Jedro

Omejitev pravic iz znamk iz točke b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1 omejuje obseg opisnih znakov, ki so vzeti iz javne domene. Namen določbe je v tem, da imetnik znamke ne more omejevati drugih pri uporabi znakov, ki blago opisujejo, in naj zato ostanejo na voljo vsem in ne le tistim subjektom, ki so uspeli takšen znak zavarovati z znamko.

Imetnik znamke ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja označbo glede vrste blaga (točka b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1). Pri navedeni omejitvi pravic iz znamke gre za presojo, ali je tožnica v znamko zajela označbo, ki je splošno prepoznana kot označba za vinsko zvrst. To pomeni, da gre za označbo, ki že sama sporoča informacije o vinu, kar pomeni, da jo povprečen potrošnik vin takoj, brez dodatnega razmisleka, poveže z vinsko zvrstjo iz določenih sort. Da gre torej za označbo, ki mu posredno ali neposredno sporoča eno od bistvenih (osnovnih) značilnosti vina.

Imetnik znamke tudi ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja označbo glede geografskega izvora blaga (točka b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1). Glede znakov, ki so lahko namenjeni označevanju geografskega izvora blaga, obstaja namreč splošni interes, da bi se ohranila njihova razpoložljivost, predvsem zaradi njihove sposobnosti poudariti kakovost ali druge lastnosti blaga in vplivati na pozitivne občutke potrošnikov, ki jih lahko izzove navezovanje blaga na določen kraj. V tem smislu je lahko geografski izraz med drugim tudi obstoječ kraj ali njegova pridevniška oblika, ki se ne razlikuje dovolj od izvirnega geografskega izraza, da bi povprečen potrošnik vin pomislil na kaj drugega, kot na ta geografski izraz.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici in stranski intervenientki pa mora povrniti vse potrebne stroške pritožbenega postopka, v 15 dneh od izdaje sklepa o višini stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi enkrat že odločalo in v sklepu V Cpg 918/2018 z dne 10. 1. 2019 ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnica v letu 1992 predstavila javnosti svoje vinoVrtovčan in v predstavitvenem pamfletu zapisala, da je vino poimenovala po Matiji Vertovcu 4. 1. 1999 je bila registrirana znamka "Vrtovčan SUHO VINO" št. 9770699 za proizvode v razredu 33 Nicejske kvalifikacije. Znamka je sestavljena iz figurativnih (grb, velik sod in podoba M. Vertovca) in besednih elementov (ime Vrtovčan z navedbo proizvajalca in kvalitetno označbo vina), je pravokotne oblike, barve znaka so rjava, rdeča, zlata, zelena, bela in črna. Leta 2015 je začel vino z oznako Vrtovčan prodajati tudi toženec. Pri celoviti presoji enakosti znamke tožnice in znaka toženca je pritožbeno sodišče presodilo, da je beseda Vrtovčan prevladujoči element znamke, ostali elementi, to je navedba proizvajalca, slikovni elementi in kvalitetna označba vina, pa ob izstopajočem vtisu, ki ga naredi ime vina, na povprečnega potrošnika naredijo le zanemarljiv vtis. Beseda Vrtovčan ima sicer sama po sebi šibak razlikovalni učinek, vendar je tožničina znamka sčasoma pridobila med potrošniki dodaten razlikovalni učinek. Toda ne glede na razlikovalni učinek, lahko pravno odločilna verjetnost zmede v javnosti nastane zlasti zaradi velike podobnosti znakov in blaga. Primerjana znaka sta v bistvenem delu povsem enaka, razlike med njima so nebistvene, enako je tudi blago. Slovenski potrošnik bi ob uporabi istega imena Vrtovčan za enako vrsto vina gotovo mislil, da oba proizvoda izvirata od istega proizvajalca.

2.Pritožbeno sodišče pa je presodilo, da je v obravnavani zadevi ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno v smeri sklicevanja toženca na omejitev pravic iz znamke po točki b) prvega odstavka 48. člena Zakona o industrijski lastnini - ZIL-1, ki določa, da imetnik znamke med drugim ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja označbe glede vrste, kakovosti, količine, namena, vrednosti, geografskega izvora, časa proizvodnje blaga ali opravljanja storitve ali drugih značilnosti blaga ali storitev. Toženec je namreč zatrjeval, da je Vrtovčan tradicionalna vipavska zvrst vina, zato lahko to ime uporablja vsakdo, ki prideluje in prodaja to zvrst. Zato ni ravnal v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, saj je svoje vino označil z imenom zvrsti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v skladu z napotilom pritožbenega sodišča presojalo, ali se toženec utemeljeno sklicuje na omejitev pravice iz znamke. Odločilo je, da je Vrtovčan individualno določena zvrst vina, za katero takšne omejitve ni. Zato je bilo z izpodbijano sodbo ugotovljeno, da je toženec kršil tožničino nacionalno znamko "Vrtovčan", registrirano pri Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino pod št. 9770699, ko je od leta 2015 dalje na slovenskem trgu proizvajal, označeval, oglaševal, ponujal in prodajal belo vino pod oznako, ki je vključevala ime Vrtovčan (I. točka izreka). Tožencu se je prepovedal promet, izdelava, oglaševanje, promocija, ponujanje in prodajanje vina, označenega tako, da vključuje ime Vrtovčan (II. točka izreka), naložilo, da na lastne stroške iz gospodarskih tokov, in sicer iz trgovin, gostinskih obratov in iz lastne gospodarske dejavnosti odstrani vse izdelke svojega vina, označenega z imenom Vrtovčan (III. točka izreka) ter objavi uvod in I. do IV. točko izreka sodbe v Delu, Primorskih novicah in Večeru (IV. točka izreka). Zavrnjen je bil tožbeni zahtevek, da se uničijo predmeti kršitve, tj. toženčevo vino, označeno z imenom Vrtovčan (V. točka izreka). Tožencu se je tudi naložilo, da tožnici in njeni intervenientki povrne vse potrebne pravdne stroške, v 15 dneh od izdaje sklepa o višini stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka po vročitvi navedenega sklepa do plačila (VI. točka izreka).

Pritožba toženca

4.Toženec se je pravočasno pritožil zoper I., II., III., IV. in VI. točko izreka sodbe in uveljavljal vse pritožbene razloga po 338. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP ter sodišču druge stopnje predlagal, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanemu delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži povračilo vseh nastalih pravdnih stroškov. Podrejeno je predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanemu delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteval je tudi povrnitev pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5.Tožnica in stranska intervenientka sta na pritožbo odgovorili in pritožbenemu sodišču predlagali, da jo kot neutemeljeno zavrne in sodbo v izpodbijanemu delu potrdi ter tožencu naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožbena obravnava

6.Senat pritožbenega sodišča je na podlagi drugega odstavka 347. člena ZPP sklenil, da se v zadevi razpiše obravnava. Na naroku 5. decembra 2023 je za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ter odpravo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka senat pritožbenega sodišča prebral vse dokazne listine v spisu, v soglasju s strankama tudi izvedensko mnenje prof. dr. A. A. z dne 24. 2. 2022, izpovedbe toženca B. B., priče C. B. in sodne izvedenke prof. dr. A. A. Prebral je tudi pisne izjave prič D. D., E. E. in F. F., ker nobena od strank ni zahtevala njihovega zaslišanja (šesti odstavek 236.a člena ZPP). Dokazni predlog za zaslišanje priče G. G. je tožnica umaknila. Senat pritožbenega sodišča drugih dokaznih predlogov tožnice ni izvedel, ker šteje, da je na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje dovolj razjasnjeno in ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva, na podlagi katerih je lahko ob zavzetem in v nadaljevanju sodbe obrazloženem materialnopravnem stališču odločil o tožbenem zahtevku.

Presoja pritožbenega sodišča

O procesnih pritožbenih razlogih

7.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo odločati o modificiranem tožbenem zahtevku z dne 18. 5. 2018 in ne o zahtevku iz tožbe z dne 13. 6. 2017. Ker je spremembo tožbe spregledalo, je prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je odločalo tudi o ugotovitvenem zahtevku in zahtevku na objavo sodbe.

8.Sodišče je v 1. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno navedlo, da je presojalo o zahtevkih, ki jih je tožnica postavila v tožbi in razširila z vlogo z dne 18. 5. 2018. Da je sodišče prve stopnje spremembo tožbe, ki jo je tožnica uveljavila z vlogo z dne 18. 5. 2018, štelo kot uveljavitev dodatnega zahtevka poleg obstoječih, je izrecno navedeno tudi v obrazložitvi sklepa o dopustitvi spremembe tožbe, ki je bila dana na zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 29. 6. 2018 (l. št. spisa 120). Sprememba tožbe je med drugim tudi uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena ZPP), zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da v presojo vključi zahtevke, ki jih je tožnica postavila v tožbi in razširila z vlogo z dne 18. 5. 2018.

9.Sodišče prve stopnje je presodilo, da za pravni interes za ugotovitveni zahtevek zadošča ugotovljena kršitev in postavljeni dajatveni zahtevki, pri čemer se je sklicevalo na zavzeto stališče pritožbenega sodišča v zadevi VSL sodba in sklep I Cpg 1184/2013.

10.S tožbo se lahko zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, če ima tožeča stranka od tega pravno korist (prvi in drugi odstavek 181. člena ZPP). Ugotovitev kršitve pravice iz znamke je ugotovitev, da pomeni dejanje kršitelja protipravno kršitev določene pravice nosilca znamke. Kršitev pravice, ki jo ima imetnik znamke je po vsebini primerljiva s kršitvijo osebnostnih pravic in avtorske pravice, saj gre za poseg v nematerialno dobrino.

