Jedro

Tožniku je kot državljanu Republike Slovenije, pod pogoji določenimi z zakonom, po določilu 50. čl. Ustave R Slovenije zagotovljena pravica do socialne varnosti kot temeljna človekova pravica. Kot taka je določena v najpomembnejših mednarodnih aktih s področja človekovih pravic. Ker Ustava R Slovenije ne določa vsebine te pravice, je pri njenem interpretiranju potrebno ugotoviti opredelitev v mednarodnih aktih. Evropska socialna listina ureja pravico do socialne varnosti v 12. čl. tako, da napotuje na upoštevanje konvencije mednarodne organizacije dela št. 102 o minimalnih normah socialne varnosti. V konvenciji št. 102 (akt o notifikaciji nasledstva Ur. l. RS - mednarodne pogodbe št. 15/92) so urejene pravice za devet socialnih primerov - rizikov, ko posameznik zaradi določenih okoliščin začasno ali trajno ne ustvarja dohodkov ali ima povečane stroške zaradi zdravljenja ali preživljanja otrok. Določene so minimalne pravice v zvezi z zdravstvenim varstvom in dajatvami za primer brezposelnosti, starosti, poškodbe pri delu, invalidnosti, materinstva, preživljanja otrok ter dajatev družinskim članom po smrti osebe, ki je preživljala družino. Te pravice so v Sloveniji urejene v sistemih obveznih socialnih zavarovanj, v sistemu otroškega varstva in zakona o socialnem varstvu, ki ureja sistem preprečevanja in reševanja socialnih in materialnih težav posameznikov, družin in skupin prebivalstva. Ker pojem socialne varnosti združuje vsebino socialnega zavarovanja in socialnega varstva, ga ni mogoče razlagati le v kontekstu pravic iz pokojninskega zavarovanja, za kar se zavzema tožnik.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za priznanje pravice do izplačevanja akontacij vojaške pokojnine. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na 2. alineo 1. odstavka 2. člena Odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92), ko je ugotovilo, da P.P. do 18.10.1991 ni izpolnil pogoja za priznanje pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Proti sodni odločbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve ustave ter postopka. S svojim revizijskim predlogom se zavzema, naj mu revizijsko sodišče ugodi in odločitev pritožbenega sodišča razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri svoji pritožbeni trditvi, da je odlok protiustaven in da je vsaka odločitev, ki odvzema upravičencu pravico do pokojnine nezakonita in protiustavna. Navaja, da določba 2. alinee 1. odstavka 2. člena odloka Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin postavlja vojaške osebe, ki živijo v Sloveniji, ali celo njene državljane, v neenakopraven položaj. Opozarja, da pravica do pokojnine ne izvira samo iz 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine, ampak temelji predvsem na 2., 14. in 50. členu ustave Republike Slovenije, zato je kakršnokoli omejevanje izplačevanja akontacij samo na določene kategorije upravičencev, na druge posebne okoliščine in s časovno omejitvijo, protiustavno. Opozarja na dejstvo, da odločitev o datumu prenehanja aktivne vojaške službe v JLA, zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, tožnika ni bilo odvisno od njegove volje, saj je bila v rokah vojaške inštitucije neobstoječe države.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljana revizijska razloga nista podana. Tožeča stranka kršitev zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni posebej obrazložila. Glede na to, da je revizija izredno pravno sredstvo bi to morala storiti. Revizijsko sodišče namreč po 386. členu ZPP po uradni dolžnosti upošteva le kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Teh pa ni ugotovilo.

Iz navedb v reviziji izhaja, da se tožeča stranka ne strinja z materialnopravno presojo odločilnih dejstev, kot sta jih ugotovili obe nižji sodišči. Meni, da odločitev o datumu prenehanja aktivne vojaške službe v JLA, zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju tožnika ni bila odvisna od njegove volje in ravnanj. Zato sodišče ne bi smelo opreti svoje presoje na odločbo komandanta V.P. 3553 z dne 16.9.1991 o razrešitvi od aktivne vojaške službe z dnem 31.12.1991. Obe sodišči bi morali, po mnenju revidenta, upoštevati dejstvo, da je bila vojaška zdravniška komisija pri V.P. ..., dne 22.8.1991, torej pred 18.10.1991, mnenja, da je tožnik zaradi bolezni trajno nezmožen za aktivno vojaško službo.

Revizijsko sodišče v dejanske ugotovitve na prvi in drugi stopnji ne sme posegati. Po 3. odstavku 385. člena ZPP ugovori, s katerimi se izpodbija dejansko stanje, niso razlog za revizijo in zato nedovoljeni.

