Jedro

„Dvojno“ delovno razmerje, torej delovno razmerje pri toženi stranki tudi za čas, ko je imel tožnik nesporno od prvega naslednjega dne po vročeni odpovedi pogodbe o zaposlitvi status samostojnega podjetnika, na podlagi katerega je bil vključen v obvezna zavarovanja, ni sprejemljivo. Tožnik bi tako imel v istem časovnem obdobju dva pravna naslova za polno zaposlitev, kar pa ni dopustno. Delovno razmerje je samo ena od oblik za zavarovanje pravic iz naslova pokojninskega, zdravstvenega in socialnega zavarovanja, prav tako je tožnik pridobival dohodke za preživljanje. Nihče ne more biti zavarovan dvakrat oziroma imeti sklenjeno delovno razmerje za polni delovni čas za enako časovno obdobje. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru zavzelo stališče, da pomeni aktiviranje statusa samostojnega podjetnika - s.p. s strani tožnika takoj po spornem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, na podlagi sicer nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njegova prijava v socialna zavarovanja na tej podlagi, pomembno okoliščino za določitev datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze, ne glede na razloge sodišča o možnostih spremembe zavarovalnih podlag za nazaj.

Zato je tožnikova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana in vročena toženi stranki brez pravnih učinkov, saj tožnik ni mogel odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ki sploh več ni obstajala iz razloga tožnikove samozaposlitve.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe v I. točki izreka spremeni tako, da na novo glasi: „Ugotovi se, da je z dnem 2. 2. 2008 tožeči stranki prenehala pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 29. 7. 2003 pri toženi stranki in s tem tudi delovno razmerje.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo: „I. Ugotovi se, da je dne 28. 2. 2011 tožeči stranki prenehala pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 29. 7. 2003 pri toženi stranki in s tem delovno razmerje na podlagi tožnikove izredne odpovedi, ki je bila toženi stranki vročena dne 28. 2. 2011. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, dne 3. 2. 2008 do prenehanja pogodbe o zaposlitvi 28. 2. 2011, izplačati: a) iz naslova regresa za leto 2008 v višini 757,60 EUR neto, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008 do dneva plačila in obračunati ter plačati pristojnim organom vse pripadajoče dajatve, davke in prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008 dalje do plačila; b) iz naslova regresa za leto 2009 v višini 798,02 EUR neto, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 do dneva plačila in obračunati ter plačati pristojnim organom vse pripadajoče dajatve, davke in prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila; c) iz naslova regresa za leto 2010 v višini 839,57 EUR neto, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 do dneva plačila in obračunati ter plačati pristojnim organom vse pripadajoče dajatve, davke in prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila; č) iz naslova 13. plače za leto 2008 v višini 1.189,69 EUR neto, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2008 do dneva plačila in obračunati ter plačati pristojnim organom vse pripadajoče dajatve, davke in prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2008 dalje do plačila; d) iz naslova 13. plače za leto 2009 v višini 943,20 EUR neto, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2009 do dneva plačila ter obračunati ter plačati pristojnim organom vse pripadajoče dajatve, davke in prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2009 dalje do plačila; e) iz naslova 13. plače za leto 2010 v višini 967,61 EUR neto, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2010 do dneva plačila in obračunati ter plačati pristojnim organom vse pripadajoče dajatve, davke in prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2010 dalje do plačila; vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 1.336,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.“ Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I. točko izreka sodbe in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka v delu, s katerim sodišče ugotavlja, da je tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi na podlagi tožnikove izredne odpovedi z dne 28. 2. 2011. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi v celoti in I. točko ugotovitvenega sklepa spremeni tako, da ugotovi, da se z dnem 3. 2. 2008 šteje pogodba razvezana in tudi pogodba o zaposlitvi, sklenjena med strankama 29. 7. 2003. Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče kljub ugotovitvi, da je bil tožnik ves čas od 3. 