Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnik kršil konkurenčno prepoved (39. člen ZDR-1), zaradi česar je toženki nastala gospodarska škoda. Tožena stranka namreč v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ni izkazala, da je tožnik opravljal konkurenčno dejavnost, prav tako ni navedla zneska nastala škode niti ni dokazala vzročne zveze med nastalo škodo in tožnikovim protipravnim ravnanjem, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Morebitno škodo mora delodajalec uveljavljati od delavca v posebnem postopku, navedeno pa ne more biti razlog za neizplačilo plač, kot zmotno meni pritožba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati plačo za mesec avgust 2012, maj 2013, julij 2013, avgust 2013, oktober 2013, november 2013, december 2013, januar 2014 in februar 2014, in sicer v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka, ter na neto zneske obračunati in plačati tudi davke in prispevke (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za mesec maj 2013, julij 2013, avgust 2013, izplačati plačo v višini in z zapadlostjo, razvidno iz izreka ter izplačati tudi zakonske zamudne obresti od vtoževanih neto zneskov (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh od vročitve sodne odločbe povrniti tožniku stroške postopka v višini 485,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka za izpolnitev obveznosti (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo, v kateri navaja, da je sodišče odločilo, da je tožnik uspel v višini 75 %, toženec pa v višini 25 %. Takšni odločitvi sodišča v celoti nasprotuje. Navaja, da je iz poslovnega izvida tožnikovega popoldanskega s. p. v letu 2013 razvidno, da je čisti dobiček znašal 3.889,00 EUR. Meni, da je ta dobiček v celoti pridobil od strank, pri katerih je imel pogodbo o vzdrževanju kopirnih strojev, kar pomeni, da je opravljal isto dejavnost, napoten pa je bil s strani tožene stranke. Meni, da je s tem kršil konkurenčno prepoved, zato je tožena stranka znesek čistega dobička (3.889,00 EUR) upoštevala kot osebni dohodek (3.771,74 EUR). Zatrjuje, da tožnik ni imel nobenega pisnega soglasja tožene stranke, da lahko opravlja isto dejavnost pri pogodbenih strankah s svojim popoldanskim s. p., zato je kršil 39. člen ZDR-1 in s tem povzročil toženi stranki gospodarsko škodo, ki pa jo bo ta terjala od tožnika v drugem postopku.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo pravilno materialnopravno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pa dodaja.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 1. 7. 2000 do 7. 4. 2014; - da je tožnik 7. 4. 2014 podal pri toženi stranki izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neizplačevanja plač, in sicer za mesec avgust 2012, maj 2013, julij 2013, avgust 2013, oktober 2013 ter od novembra 2013 do februarja 2014; - da je tožnik toženo stranko dne 1. 4. 2014 pisno s priporočeno pošto opozoril na navedene kršitve in jo pozval k odpravi; - da tožena stranka ni prerekala tožnikovih navedb o utemeljenosti razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, o skladnosti tega postopka z določbami ZDR-11, da je tožnikova mesečna plača znašala 556,83 EUR, kakor tudi da toženec tožniku ni obračunaval in plačeval davkov in prispevkov od vseh vtoževanih neto zneskov plač; - da je tožena stranka tožniku del vtoževanih neto zneskov plač izplačala, in sicer je tožniku dne 24. 6. 2013 izplačala znesek 500,00 EUR, 13. 9. 2013 znesek 500,00 EUR, 27. 9. 2013 znesek 240,00 EUR.

7. Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo že plačane delne zneske plač tožniku in mu prisodilo še razliko v plači za posamezne vtoževane mesece. Pravilno pa je pri presoji vtoževanih zneskov mesečne plače upoštevalo tudi, da tožena stranka tožbenega zahtevka ni konkretno prerekala, predvsem pa ni dokazala, da je plačala vtoževane zneske. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno tožniku prisodilo plačo za mesec avgust 2012, za mesec oktober 2013, za mesec november 2013, za mesec december 2013, za mesec januar 2014 in februar 2014 plačo v višini za vsak mesec 556,83 EUR. Sicer pa same višine prisojenih razlik v plači tožena stranka v pritožbi ne izpodbija.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnik kršil konkurenčno prepoved (39. člen ZDR-1), zaradi česar je toženki nastala gospodarska škoda. Tožena stranka namreč v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ni izkazala, da je tožnik opravljal konkurenčno dejavnost, prav tako ni navedla zneska nastala škode niti ni dokazala vzročne zveze med nastalo škodo in tožnikovim protipravnim ravnanjem, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Morebitno škodo mora delodajalec uveljavljati od delavca v posebnem postopku, navedeno pa ne more biti razlog za neizplačilo plač, kot zmotno meni pritožba.

9. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.