11.Ob pravilni uporabi materialnega prava je v zvezi z vloženim zahtevkom za objavo sodbe nedvomno podan pravni interes tožnice za uveljavljanje ugotovitvene tožbe, da toženec z znakom Vrtovčan na belem vinu krši njeno znamko. Ugotovitev, da je znamka kršena, je namreč rezultat pravne ocene, ki pomeni ugotovitev obstoja nedovoljenega pravnega razmerja. Pravni interes za ugotovitveno tožbo je podan, kadar obstaja stanje negotovosti glede kršitve, ponovitvene nevarnosti ali kadar se zahteva objava sodbe, saj ima ugotovitev kršitve tudi informativen in poučen ter s tem splošno preventiven pomen. Objava sodbe je po določilih ZIL-1 namenjena obveščanju in ozaveščanju javnosti o kršitvi, hkrati pa deluje še kot preventivno sredstvo odvračanja od kršitve pravic in odpravlja škodljive posledice kršečega dejanja pri osebah, ki so bile s kršitvijo seznanjene (restitucijski zahtevek). Zaradi jasnosti obsega ugotovljenih kršitev in obvestitve javnosti o tem, ima imetnik znamke v takem primeru pravni interes, da se v izreku sodbe ugotovi konkretna kršitev in njen obseg, saj je le na ta način zagotovljena ustrezna obvestitev javnosti o konkretni kršitvi in njenem obsegu v primeru, ko tožnica zahteva objavo (izreka) sodbe.

12.Po točki a prvega odstavka 121. člena ZIL-1 ima imetnik znamke pravico zoper osebo, ki brez soglasja posega v njegove pravice, s tožbo zahtevati prepoved kršenja in bodoče kršitve. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje predrugačilo postavljen prepovedni zahtevek in tožnici prisodilo nekaj drugega od tistega, kar je zahtevala. Sodišče prve stopnje tožnici ni prisodilo nič več ali drugače, kot je zahtevala v 2. točki tožbenega predloga, to je prepoved prometa, izdelave, oglaševanja, promocije, ponujanja in prodajanja vina, označenega tako, da vključuje ime Vrtovčan. Identiteta zahtevka ni v ničemer spremenjena zaradi posameznih besed, ki jih je sodišče iz tožbenega predloga v izreku izpustilo (vsakršnem, vključno, kakršnimkoli) oziroma jih prepovedni zahtevek vključuje že sam po sebi (v bodoče). Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da v izreku ne ponavlja zapisa firm in sedežev pravdnih strank iz tožbenega predloga, kajti njihova natančna identifikacija izhaja že iz uvoda sodbe.

13.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je prepovedni zahtevek nedoločen. Sodna prepoved ne obsega vseh možnih kršitev, kot to neutemeljeno očita pritožnik, ampak je omejena na prepoved prometa, izdelavo, oglaševanje, promocijo, ponujanje in prodajanje vina, označenega z imenom Vrtovčan. S tem so jasno določena in konkretizirana prepovedana ravnanja (promet, izdelava, oglaševanje, promocija, ponujanje in prodajanje), izdelek (vino) in znak (Vrtovčan). Zato je neutemeljeno sklicevanje pritožnika na sodno prakso (VSRS sodba in sklep III Ips 36/2008, VSRS sodba III Ips 21/2008 in VSLJ sodba V Cpg 146/2017), ki ne dovoljuje nekonkretiziranih tožbenih predlogov, s katerimi se zahteva abstraktna prepoved, kot na primer prepoved glede "drugih izdelkov," "drugih znakov, ki posnemajo določene registrirane znamke", "drugega načina uporabe", "kakršnekoli dejavnosti v zvezi s proizvodi, opremljenimi z znaki, ki so enaki ali podobni registriranim znamkam" in "uporabe takšnih znakov na katerikoli način". Takšnih tožbenih predlogov zahtevek, ki je predmet presoje, ne vsebuje.

14.Po točki g prvega odstavka 121. člena ZIL-1 ima imetnik znamke pravico zoper osebo, ki brez soglasja posega v njegove pravice, s tožbo zahtevati, da se sodba objavi. S tem, ko je sodišče prve stopnje navedlo in obrazložilo razloge glede izkazanega obstoja imetništva pravic iz znamke po tožnici in glede izkazanega obstoja kršitve po tožencu, so izpolnjene vse predpostavke za objavo sodbe.

15.Ker ima objava sodbe naravo sredstva restitucije, ne pa sredstva sankcioniranja, so interes in pravice tožnice kot imetnice pravic intelektualne lastnine varovani tudi s tem, da se o obravnavanem sporu in njegovem izidu seznani javnost. V tem smislu zadošča, da se objava sodbe opravi v obsegu, kjer je izkazano prišlo do kršitev. Glede na navedene okoliščine je sodišče prve stopnje odločilo, da se objavijo uvod ter I. do IV. točka izreka sodbe. Objava uvoda sodbe je potrebna zaradi seznanitve javnosti s pravdnima strankama, med katerima je tekel spor, objava navedenih točk izreka sodbe pa je potrebna in hkrati zadostna za seznanitev javnosti z vsebino sodne odločitve in zadostna za učinkovito varstvo pravic tožnice kot imetnice pravic intelektualne lastnine.

