki jih izpušča obravnavana naprava, na človekovo zdravje in se pri tem sklicuje na statistične podatke, posebej na raziskave, ki navajajo povečano obolevnost za rakom in pljučnimi boleznimi v D., torej v širšem okolju obravnavane naprave. Tako po navedbah tožeče stranke kot tudi po ugotovitvah teh raziskav, gre za posledice dolgoletne hude onesnaženosti zaradi visoke koncentracije industrije v D., pri čemer je med drugimi izrecno omenjena tudi obravnavana naprava.

Sodišče posebej poudarja, da na podlagi predloženih listin in podatkov ne dvomi, da iz obravnavane naprave dejansko prihaja do izpustov nevarnih snovi. Prav tako ne dvomi, da so te snovi zdravju škodljive, kar je ustrezno izkazano z raziskavami, na katere se sklicuje tožeča stranka. Vendar pa nobena od teh okoliščin sama po sebi ne more pripeljati do pozitivne odločitve v tej zadevi. Kot je bilo obrazloženo, mora tožeča stranka namreč za izdajo začasne odredbe izkazati, da bo obratovanje obravnavane naprave pod pogoji, določenimi v izpodbijani odločbi, v času do izdaje pravnomočne sodbe evidentno in konkretno vplivalo na poslabšanje njenega zdravstvenega stanja.

To pomeni še, da vpliv obratovanja obravnavane naprave na zdravstveno stanje širšega prebivalstva ne more biti predmet tega postopka. Kot pravilno opozarja prizadeta stranka, lahko namreč tožeča stranka v tem postopku uveljavlja le svojo pravno korist, torej neposredno, na zakon ali drug predpis oprto osebno korist. Zdravstveno stanje širšega prebivalstva predstavlja javno korist, ki je tožeča stranka v tem postopku ne more uveljavljati, čeprav jo je brez dvoma mogoče uvrstiti v del še posebej prizadete javnosti.

Nobena od prej povzetih navedb tožeče stranke ne povezuje konkretnih količin izpustov nevarnih snovi iz obravnavane naprave (ki so sicer povzete v več listinah v upravnem spisu) z vplivi na zdravstveno stanje tožeče stranke v relativno kratkem obdobju do predvidene izdaje sodbe v tej zadevi. Sodišče zato ugotavlja, da tožeča stranka ni uspela izkazati, da bo obratovanje obravnavane naprave pod pogoji, določenimi z izpodbijano odločbo, v času do izdaje pravnomočne sodbe pripeljalo do evidentnega, konkretnega in težko popravljivega poslabšanja njenega zdravstvenega stanja. S tem ni izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, namreč izkazanost vsaj verjetnosti nastanka težko popravljive škode, zato je sodišče zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo.