Jedro

Tožnik je v spornem obdobju, ko je bil formalno razporejen na dolžnost skladiščnika (količnik za določitev osnovne plače 2,00), dejansko opravljal vsa dela v polnem obsegu na formacijski dolžnosti referenta za mednarodno vojaško sodelovanje (količnik 2,50). V določenem obdobju je tožnik dodatno opravljal tudi 80% dela na formacijski dolžnosti pomočnika za mednarodno sodelovanje (količnik 4,00), za katero je določen višji količnik za določitev osnovne plače kot za delo na formacijski dolžnosti referenta za mednarodno vojaško sodelovanje (količnik 2,50).

Zato tožniku v vtoževanem obdobju pripada razlika plače med količnikom 2,00 (dejansko izplačanim) do količnika 4,00, vse v višini 80 % navedene razlike (torej dejansko do količnika 3,20), saj je tožnik dejansko opravljal v tem obsegu (80 %) dolžnost pomočnika za mednarodno sodelovanje.

Tožnik je v spornem obdobju opravil bistveno več dela, kot bi ga opravil, če bi v celoti opravljal zgolj dela na formacijski dolžnosti pomočnika za mednarodno sodelovanje ali zgolj dela na formacijski dolžnosti referenta za mednarodno vojaško sodelovanje, zato ni mogoče šteti, da je tožena stranka s tem, ko je tožniku v spornem obdobju poleg plače priznala in izplačala tudi dodatek za povečan obseg dela, izpolnila nekaj, česar ni bila dolžna, niti tega, da je ta dodatek po svojem namenu že predstavljal plačilo za dejansko opravljeno delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe (III. tč. izreka) in izpodbijani del sklepa (II. tč. izreka) sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku za čas od 27. 6. 2006 do 29. 12. 2006 obračuna bruto razliko v plači, odvede davke in prispevke ter mu izplača neto razliko v plači med dejansko izplačano plačo s količnikom 2,00 in plačo s količnikom 2,50, ki bi jo tožnik moral prejemati, v roku 8 dni (I. tč. izreka); mu za čas od 30. 1. 2007 do 16. 6. 2007 obračuna bruto razliko v plači, odvede davke in prispevke ter mu izplača neto razliko v plači in sicer med dejansko izplačano plačo s količnikom 2,00 in plačo s količnikom 2,50, ki bi jo tožnik moral prejemati, v roku 8 dni (II. tč. izreka), ter mu za čas od 17. 6. 2007 do 31. 5. 2008 obračuna bruto razliko v plači, odvede davke in prispevke ter mu izplača neto razliko v plači in sicer med dejansko izplačano plačo s količnikom 2,00 in plačo s količnikom 3,20 (80 % plače s količnikom 4,00), ki bi jo tožnik moral prejemati, v roku 8 dni (III. tč. izreka). Kar je zahteval tožnik več ali drugače (obračun bruto razlike v plači in izplačilo neto razlike v plači med dejansko izplačano plačo in plačo s količnikom nad 2,50 do količnika 3,30 za čas od 27. 6. 2006 do 29. 12. 2006; obračun bruto razlike v plači in izplačilo neto razlike v plači med dejansko izplačano plačo in plačo s količnikom nad 2,50 do količnika 3,60 za čas od 30. 1. 2007 do 16. 6. 2007; obračun bruto razlike v plači iz izplačilo neto razlike v plači med dejansko izplačano plačo in plačo s količnikom nad 3,20 (80 % plače s količnikom 4,00) do količnika 3,60 za čas od 17. 6. 2007 do 31. 5. 2008; plačilo zakonskih zamudnih obresti od vtoževanih neto razlik v plači za obdobji od 27. 6. 2006 do 29. 12. 2006 ter od 30. 1. 2007 do 31. 5. 2008), je zavrnilo (IV. tč. izreka). Nadalje je sklenilo, da se delni umik tožbe glede zahtevka - „da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za 1. 6. 2008 obračunati bruto razliko v plači, odvesti davke in prispevke ter ji izplačati neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer med dejansko izplačano plačo s količnikom 2,00 in plačo s količnikom 3,60, ki bi jo tožnik moral prejemati“ vzame na znanje, ter se postopek v tem delu ustavi (I. tč. izreka sklepa). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 168,92 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka tega roka do plačila (II. tč. izreka sklepa).