Revizijsko sodišče je zato smelo presojati le, ali sta sodišči na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili materialno pravo. Ugotovilo je, da sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zahtevek tožeče stranke na priznanje pravice do odmere in izplačevanje akontacije vojaške pokojnine zavrnili.

Dne 25.6.1991 je bila na seji Skupščine Republike Slovenije sprejeta temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Z ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti je bilo določeno, da v skladu z njim organi Republike Slovenije prevzamejo izvrševanje pravic in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ (1. člen). Po 18. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije zagotavlja Republika Slovenija med drugim varstvo pravic uživalcem vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona, to je do 25. junija 1991, določali predpisi SFRJ. Varstvo pravic je bilo z omenjeno določbo zagotovljeno samo tistim uživalcem pokojnine, ki so na dan uveljavitve ustavnega zakona imeli pravnomočno odločbo o upokojitvi.

Na podlagi 18. člena ustavnega zakona je Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije izdal odlok o izplačevanju vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92), ki v 1. členu določa, da Republika Slovenija od 1.11.1991 prevzame izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci - državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji od 26.6.1991 dalje. V 2. členu odloka je določeno, da so do akontacije vojaške pokojnine upravičene tiste osebe, ki so do 18.7.1991 uveljavile pravico do pokojnine oziroma do druge dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev, ali so bile po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu, ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev oziroma osebe, ki so pristopile k teritorialni obrambi Republike Slovenije in so do 1.2.1992 izpolnile pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Z odlokom je bil torej razširjen krog upravičencev na nekatere osebe, ki ob uveljavitvi ustavnega zakona niso bili uživalci vojaških pokojnin in tudi obseg pravic - od pokojnin še na druge dajatve, pridobljene na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Takšno ureditev je narekovalo dejstvo, da se nekdanja SFRJ ni razdružila sočasno, zato ni bilo mogoče z dogovorom urediti vprašanj, povezanih z novim statusom Republike Slovenije; med drugim vprašanje sukcesije. Do ureditve sukcesije držav, naslednic bivše SFRJ je zato Republika Slovenija začasno s sprejetjem omenjenega odloka uredila - v obliki akontacij - socialni položaj uživalcev vojaških pokojnin - ki niso bili zavarovanci obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, pač pa zavarovanci na podlagi posebnega zakona pri lastnem nosilcu zavarovanja, to je skupnosti zavarovancev s sedežem v Beogradu, pri kateri so se vplačevali prispevki za vojaške zavarovance.

Z omenjenima predpisoma se ne urejajo in tudi ne omejujejo pravice iz pokojninskega zavarovanja, niti ni z njunimi določbami kršeno temeljno načelo, da pokojnino zagotavlja tisti sklad, za katerega so zavarovanci ali delodajalci ali država za določene osebe vplačevali prispevke.

Tožniku je bila na podlagi odločbe Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu pod opr. št. 096633 - V.P. - 1 z dne 4.1.1992 priznana pravica do invalidske pokojnine od 1.1.1992 dalje v znesku 16.060,10 din. Odmere in izplačila akontacije tožniku s citirano odločbo sicer priznane pokojnine, pa tožena stranka ni prevzela, saj P.P. ne izpolnjuje v 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka predpisanega pogoja, da je do 18.10.1991 izpolnil pogoje za priznanje pravice do pokojnine. Za presojo izpolnitve pogojev se po napotilni normi iz citiranega določila uporabljajo predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, ki so veljali do uveljavitve ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine. Pravico do invalidske pokojnine po določilu 35. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Uradni list SFRJ, št. 7/85, 74/87 in 20/89) pridobi vojaški zavarovanec, pri katerem nastane invalidnost po tem zakonu. Po določilu 24. člena omenjenega zakona pa nastane invalidnost, ko vojaškemu zavarovancu preneha služba zaradi ugotovljene trajne nezmožnosti za aktivno vojaško službo kot posledica bolezni, poškodbe izven dela, poškodbe pri delu ali poklicne bolezni.

