Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je potrebno v obravnavanem primeru uporabiti Uredbo o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (Uredba v SV) kot specialni predpis glede na Uredbo o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (Uredba). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bil tožniku položajni dodatek za formacijsko dolžnost vodje za pripravo prehrane določen v skladu z določbami 5. člena Uredbe SV, ki v drugem odstavku določa, da pripadniku SV za vodenje delovne, začasne, bojne ali operativne skupine, ki šteje najmanj tri pripadnike in je določena s formacijo na taktični, operativni ali strateški ravni, vrednotenje teh nalog pa ni vključeno v osnovno plačo, pripada položajni dodatek v višini 5 % osnovne plače. Višji dodatek bi mu namreč lahko pripadal le, če bi vodil samostojno notranjo organizacijsko enoto na ravni voda ali višji ravni (kar pa skupina za pripravo hrane ni).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - odpravo odločb tožene stranke z dne 18. 3. 2013 ter 4. 2. 2016; - ugotovitev, da tožniku pripada 8 % položajni dodatek k osnovni plači za čas od 1. 3. 2013 do 31. 15. 2013; - da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki za čas od 1. 3. 2013 do 31. 5. 2013 obračunati in plačati razliko med priznanim 5 % in pripadajočim 8 % položajnim dodatkom k osnovni plači s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska mesečne plače do plačila; - povračilo stroškov postopka (I. točka izreka sodbe).

Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 499,41 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo razlike med pripadajočim položajnim dodatkom v višini 8 % ter izplačanim položajnim dodatkom v višini 5 % osnovne plače. Tožnik je bil z ukazom tožene stranke razporejen na dolžnost nižji vojaški uslužbenec - vodja za pripravo hrane v A.. S tem je dejansko vodil in poveljeval enoti, v kateri mu je bilo redno podrejenih 13 pripadnikov SV. Skrbel je za njihovo vodenje ter usklajevanje in izvajanje dela v tej enoti, šlo pa je dejansko za notranjo organizacijsko enoto tožene stranke. Za potrebe Uredbe o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence se kot notranja organizacijska enota šteje enota, ki je kot taka določena z zakonom, podzakonskim aktom ali s splošnim ali drugim aktom delodajalca, v kateri se izvršujejo naloge v zaključenem procesu dela oziroma na zaključnem delovnem področju. Tožnik je opravljal delo vodje kuhinje, ki jo je šteti kot samostojno notranjo organizacijsko enoto tožene stranke, ne pa za kakšno delovno skupino. Tožnikova enota je imela poleg tožnika še 13 pripadnikov, tožniku pa zato pripada vtoževani dodatek. Poimenovanje enote oziroma skupine ni bistveno. Bistveno je dejansko stanje tožnikovega dela oziroma dejansko število uslužbencev, ki jim je bil tožnik nadrejen. Zato je sklicevanje sodišča na to, da nihče ni izpovedal, da je tožnik vodil notranjo organizacijsko enoto, povsem nebistveno. Tožnik opozarja tudi na odločbo tožene stranke z dne 18. 3. 2013, v kateri se notranja organizacijska enota posebej omenja. Tožnik je zatrjeval, da je potrebno uporabiti prvi stavek drugega odstavka 5. člena Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v SV v plačne razrede, ki napotuje na Uredbo o kriterijih za določitev višine na Uredbo o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence. Tožena stranka je zatrjevala, za razliko od tožnika, da je potrebno uporabiti drugi stavek drugega odstavka 5. člena Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede, ki določa, da pripadnikom SV, ki opravljajo dela v delovni, začasni, bojni ali operativni ali strateški ravni, vrednotenje teh nalog pa ni vključeno v osnovno plačo, pripada položajni dodatek v višini 5 % osnovne plače v skladu z Uredbo, ki ureja kriterije za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence. Ker iz izpisa formacij ni razvidno, da bi bila tožnikova enota določena s formacijo na taktični ali operativni oz. strateški ravni, kar je kumulativni pogoj za uporabo drugega stavka drugega odstavka 5. člena Uredbe, se uporablja prvi stavek iste določbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pred odločitvijo o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika izvedlo vse odločilne dokaze, jih pravilno dokazno ocenilo in na podlagi tega ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnika za obračun in izplačilo razlike do 8 % položajnega dodatka od osnovne plače neutemeljen. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je potrebno v obravnavanem primeru uporabiti Uredbo o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 71/2008 in spremembe - Uredba v SV) kot specialni predpis glede na Uredbo o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (Ur. l. RS, št. 85/2010 in spremembe - Uredba).

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da je upravičen do višjega položajnega dodatka glede na večje število podrejenih (13), ker naj bi kot vodja za pripravo hrane v A. dejansko vodil in poveljeval enoti, ki jo je šteti za notranjo organizacijsko enoto. Za notranjo organizacijsko enoto se šteje le enota, ki je kot taka določena z zakonom, podzakonskim aktom ali splošnim ali drugim aktom delodajalca (drugi odstavek 3. člena Uredbe). Skupina za pripravo hrane, ki jo je vodil tožnik, ni notranja organizacijska enota (ker kot taka ni določena niti v formaciji niti v drugih aktih tožene stranke), kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. V prvem odstavku 5. člena Uredbe SV je določena višina položajnega dodatka za posamezne položajne dolžnosti, pri čemer je za poveljnika voda ali njemu primerljive enote določen dodatek v višini 8 %. V drugem odstavku pa je določena višina položajnega dodatka za druge pripadnike SV, ki izvršujejo pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela v notranji organizacijski enoti poveljstva oziroma enote. Tožnik ni vodil notranje organizacijske enote. Zato v obravnavanem primeru ni mogoče upoštevati določbe prvega stavka drugega odstavka 5. člena Uredbe SV, ki se sklicuje na uporabo Uredbe (za javne uslužbence), po kateri bi tožniku, glede na število zaposlenih v notranji organizacijski enoti (11 do 30 - 4. člen Uredbe), pripadal položajni dodatek v višini 8 %, za kar se zavzema tožnik.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bil tožniku položajni dodatek za formacijsko dolžnost vodje za pripravo prehrane določen v skladu z določbami 5. člena Uredbe SV, ki v drugem odstavku določa, da pripadniku SV za vodenje delovne, začasne, bojne ali operativne skupine, ki šteje najmanj tri pripadnike in je določena s formacijo na taktični, operativni ali strateški ravni, vrednotenje teh nalog pa ni vključeno v osnovno plačo, pripada položajni dodatek v višini 5 % osnovne plače. Višji dodatek bi mu namreč lahko pripadal le, če bi vodil samostojno notranjo organizacijsko enoto na ravni voda ali višji ravni (kar pa skupina za pripravo hrane ni). Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

9. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).