Zoper III. tč. izreka sodbe in II. tč. izreka sklepa se pritožuje tožena stranka iz razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne oz. izpodbijano sodbo razveljavi. Tožena stranka izpostavlja, da sodišče prve stopnje nepravilno zaključuje, da je tožnik v spornem obdobju opravljal dela in naloge A.A. in po 17. 6. 2007 še hkrati delo B.B., ki je bila razporejena na formacijsko dolžnost pomočnice za mednarodno sodelovanje v nazivu stotnica in za katero je bil določen količnik za določitev osnovne plače v višini 4,00. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnik opravil cca 80% dela B.B., preostale naloge pa je opravil C.C., skladno s tem pa ni sprejelo trditve tožene stranke, da je delavec upravičen do višjega plačila za zahtevnejše delovno mesto le, če je opravljal vse naloge zahtevnejšega delovnega mesta in ne le posameznih nalog. Takšna sodna praksa je razvidna tudi iz sodbe Pdp 851/2013. Tožnik je opravil zgolj 75 - 80 % nalog B.B., preostale naloge pa je opravil namestnik D.D. C.C.. Priča D.D. je poudaril, da se je delo, ki ga je opravil C.C., nanašalo na zahtevnejše naloge, podobno pa je izpovedal tudi C.C., tega pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Dejansko stanje je torej primerljivo z odločbo Pdp 1843/2004, kjer je zavzeto stališče, da je delavec upravičen do višjega plačila za zahtevnejše delovno mesto le, če opravlja vse naloge zahtevnejšega delovnega mesta in ne le posamezne naloge, ki so podobne ali spadajo v delokrog zahtevnejšega delovnega mesta. Tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 455/2008 izhaja, da delavec ne more opravljati dela na dveh delovnih mestih poln delovni čas in tako tožnik ni mogel hkrati opravljati dela namesto A.A. in B.B.. Sodišče prve stopnje je tako tožniku neutemeljeno priznalo pravico do razlike v plači med dejansko plačo s količnikom 2,00 in plačo s količnikom 3,20 (80 % plače s količnikom 4,00). Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo tožniku že izplačanega povečanega obsega dela v spornem obdobju. Tožena stranka meni, da bi prvostopenjsko sodišče moralo upoštevati namen, za katerega so bili tožniku izplačani zneski ter pogodbeno voljo strank, ko sta sklepali dogovor o povečanem obsegu dela, to je plačilo za dejansko opravljeno delo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri sprejetih odločitvah ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka izpodbija III. tč. izreka sodbe (ter stroške postopka) v katerem je sodišče odločilo, da je tožena stranka tožniku za čas od 17. 6. 2007 do 31. 5. 2008 dolžna obračunati bruto razliko v plači, odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto razliko v plači in sicer med dejansko izplačano plačo s količnikom 2,00 in plačo s količnikom 3,20 (80 % plače s količnikom 4,00).

V zvezi s tem delom tožnikovega zahtevka, je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sledeča pravnorelevanta dejstva: - tožnik je v obdobju od 30. 1. 2007 do 31. 5. 2008, ko je bil formalno razporejen na dolžnost skladiščnika (količnik za določitev osnovne plače 2,00), dejansko opravljal vsa dela v polnem obsegu na formacijski dolžnosti referenta za mednarodno vojaško sodelovanje v ... (količnik 2,50).

- v obdobju od 17. 6. 2007 do 31. 5. 2008 je tožnik dodatno opravljal tudi 80% dela na formacijski dolžnosti pomočnika za mednarodno sodelovanje (količnik 4,00), za katero je torej določen višji količnik za določitev osnovne plače kot za delo na formacijski dolžnosti referenta za mednarodno vojaško sodelovanje (količnik 2,50).