Nesporna ugotovitev, da je tožniku skladno določilu 1. točke 1. odstavka 392. člena zakona o službi v oboroženih silah (Uradni list SFRJ, št. 7/85, 20/89, 40/89 in 26/90) zaradi ugotovljene trajne nezmožnosti za aktivno vojaško službo le-ta prenehala na podlagi odredbe komandanta vojne pošte dne 31.12.1991, torej po 18.10.1991, je sodiščema obeh stopenj utemeljeno narekovala pravni zaključek, da niso izpolnjeni pogoji za odmero in izplačevanje akontacije vojaških pokojnin tožniku v Republiki Sloveniji. S tem pa mu ni onemogočeno uveljavljanje in uživanje pravic pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev, ki mu je z odločbo z dne 4.1.1992 priznal pravico do invalidske pokojnine.

Kot državljanu Republike Slovenije pa mu je pod pogoji določenimi z zakonom, po določilu 50. člena ustave Republike Slovenije zagotovljena pravica do socialne varnosti kot temeljna človekova pravica. Kot taka je določena v najpomembnejših mednarodnih aktih s področja človekovih pravic in, ker ustava Republike Slovenije ne določa vsebine te pravice, je pri njenem interpretiranju potrebno upoštevati njeno opredelitev v mednarodnih aktih. Evropska socialna listina ureja pravico do socialne varnosti v 12. členu tako, da napotuje na upoštevanje konvencije mednarodne organizacije dela št. 102 o minimalnih normah socialne varnosti. V konvenciji št. 102 (akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS - mednarodne pogodbe, št. 15/92) so urejene pravice za devet socialnih primerov - rizikov, ko posameznik zaradi določenih okoliščin začasno ali trajno ne ustvarja dohodkov ali ima povečane stroške zaradi zdravljenja ali preživljanja otrok. Določene so minimalne pravice v zvezi z zdravstvenim varstvom in dajatvami za primer bolezni, brezposelnosti, starosti, poškodbe pri delu, invalidnosti, materinstva, preživljanja otrok ter dajatve družinskim članom po smrti osebe, ki je preživljala družino. Te pravice so v Sloveniji urejene v sistemih obveznih socialnih zavarovanj, v sistemu otroškega varstva in zakonu o socialnem varstvu, ki ureja sistem preprečevanja in reševanja socialnih in materialnih težav posameznikov, družin in skupin prebivalstva.

Zato revizijska trditev, da tožnikova pravica do prevzema izplačila vojaške pokojnine izvira iz 50. člena ustave Republike Slovenije, ne more obveljati. Kot je bilo obrazloženo, pojem socialne varnosti združuje vsebino socialnega zavarovanja in socialnega varstva, zato ga ni mogoče razlagati le v kontekstu pravic iz pokojninskega zavarovanja, za kar se zavzema revident. V zvezi z revizijskimi izvajanji, da sodišče ne bi smelo opreti svoje odločitve na določila odloka, ki naj bi bil v nasprotju s 14. členom ustave Republike Slovenije, je potrebno opozoriti na stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije (sklep št. ... z dne 8.4.1993), da odlok ne dela razlike med osebami, ki so bile v enakem položaju, zato z njim ni kršeno načelo enakosti pred zakonom. Z odlokom so samo natančneje določeni upravičenci do akontacije vojaških pokojnin oziroma drugih dajatev, pridobljenih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev na podlagi 18. člena navedenega ustavnega zakona; ne ureja pa pravic vojaških upokojencev oziroma vojaških zavarovancev, kar bo moral urediti zakon.

Tudi revizijska graja nespoštovanja načela iz 2. člena ustave Republike Slovenije ni utemeljena. Opredelitev, da je Republika Slovenija socialna država namreč ne pomeni, da država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje in da zagotavlja vojnim veteranom in žrtvam vojnega nasilja posebno varstvo v skladu z zakonom (2. in 3. odstavek 50. člena). Pomeni predvsem, da je funkcija lastnine socialna ter da je povezana z dolžnostmi in omejitvami, da zakon določa način pridobitve in uživanja ter njene meje z namenom, da zagotovi njeno družbeno funkcijo ter da postane vsem dostopna. Ustava v določilu 67. člena opredeljuje gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo lastnine tako, da se zagotavljajo sredstva za socialne funkcije države in sredstva za financiranje države.

Ko je bilo ugotovljeno, da tožnik skladno določilu 2. alinee 1. odstavka 2. člena odloka do 18.10.1991 ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do pokojnine, je treba pritrditi stališču izpodbijane sodne odločbe, da nima pravice do odmere in izplačevanja akontacije vojaške pokojnine. Zato je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen in izpodbijana pravnomočna sodna odločba ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen v zvezi z 10. točko 2. odstavka 354. člena ZPP), je bila revizija zavrnjena kot neutemeljena.

Določbe ZPP, zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev in zakona o službi v oboroženih silah na podlagi katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).