16.Pritožnica očitka, da je izrek sodbe za objavo sodbe neizvršljiv, ne pojasni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prisojen zahtevek na objavo sodbe izvršljiv, saj vsebuje določno opredeljen del sodbe, ki se mora objaviti (uvod in I. do IV. točka izreka sodbe), določno navedene časopise, v katerih se objavi (Delo, Primorske novice in Večer), vsebuje tudi rok izpolnitve (15 dni) in stroškovno odločitev (na stroške toženca).

O materialnih pritožbenih razlogih

17.Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnica v letu 1992 predstavila javnosti svoje vino Vrtovčan in v predstavitvenem pamfletu zapisala, da je vino poimenovala po Matiji Vertovcu. 4. 1. 1999 je bila registrirana znamka "Vrtovčan SUHO VINO" št. 9770699 za proizvode v razredu 33 Nicejske kvalifikacije. Znamka je sestavljena iz figurativnih in besednih elementov in je pravokotne oblike, na njej prevladuje besedni del Vrtovčan. Vsebuje figurativne elemente in sicer grb, velik sod in podobo Matije Vertovca. Barve znaka so rjava, rdeča, zlata, zelena, bela, črna. Tožnica vino Vrtovčan trži od leta 1992 dalje, vendar se je grafični del nalepke na steklenici spreminjal, besedni del Vrtovčan pa je vseskozi ostal enak.

18.Toženec je s proizvodnjo in trženjem vina z oznako Vrtovčan začel leta 2015. V postopku pred sodiščem prve stopnje je zatrjeval, da je Vrtovčan tradicionalna vipavska zvrst vina, zato lahko to ime uporablja vsakdo, ki prideluje in prodaja to zvrst. Zato ni ravnal v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, saj je svoje vino označil z imenom zvrsti.

Glede primerjave znamke in znaka

19.Pri presoji enakosti znamke in znaka po točki b) prvega odstavka 47. člena ZIL-1 se opravita primerjava enakosti ali podobnosti blaga, označenega s spornim znakom in znamko, ter primerjava enakosti ali podobnosti spornega znaka z znamko. Na podlagi takšne primerjave se nato izpelje sklep, ali v javnosti obstaja verjetnost zmede, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Neutemeljene so pritožbene navedbe o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja pri presoji enakosti tožničine znamke in znaka toženca.

20.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila že v prvem sojenju opravljena vizualna primerjava figurativnih elementov pri znamki tožnice in znaku toženca, tudi primerjava znamke tožnice in znaka toženca v besedi, prav tako primerjava kombinacij figurativne in besedne znamke tožnice in znaka toženca ter presoja, da ob skupnem vtisu podobnosti med znamko tožnice in znakom toženca uporabljeni znaki ne omogočajo razlikovalnega učinka, da ne bi prišlo do zmede v javnosti. Sicer med strankama ni bilo nobenega dvoma glede enakosti blaga. Zaradi ugotovljenih podobnosti med znamko tožnice in znakom toženca je pritožbeno sodišče že v prvem sojenju zavzelo stališče, da znak, ki ga uporablja toženec zaradi besede Vrtovčan, v skupnem vtisu z znamko tožnice ni razlikovalen in daje vtis velike podobnosti. Ker gre za istovrstno blago, se pri uporabi navedenih izdelkov dobi vtis, da gre za blago istega izvora. Slovenski potrošnik bi ob uporabi istega imena Vrtovčan za enako vrsto vina gotovo mislil, da oba proizvoda izvirata od istega proizvajalca.

21.V ponovljenem sojenju toženec ni podal nobenih argumentov, ki glede primerjave znamke tožnice z znakom toženca, ne bi bili že presojani tako pred sodiščem prve stopnje, kot pred sodiščem druge stopnje. O vseh podanih argumentih je bila opravljena že celovita presoja, ki vsebuje vidno, slušno in pomensko podobnost znakov, njihovih razlikovalnih in prevladujočih elementov, kot tudi sprejet sklep, da zaradi velike (dvojne) podobnosti znakov in blaga v javnosti obstaja verjetnost zmede, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja znaka z znamko, ki se interpretira v smislu zmede potrošnika glede izvora blaga. Upoštevaje pravilo enakosti in pravilo podobnosti, ki zadevata znamko in blago tožnice ter znak in blago toženca, je opravljena dokazna ocena pravilna. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba glede opravljene primerjave znamke tožnice z znakom toženca ni obrazložena in se ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Zadošča, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ponovilo že opravljeno analizo in sprejete zaključke iz sklepa pritožbenega sodišča V Cpg 918/2018 z dne 10. 1. 2019. Tudi sicer pritožnik zgolj s ponavljanjem trditev o prevladujočem in razlikovalnem učinku grafične podobe, ki jih je podal v postopku pred sodiščem prve stopnje, in o katerih sta se že izrekli tako sodišče prve kot druge stopnje, ne more uspeti, saj s tem ne napada izpodbijane odločitve.