2. 2008 dalje zaposlen oziroma samozaposlen, sklepa, da je tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi šele na podlagi tožnikove izredne odpovedi z dnem 28. 2. 2011. Nihče ne more biti zavarovan dvakrat oziroma imeti sklenjeno delovno razmerje za polni delovni čas za enako časovno obdobje. Četrti člen ZDR opredeljuje delovno razmerje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. V primeru tožnika noben element po definiciji ni izpolnjen, ker je tožnik jasno zavrnil ponujeno delo, ga tudi nikoli ni opravljal, ker je bil ves čas samozaposlen in opravljal dela in naloge iz drugega naslova in jih zato tudi osebno pri toženi stranki ni mogel opravljati. Prav iz tega razloga je tožnik morda podal izredno odpoved delovnega razmerja, ki je nikoli po 3. 2. 2008 dejansko ni moglo biti. Tožena stranka je tožnika pozvala nazaj na delo po prejemu sodbe in ga s pozivom dne 14. 4. 2010 tudi poučila o posledicah, čeprav se ta pozivu na delo ni nikoli odzval. Da tožnik niti ne želi nadaljevati delovnega razmerja, je jasno, saj se je tožnik dne 19. 4. 2010 v prisotnosti svoje odvetnice zglasil pri toženi stranki in izrecno izjavil, da ne želi nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ampak je pripravljen s toženo stranko samo poslovno sodelovati. Dne 19. 4. 2010 je bila tožniku vročena pogodba o zaposlitvi za ustrezno delo, katere pa tožnik podpisane ni nikoli vrnil. Istega dne so bili tožniku vročeni vsi veljavni akti družbe. Tožena stranka je tožnika posebej jasno opozorila, da v kolikor se ne bo odzval na poziv na delo, bo to pomenilo, da na njegovo željo delovno razmerje ne bo ponovno vzpostavljeno.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik večkrat modificiral tožbene zahtevke, o katerih je sodišče tudi že večkrat odločalo. V predmetni zadevi pa je sodišče prve stopnje kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo, da je bil tožnik ves čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 3. 2. 2008 dalje samozaposlen in tudi dejansko prijavljen v obvezna socialna zavarovanja (10. točka obrazložitve). Sodišče je ob tem tudi pravilno ugotovilo, da tožnik hkrati ne more biti prijavljen v zavarovanje na dveh podlagah, kar izhaja iz Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Tako bi moralo sodišče upoštevati, da „dvojno“ delovno razmerje, torej delovno razmerje pri toženi stranki tudi za čas, ko je imel tožnik nesporno od prvega naslednjega dne po vročeni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tj. od 3. 2. 2008 dalje status samostojnega podjetnika, na podlagi katerega je bil tudi vključen v obvezna zavarovanja, ni sprejemljivo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje bi torej tožnik imel v istem časovnem obdobju dva pravna naslova za polno zaposlitev, kar pa ni dopustno. Delovno razmerje je samo ena od oblik za zavarovanje pravic iz naslova pokojninskega, zdravstvenega in socialnega zavarovanja, prav tako je tožnik pridobival dohodke za preživljanje. Nihče ne more biti zavarovan dvakrat oziroma imeti sklenjeno delovno razmerje za polni delovni čas za enako časovno obdobje. Tudi iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik izrecno izjavil, da se ne vidi več kot zaposlen pri toženi stranki, hkrati pa tudi navedel, da ima dovolj obveznosti kot direktor in družbenik. Pritožbeno sodišče se ob navedenem sklicuje na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 33/2014 z dne 22. 4. 2014, v kateri je sodišče sprejelo stališče, da pomeni aktiviranje statusa samostojnega podjetnika - s.p. s strani tožnika takoj po spornem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, na podlagi sicer nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njegova prijava v socialna zavarovanja na tej podlagi, pomembno okoliščino za določitev datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze, ne glede na razloge sodišča o možnostih spremembe zavarovalnih podlag za nazaj.

Tako je bila tožnikova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana in vročena toženi stranki 28. 2. 2011 brez pravnih učinkov, saj tožnik ni mogel odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ki sploh več ni obstajala že od 3. 2. 2008 iz razloga tožnikove samozaposlitve.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke zoper I. točko izreka ugodilo in odločitev spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe, v ostali del sodbe pa pritožbeno sodišče ni posegalo, saj je bila pritožba podana le zoper I. točko izreka in sta II. in III. točka postali pravnomočni. Pritožbeno sodišče je odločalo na podlagi določil 5. alinee 358. člena ZPP.