- tožena stranka je tožniku za mesece julij, oktober in december 2007 ter februar in marec 2008 priznala in izplačala dodatek za povečan obseg dela na formacijski dolžnosti skladiščnika.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožniku v obdobju od 17. 6. 2007 do 31. 5. 2008 pripadala razlika plače med količnikom 2,00 (dejansko izplačanim) do količnika 4,00 vse v višini 80 % navedene razlike (torej dejansko do količnika 3,20), saj je tožnik dejansko opravljal v tem obsegu (80 %) dolžnost pomočnika za mednarodno sodelovanje. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na odločitev pritožbenega sodišča v sodbi opr. št. Pdp 1843/2004 z dne 10. 3. 2005. V navedenem sporu je Višje delovno in socialno sodišče ugotovilo, da je delavec upravičen do višjega plačila za zahtevnejše delovno mesto le, če opravlja vse naloge zahtevnejšega delovnega mesta in ne le posamezne naloge, ki so podobne oziroma spadajo v delokrog zahtevnejšega delovnega mesta. V obravnavanem sporu pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v času od 17. 6. 2007 do 31. 5. 2008 dejansko opravljal vsa dela v polnem obsegu na formacijski dolžnosti „referent za mednarodno vojaško sodelovanje“ v ..., dodatno pa tudi delo na formacijski dolžnosti pomočnika za mednarodno sodelovanje, in to v obsegu 80 %, 20 % tega dela pa je opravljal delavec C.C. Glede na navedeno zadevi nista primerljivi in je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnik upravičen do razlike plače med količnikom 2,00 in količnikom 4,00, vendar le v višini 80 % razlike, ker je tožnik v tem obsegu to dolžnost tudi opravljal. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je C.C. opravljal zahtevnejše naloge formacijske dolžnosti pomočnika za mednarodno vojaško sodelovanje, kar naj bi posledično pomenilo, da tožnik ni opravljal vseh nalog zahtevnejšega delovnega mesta, temveč le posamezne naloge, zaradi česar naj ne bi bil upravičen do plače za zahtevnejše delovno mesto. Ne le, da kaj takega iz izpovedbe C.C. (list. št. 37) ne izhaja, kot to zmotno navaja tožena stranka, temveč tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni trdila, da bi tožnik opravljal le manj zahtevne naloge te formacijske dolžnosti, C.C. pa bolj zahtevne naloge. Tožena stranka pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti z izpovedbo prič, npr. D.D., ki je izpovedal, da se je del nalog formacijske dolžnosti, ki jih je opravljal C.C., nanašal na zahtevnejše naloge. S tem v zvezi torej tožena stranka uveljavlja pritožbene novote, ki so kot takšne nedovoljene (337. čl. v zvezi z 286. čl. ZPP), pri čemer tožena stranka niti ne pojasni, katere konkretne naloge formacijske dolžnosti pomočnika za mednarodno sodelovanje šteje za zahtevnejše in katere za manj zahtevne. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je tožnik opravil 80 % vsega dela formacijske dolžnosti pomočnika za mednarodno sodelovanje. Glede na odsotnost ustrezne trditvene podlage se sodišče prve stopnje pravilno ni opredeljevalo do tega, ali je teh 80 % zajemalo bolj ali manj zahtevne naloge te formacijske dolžnosti, saj so vse naloge, ki jih je tožnik opravil na tej formacijski dolžnosti, ne glede na zahtevnost, očitno spadale pod to formacijsko dolžnost, za katero je tožena stranka predvidela količnik za določitev osnovne plače v višini 4,00. Tožena stranka se tudi nepravilno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 455/2008 z dne 28. 9. 2010. Z navedeno sodbo je bilo odločeno o zahtevku tožnika, ki ni bil fiktivno razporejen na delovno mesto, temveč je opravljal naloge tega delovnega mesta in je za to delo prejemal plačo za poln delovni čas, poleg tega dela pa je opravljal še drugo delo. V obravnavanem primeru pa je bil tožnik v spornem obdobju le fiktivno razporejen na formacijsko dolžnost „skladiščnik“, dejansko pa je opravljal vsa dela v polnem obsegu na formacijski dolžnosti „referent za mednarodno vojaško sodelovanje“ v ... ter dodatno tudi 80 % dela na formacijski dolžnosti „pomočnik za mednarodno sodelovanje“. Sodišče prve stopnje je tako tožniku pravilno priznalo 80 % količnika najvišje vrednotenega delovnega mesta (oz. formacijske dolžnosti), katerega dela je tožnik dejansko opravljal. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je bil dodatek za povečan obseg dela, ki ga je tožena stranka v spornem obdobju priznala in izplačala tožniku, v bistvu plačilo za dejansko delo in bi tako sodišče prve stopnje ta dodatek moralo upoštevati pri odločitvi o višini razlike v plači, ki jo je tožena stranka dolžna obračunati in izplačati tožniku. V zvezi s temi navedbami pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je imel tožnik v spornem obdobju nesporno povečan obseg dela, saj je v 100 % opravil delo na formacijski dolžnosti referenta za mednarodno vojaško sodelovanje ter v 80 % delo na formacijski dolžnosti pomočnika za mednarodno sodelovanje, kar izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje. Tožnik je torej v spornem obdobju opravil bistveno več dela, kot bi ga opravil, če bi v celoti opravljal zgolj dela na formacijski dolžnosti pomočnika za mednarodno sodelovanje ali zgolj dela na formacijski dolžnosti referenta za mednarodno vojaško sodelovanje, zato ni mogoče šteti, da je tožena stranka s tem, ko je tožniku v spornem obdobju poleg plače priznala in izplačala tudi dodatek za povečan obseg dela izpolnila nekaj, česar ni bila dolžna, niti tega, da je ta dodatek po svojem namenu že predstavljal plačilo za dejansko opravljeno delo, kot je to pojasnilo sodišče prve stopnje. Z ozirom na navedeno sodišče prve stopnje tega dodatka pravilno ni odštelo od višine razlike v plači, ki jo je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati za sporno obdobje.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožene stranke, kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka.

Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).