Glede omejitev pravic iz znamke

22.Po napotilu pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju preizkusilo toženčev ugovor o omejitvi tožničinih pravic iz znamke. Če so izpolnjeni zakonski znaki iz 48. člena ZIL-1 je lahko pravica iz znamke, ki jo v okviru zaščitene blagovne znamke Vrtovčan tožnica nedvomno ima, omejena. Imetnik znamke namreč ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji med drugim uporablja označbe glede vrste, geografskega izvora ali drugih značilnosti blaga (točka b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1).

23.Sodišče prve stopnje je zaključek, da je Vrtovčan individualno določeno ime za zvrst belega vina, sprejelo na podlagi zgleda iz Pravil Slovenskega pravopisa o zapisovanju male in velike začetnice pri občnih in lastnih imen, ki se glasijo enako. Torej primerov, ko gre za opozicijo nečesa individualnega in specifičnega (t. i. lastno ime) nasproti nečemu splošnemu, generičnemu - nasproti tipu (t. i. občno ime). V terminologiji točke b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1 bi bil vrtovčan vrsta vina, glede katere bi veljala omejitev pravic iz znamke, medtem ko je Vrtovčan individualno določena zvrst, za katero takšne omejitve ni. Navedeno stališče po presoji sodišča prve stopnje potrjuje tudi mnenje sodne izvedenke, da Vrtovčan, preden je tako svoje vino na začetku 90. let poimenovala tožnica, ni bilo znano ime za takšno ali katerokoli drugo vino ali njegovo zvrst na Vipavskem ali kjerkoli v Sloveniji.

24.Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovilo ter zagrešilo bistvene kršitev pravil postopka, ker je v celoti prezrlo in ni ocenilo dokazov, ki jih je ponudil v podporo svojim trditvam, da je Vrtovčan splošna označba za zvrst vina, izveden dokaz s sodno izvedenko pa je ocenilo zmotno. Prav tako se ni opredelilo do vseh njegovih trditev o pravno odločilnih dejstvih glede označbe vinske zvrsti.

25.Omejitev pravic iz znamk iz točke b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1 omejuje obseg opisnih znakov, ki so vzeti iz javne domene. Namen določbe je v tem, da imetnik znamke ne more omejevati drugih pri uporabi znakov, ki blago opisujejo, in naj zato ostanejo na voljo vsem in ne le tistim subjektom, ki so uspeli takšen znak zavarovati z znamko. Opisen pomen znaka mora biti jasen, neposreden, razumljiv brez dodatnega razmišljanja, zaradi česar ga upoštevna javnost takoj prepozna kot navajanje informacij o blagu. Za tak primer gre med drugim tudi takrat, kadar znak vsebuje informacijo o vrsti ali geografskem izvoru blaga.

26.Imetnik znamke ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja označbo glede vrste blaga (točka b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1). Pri navedeni omejitvi pravic iz znamke gre za presojo, ali je tožnica v znamko zajela označbo, ki je splošno prepoznana kot označba za vinsko zvrst. To pomeni, da gre za označbo, ki že sama sporoča informacije o vinu, kar pomeni, da jo povprečen potrošnik vin takoj, brez dodatnega razmisleka, poveže z vinsko zvrstjo iz določenih sort. Da gre torej za označbo, ki mu posredno ali neposredno sporoča eno od bistvenih (osnovnih) značilnosti vina. Pri presoji je v prvi vrsti odločilna (dominantna) vsebina znaka samega, njen pomen. V kolikor znak nima jasnega specifičnega pomena, to še ne pomeni, da ni opisen, saj zadostuje, da je eden od njegovih možnih pomenov oznaka vrste blaga. Glede znaka, ki je lahko namenjen označevanju vrste blaga, velja, da ima opisen pomen takrat, ko ga povprečen potrošnik tega blaga zlahka in takoj prepozna kot navajanje informacij o vrsti blaga, ker je opisen v svojem jasnem pomenu ter razumljiv brez dodatnega razmišljanja.1

