Jedro

Če so nepremičnine prešle v družbeno lastnino na podlagi ponudbe tožnika kot davčnega zavezanca (zaradi poplačila zapadlih davkov, kot je to urejala posebna uredba) in ni dokazov za neodplačnost prenosa, tožnik ni upravičenec za denacionalizacijo po 4. členu ZDen. Zato je bila njegova vloga pravilno zavržena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Sekretariata za družbeni razvoj Občine ... z dne 9.11.1994, s katerim je ta zavrgel tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin, to je parcelnih št. 172, 175, 180, 181, 193, 194, 197, 199 in 768 vse k.o... Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je prvostopni organ pravilno odločil. Premoženje je prešlo v državno last na podlagi odločbe SO ..., Oddelka za finance z dne 11.3.1964, ki je temeljila na Uredbi o dopolnitvi uredbe o prisilni izterjavi davkov in drugih proračunskih dohodkov - Uradni list FLRJ, št. 42/62, ta pa ne sodi med predpise, navedene v 3. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Uredba, na kateri temelji odločba o podržavljenju, pa tudi zakon, na podlagi katerega je bila izdana, po drugi strani ne sodita med predpise iz 4. člena ZDen, saj ni šlo za prisilno sistemsko podržavljenje, temveč sta bila oba predpisa izdana z namenom, da davčni zavezanci poravnajo svoj dolg državi, kar velja tudi za odločbo, ki je bila podlaga za podržavljenje tožnikovega premoženja. Zato tudi po 4. členu ZDen ni pogojev za denacionalizacijo.

Tožnik odločbo tožene stranke izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Navaja, da je odločba nezakonita, kršena pa so bila tudi pravila postopka. Šlo je za obdobje prisilnega sistemskega podržavljenja zasebne lastnine, v tožnikovem primeru na podlagi navedene uredbe. Pri uredbi gre za predpis, izdan pred uveljavitvijo Ustave iz leta 1963, istočasno pa so bila zemljišča odvzeta z ukrepom državnega organa (enostransko odločbo občine). Tak nezakonit odvzem ima zakonito podlago za vračilo v določbi 4. člena ZDen, zato bi morala biti zemljišča tožniku brezpogojno vrnjena. Vrednost odvzetih parcel je nesorazmerna sicer sporni višini neplačanih davkov. Postopek je bil nezakonit, saj bi plačane davke občina morala izterjati v izvršilnem postopku, ne pa na sebe prepisati tožnikovo premoženje na podlagi lastne odločbe. Občina je imela interes, da si prilasti tožnikovo premoženje, saj gre za ogromen kompleks in ker ni prišel v poštev noben predpis, so izdali odločbo, češ da tožnik ni plačeval davščin. Tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vstraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik opira svoj denacionalizacijski zahtevek na 4. člen ZDen in zatrjuje podržavljenje svojega premoženja na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963 oziroma podržavljenje z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. V čem naj bi bila kršena pravila postopka, tožnik v tožbi ne pojasni, zato tega njegovega ugovora sodišče ne more upoštevati. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da ni pogojev za vračanje na navedeni pravni podlagi in sprejema zavrnilne razloge izpodbijane odločbe. Sicer pa tožnik niti ne zatrjuje in dokazuje, da je šlo v njegovem primeru za neodplačno podržavljenje, kar je eden izmed bistvenih pogojev za zahtevek na navedeni podlagi. Po drugi strani iz sporne odločbe, izdane na podlagi navedene uredbe (ki jo povzema odločba upravnega organa prve stopnje), izhaja, da so nepremičnine prešle v družbeno lastnino na podlagi ponudbe tožnika kot davčnega zavezanca zaradi odplačila zapadlih davkov (kot je to možnost urejal 60. a člen citirane uredbe) in glede na pooblastilo iz citiranega predpisa v konkretnem primeru tudi ne gre za podržavljenje z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Vse navedene okoliščine po presoji sodišča kažejo na to, da tožnik ni upravičenec po 4. členu ZDen. V samo zakonitost prehoda premoženja na podlagi ponudbe pa se sodišče v upravnem sporu, v katerem presoja zakonitost v denacionalizacijskem postopku izdanih odločb, ne more spuščati. Zato sta po presoji sodišča tako sklep prvostopnega organa, ki je vlogo za denacionalizacijo zavrgel, kot odločba tožene stranke, ki je tožnikovo pritožbo zavrnila, pravilna.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77), ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).