27.Zato za obstoj omejitve iz točke b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1 ne zadošča zgolj ugotovitev, da je Vrtovčan zvrst vina. Zgolj slednje namreč potrjujejo s strani toženca predloženi aktualni izpisi spletnih strani, ki po vsebini predstavljajo sezname oziroma predstavitve vin po posameznih slovenskih vinorodnih deželah in okoliših, v katerih je med naštetimi vinskimi zvrstmi naveden tudi Vrtovčan (izpis iz spletne strani Vinarstva Andlovič o pridelavi vin v vinorodnem okolišu Vipavska dolina - B5, abecedni seznam slovenskih vin - B14, predstavitev vinskih pokrajin Slovenije na spletni strani Vinum Akademije - B15, predstavitev vinorodnega okoliša Vipavska dolina na Wikipediji - B16, predstavitev vinorodne dežele Primorske v delu Osnove gastronomije Milene Suwe Stanojević - B17, izpis iz Strategije gospodarskega razvoja občine Ajdovščina 2005 - 2015 o pridelavi vin v občini Ajdovščina - B18, predstavitev vinorodne dežele Primorske v spletnem članku Slovenskih novic z dne 13. 11. 2017 o Treh vinorodnih deželah in devetih okoliših - B19). Kot je pojasnila sodna izvedenka prof. dr. A. A., izraz zvrst v enologiji označuje vino, ki je bilo pridelano iz več sort grozdja (za razliko od sortnega vina, ki je pridelano samo iz ene). Z zvrščanjem različnih sort vinarji dosežejo večjo kompleksnost vina, saj vsaka sorta v svojem razmerju k zvrsti prispeva svoje značilnosti arome in okusa.

28.Za obstoj omejitve iz 48. člena ZIL-1 bi moral toženec dokazati, da je ime Vrtovčan, ki ga je v znamko vključila tožnica, takšno ime, ki je obče prepoznano kot označba za tradicionalno vipavsko zvrst iz malvazije, zelena in sauvignona. Dokazno breme, da predstavlja znak Vrtovčan takšno označbo, je na tožencu. Ker ime Vrtovčan nima jasnega in opisnega pomena v smislu označbe vinske zvrsti že samo po sebi, to pomeni, da je bilo na tožencu dokazno breme, da je na trgu vin to ime pridobilo opisen pomen in se je obče uporabljalo kot poimenovanje za tradicionalno vipavsko zvrst iz navedenih treh belih sort, še preden ga je v svojo znamko vključila tožnica. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izpovedi toženca in njegove žene izhaja zgolj podatek, da se je Vrtovčan kot hišna vinska zvrst od nekdaj pojavljala v kleteh vipavskih kmetov, kdaj in kako se je razvila nista vedela povedati, iz njunih izpovedb tudi ne izhaja noben bolj določen podatek, kot na primer pri kom, na kakšen način in v kakšnem obsegu se je ta vinska zvrst pridelovala, kakšna je bila njena prepoznavnost oziroma razširjenost. Hkrati pa sta tako toženec kot njegova žena pojav tega imena za vinsko zvrst in njegovo uporabo skozi izpovedi večkrat navezala na delovanje tožnice oziroma njene pravne predhodnice. Toženec drugih prič, ki bi lahko potrdile in dodatno obrazložile njegovo trditev, da Vrtovčan predstavlja splošno označbo za tradicionalno vipavsko zvrst vina iz malvazije, zelena in sauvignona, ni predlagal.

29.Drži pritožbeni očitek, da Specifikacija proizvoda za zaščito označbe porekla v skladu s členom 118 b, ki se nanaša na zaščito označbe porekla Vipavska dolina ali Vipava - B3 in spletni odgovor svetovalke Urada RS za intelektualno lastnino iz 9. septembra 2016 - B4 navajata, da je Vrtovčan zvrst malvazije, zelena in sauvignona, kot to trdi toženec. Vendar gre zgolj za trditev, ki v nobeni od predloženih listin ni obrazložena oziroma utemeljena na dejstvih, ki bi se jih dalo preizkusiti v smislu izvora, prepoznavnosti in razširjenosti tega imena kot splošne označbe za zvrst vina iz malvazije, zelena in sauvignona. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodna izvedenka prof. dr. A. A. ni potrdila, da bi bila navedena sortna sestava tipična ali predpisana. Že v pisnem mnenju je navedla, da razpoložljivi podatki za zvrst Vrtovčan izkazujejo različen sortni sestav, ravno tako ni določeno razmerje sort, zato strokovno ni mogoče utemeljiti, da gre pri vinu Vrtovčan za naziv, ki bi opredeljeval "recept" v smislu deležev posameznih sort v sestavi. Ob tem je poudarila, da Vrtovčan ni ena od zaščitenih označb porekla, kot tudi ne vino z oznako priznanega tradicionalnega poimenovanja (kot so na primer Bizeljčan, Belokranjec, Ritoznojčan). Sodna izvedenka je v ustnem zaslišanju ponovila, da Vrtovčan nima predpisane "recepture" v smislu deležev posameznih sort, razlikujejo se že razpoložljivi podatki o sortah. Tudi ne gre za recepturo treh sort, ki jih navaja Specifikacija proizvoda, do tega podatka sodna izvedenka ni prišla niti po dodatnem preverjanju, razpoložljivo gradivo pa izkazuje, da se sestav spreminja in se pojavljajo druge oziroma dodatne sorte. Takšen zaključek je skladen tudi z listinskim dokazom tožnice (gradivo za novinarsko konferenco - A9) in pisnimi izjavami prič D. D., E. E. in F. F., ki potrjujejo, da je tožnica v letu 1992 prvič dala na trg vino Vrtovčan, kot novo, bolj aromatično, svežo in pitno zvrst belega vina, katere sortna sestava je bila plod njenega razvoja s pomočjo novih tehnologij.

30.Sodna izvedenka je v pisnem mnenju tudi navedla, da na podlagi dostopnega gradiva in starih zapisov ne razpolaga s podatki, da bi se vino z imenom Vrtovčan pred letom 1992 pojavilo že kdaj prej v zgodovini. Dostopni podatki izkazujejo, da je zvrst poimenovana po strokovnjaku za vinogradništvo in kletarstvo Matiji Vertovcu, z drugimi podatki, kako se je poimenovanje razvilo, pa sodna izvedenka ne razpolaga. S tem je skladna tudi njena ustna izpovedba, da je preverjala, vendar tega podatka ni pridobila nikjer in ji zato ni znano, da se je pred letom 1991 kakšno vino imenovalo Vrtovčan ali da je obstajala neka prepoznana splošna zvrst. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek zoper zaključek sodišča prve stopnje, da iz pojasnil sodne izvedenke izhaja, da preden ni tožnica svojega vina na začetku 90. let poimenovala Vrtovčan, to ni bilo znano ime za takšno ali katerokoli drugo vino ali njegovo zvrst na Vipavskem ali kjerkoli v Sloveniji. Takšen zaključek je skladen tudi z listinskimi dokazi tožnice, ki potrjujejo, da je bila ona tista, ki je v letu 1992 dala na trg novo zvrst belega vina in jo poimenovala po vinogradniku in duhovniku Matiji Vertovcu (gradivo za novinarsko konferenco - A9, izpisi spletnih strani tožnice - A32), kot s pisnimi izjavami prič D. D., E. E. in F. F., ki so enotno potrdili, da so se pri tožnici s poimenovanjem nove zvrsti vina poklonili spominu na Matijo Vertovca.

31.Pritožbeno sodišče mnenje sodne izvedenke prof. dr. A. A. v celoti sprejema, saj stranki nista podali pripomb, zaradi katerih bi nastal utemeljen dvom v njegovo pravilnost (254. člen ZPP) ali zaradi katerih bi podvomilo, da je strokovna presoja, ki jo je sodna izvedenka zavzela na podlagi razpoložljivih podatkov, v skladu s pravili znanosti in stroke (251. člen ZPP). Upoštevajoč mnenje sodne izvedenke in dokaze tožnice, ki mu pritrjujejo, zgolj izpovedbi toženca in njegove žene ne zadoščata za zaključek, da toženec za svoje vino uporablja ime, ki predstavlja označbo vrste blaga. Toženec ni uspel dokazati, da ime Vrtovčan, ki ga je v svojo znamko vključila tožnica, predstavlja splošno označbo za tradicionalno vipavsko zvrst vina iz malvazije, zelena in sauvignona. Izveden dokazni postopek je nasprotno pritrdil tožnici, da je Vrtovčan njena označba za individualno določeno zvrst vina. Ker toženec ni uspel dokazati, da z znakom Vrtovčan označuje vrsto blaga v smislu točke b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1, ne more doseči omejitve tožničinih pravic iz znamke.

32.Imetnik znamke tudi ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja označbo glede geografskega izvora blaga (točka b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1). Glede znakov, ki so lahko namenjeni označevanju geografskega izvora blaga, obstaja namreč splošni interes, da bi se ohranila njihova razpoložljivost, predvsem zaradi njihove sposobnosti poudariti kakovost ali druge lastnosti blaga in vplivati na pozitivne občutke potrošnikov, ki jih lahko izzove navezovanje blaga na določen kraj. V tem smislu je lahko geografski izraz med drugim tudi obstoječ kraj ali njegova pridevniška oblika, ki se ne razlikuje dovolj od izvirnega geografskega izraza, da bi povprečen potrošnik vin pomislil na kaj drugega, kot na ta geografski izraz. Predmet presoje je, ali geografski izraz opisuje objektivne lastnosti blaga, kar pomeni, da se njegov opisni značaj lahko nanaša na kraj, kjer je bilo blago ustvarjeno in se proizvaja, ali na kraj, ki vpliva na prioritete potrošnikov v smislu vzbujajo pozitivnih občutkov.2

33.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec tekom postopka ni podal nobenih podatkov, kot tudi ni predložil nobenih dokazov, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek, da z znakom Vrtovčan označuje geografski izvor vina, da gre torej za označbo, ki jo povprečen potrošnik vin prepozna kot navajanje informacij o geografskem izvoru vina. Toženec v svoji izpovedbi niti sam ni bil siguren, od kod izvira poimenovanje Vrtovčan. Kot je povedal je Vrtovec priimek, Vrtovče pa so vas, kaj več o izvoru poimenovanje ni vedel povedati. Ne on ne njegova žena v svojih izpovedbah nista podala nobenih takšnih informacij, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek, da toženec znak Vrtovčan navezuje na kraj Vrtovče oziroma da povprečen potrošnik vin ob njem ne pomisli na kaj drugega kot na ta kraj. Toženec tudi ni podal podatkov o tem, da bi kraj Vrtovče zaradi svoje tradicije, slovesa na področju vinogradništva imel v zaznavi povprečnega potrošnika vin takšen pomen. Iz trditev in dokazov tožnice pa nasprotno izhaja, da je označbo Vrtovčan vezala na duhovnika in vinogradnika Matijo Vertovca, nikoli na kraj Vrtovče, ne v smislu proizvodnje, kot tudi ne prodaje ali promocije vina. To enotno potrjujejo predložene pisne izjave D. D., E. E. in F. F., kot tudi predloženo gradivo za novinarsko konferenco dne 23. 6. 1922 - A9, ko je bilo vino Vrtovčan prvič dano na trg, in nadalje tudi predloženi izpisi spletnih strani tožnice - A32. Priča F. F. je v svoji pisni izjavi poudarila, da mora imeti pridelovalec vina po zakonodaji zagotovljeno sledljivost porekla od grozdja do steklenice. To pomeni, da bi morala klet Vipava, v kolikor bi vino poimenovala po kraju Vrtovče, ločeno prevzeti grozdje iz tega kraja, ga posebej predelati, vinificirati in napolniti. Iz kraja Vrtovče pa je prihajalo v klet bistveno premalo grozdja in neustreznih sort za novo vino. Tudi iz mnenja sodne izvedenke prof. dr. A. A. izhaja, da se v odločbi Kmetijsko veterinarskega zavoda Nova Gorica z dne 30. 3. 1992 - A10 Vrtovčan pojavi kot naziv vina, ki ga je pridelovalec navedel ob oddaji vzorca, da je bilo pri senzorični oceni vino napovedano zgolj kot bela zvrst, brez potrditve značilnega karakterja, da je bilo potrjeno, da gre lahko v promet kot kakovostno vino z geografskim poreklom Vipava. Noben izveden dokaz torej ne potrjuje, da se označba Vrtovčan na kakršenkoli način navezuje na kraj Vrtovče v smislu geografskega izvora vinske zvrsti oziroma v tem smislu povzroča zmedo ali zavajanje potrošnikov, ki jim je namenjena. Ker toženec ni uspel dokazati, da z znakom Vrtovčan označuje geografski izvor blaga v smislu točke b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1, tudi iz tega naslova ne more doseči omejitve tožničinih pravic iz znamke.

34.V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Glede na postavljen tožbeni zahtevek v tem postopku so neupoštevni pritožbeni razlogi, s katerimi toženec utemeljuje stališče, da predstavlja znamka Vrtovčan nedovoljeno pridevniško obliko geografske označbe, zaradi česar ne bi smela biti registrirana in tožnici ne more nuditi pravnega varstva. Ker toženec ničnosti oziroma razveljavitve tožničine znamke na pravno učinkovit način ni uveljavil, gredo tožnici vse pravice iz znamke iz 47. člena ZIL-1 in v primeru njihovih kršitev upravičenje do sodnega varstva na podlagi 121. člena ZIL-1.

35.Po presoji pritožbenega sodišča se je po tako izvedenem dokaznem postopku potrdil zaključek sodišča prve stopnje, da je Vrtovčan individualno določeno ime za tožničino zvrst belega vina.

Odločitev o pritožbi

36.Po izvedbi pritožbene obravnave je dopolnjen dokazni postopek pokazal, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stroški postopka

37.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Zaradi neuspeha s pritožbo toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici in stranski intervenientki pa mora povrniti vse njune potrebne pritožbene stroške.

38.Na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP je v sodbi odločeno, katera stranka nosi stroške pritožbenega postopka in v kakšnem deležu. O njihovi višini naj sodišče prve stopnje odloči potem, ko bo s sklepom odločilo o višini vseh stroškov tega postopka. Že sodišče prve stopnje je namreč svojo stroškovno odločitev oprlo na četrti odstavek 163. člena ZPP, po katerem sme v končni odločbi odločiti o tem, kdo in v kakšnem deležu nosi stroške postopka, sklep o njihovi višini pa izdati po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

-------------------------------

1SEU sodbe T-104/11 Ferrari proti UUNT (PERLE') z dne 1. 2. 2013, T-19/04 Metso Paper Automation proti UUNT (PAPERLAB) z dne 22. 6. 2005, C-191/01 P - UUNT proti Wrigley (WRIGLEY) z dne 23. 10. 2003.

2SEU sodbe C-488/16C Bundesverband Souvenir - Geschenke - Ehrenpreise proti EUIPO (Neuschwanstein) z dne 6. 9. 2018, T-197/13 MEM proti UUNT (MONACO) z dne 15. 1. 2015, T-379/03 Peek & Cloppenburg proti UUNT (Cloppenburg) z dne 25. 10. 2005.