Jedro

Vsem pritožnikom gre pritrditi, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ko je v opis kaznivega dejanja napačno povzelo dikcijo 1. 9. 2017 modificiranega obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Celju (list. št. 382) in namesto očitka "čeprav M. C. teh storitev ni niti naročila niti se jih ni zavezala plačati", tako v izvirnik razglašene sodbe kakor tudi v pisno izdelano sodbo zapisalo "čeprav družba P. d. o. o., ni niti naročila niti se jih ni zavezala plačati". Iz zakonskega besedila 365. člena ZKP izhaja, da se s posebnim sklepom lahko popravijo le neskladnosti pisno izdelane sodbe z izvirnikom, kar pa v obravnavani zadevi ni bil primer. Izvirnik sodbe na list. št. 380 in pisno izdelana sodba sta namreč popolnoma skladna glede zgoraj predstavljenega napačnega zapisa. Če bi sodišče druge stopnje samo spremenilo opis kot predlaga državni tožilec, bi brez zakonske podlage poseglo v izvirnik razglašene sodbe. Tako je torej podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega dostavka 371. člena ZKP, saj je izrek sodbe v nasprotju sam s seboj in z razlogi sodbe.

Izrek

Pritožbam se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi R. S. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen enega leta zapora. Obdolžena pravna oseba P. d. o. o., pa je bila spoznana za odgovorno za kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko 4. člena in devetega odstavka 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). Izrečena ji je bila pogojna obsodba z določeno denarno kaznijo v znesku 20.000,00 EUR in triletno preizkusno dobo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je sodišče prve stopnje naložilo v povrnitev stroške kazenskega postopka, plačilo sodne takse ter potrebne izdatke oškodovanke in potrebne izdatke in nagrado njenega pooblaščenca. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolžencu in obdolženi pravni osebi naložilo v povrnitev stroške kazenskega postopka, plačilo sodne takse ter potrebne izdatke oškodovanke in potrebne izdatke ter nagrado njenega pooblaščenca. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je bila oškodovana M. C. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 172.887,03 EUR napotena na pravdo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pritožili okrajni državni tožilec, obdolženčev zagovornik in zastopnik obdolžene pravne osebe. Državni tožilec uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 354. členom ZKP in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odpravi očitno pomoto v izreku sodbe, kjer naj besedno zvezo ″čeprav družba P. d. o. o., ni niti naročila niti se jih zavezala plačati″ nadomesti z besedno zvezo ″čeprav M. C. teh storitev ni niti naročila niti se jih ni zavezala plačati″. Obdolženčev zagovornik in zastopnik obdolžene pravne osebe pa prvostopenjsko sodbo izpodbijata iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, grajata pa tudi odločbi o kazenskih sankcijah. Predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oziroma obdolženo pravno osebo oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zagovornik obdolženega R. S. je 30. 10. 2017 odgovoril na pritožbo okrajnega državnega tožilca. Glede na to, da sta izrek izpodbijane sodbe in njena obrazložitev v nasprotju, vztraja v tej zvezi pri uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

4. Pritožbe so utemeljene.

5. Vsem pritožnikom gre pritrditi, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ko je v opis kaznivega dejanja napačno povzelo dikcijo 1. 9. 2017 modificiranega obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Celju (list. št. 382) in namesto očitka "čeprav M. C. teh storitev ni niti naročila niti se jih ni zavezala plačati", tako v izvirnik razglašene sodbe kakor tudi v pisno izdelano sodbo zapisalo "čeprav družba P. d. o. o., ni niti naročila niti se jih ni zavezala plačati". Tako iz opisa predmetnega kaznivega dejanja izhaja, da naj bi bila obdolžena gospodarska družba P. d.o.o. tista, ki sama sebi ni naročila in se zavezala plačati računov za varovanje prostora na območju Š. ter zamudnih obresti, kar pa pomeni, da je v tem delu opis očitanega kaznivega dejanja sam s seboj v nasprotju, saj sicer iz opisa izhaja, da so bili predmetni računi izdani M. C., ki naj teh storitev ne bi naročila. Prav tako pa je opis kaznivega dejanja v nasprotju z razlogi sodbe, kjer sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila M. C. tista, ki storitev varovanja prostora na območju Š. ni naročila, zaradi česar naj bi bili v ta namen po obdolžencu izdani računi lažni. Pod točko 1 obrazložitve izpodbijane sodbe je prvo sodišče pojasnilo, da je pri razglasitvi sodbe prišlo do očitne pisne pomote v 19. vrstici izreka, kjer bi moralo biti pravilno zapisano M. C. in ne P. d. o. o.. Napaka je po mnenju prvega sodišča očitna, saj naj bi bilo že iz konteksta stavka razvidno, da gre za pisno pomoto. Tudi okrajni državni tožilec v pritožbi meni, da gre za očitno pisno pomoto v izreku sodbe in predlaga, da naj jo sodišče druge stopnje samo odpravi z ustrezno spremembo opisa kaznivega dejanja, medtem ko zagovornik obdolženca in obdolžena gospodarska družba kot pritožnika menita, da je v tej zvezi prvo sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sta izrek sodbe in obrazložitev v nasprotju. Sodišče druge stopnje pritrjuje slednjima pritožnikoma. Po prvem odstavku 365. člena ZKP pomote v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti pisno izdelane sodbe z izvirnikom popravi s posebnim sklepom predsednik senata na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti. Po drugem odstavku istega člena pa se v primeru, če se pisno izdelana sodba in njen izvirnik ne ujemata glede podatkov iz 1. do 5. in 7. točke prvega odstavka 359. člena ZKP, sklep o popravku vroči osebam, ki so naštete v 363. členu ZKP. V tem primeru teče rok za pritožbo zoper sodbo od dneva vročitve tega sklepa, zoper katerega ni posebne pritožbe. Iz povzetega zakonskega besedila torej izhaja, da se s posebnim sklepom lahko popravijo le neskladnosti pisno izdelane sodbe z izvirnikom, kar pa v obravnavani zadevi ni bil primer. Izvirnik sodbe na list. št. 380 in pisno izdelana sodba sta namreč popolnoma skladna glede zgoraj predstavljenega napačnega zapisa. Če bi sodišče druge stopnje samo spremenilo opis kot predlaga državni tožilec, bi brez zakonske podlage poseglo v izvirnik razglašene sodbe. Tako je torej podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega dostavka 371. člena ZKP, saj je izrek sodbe v nasprotju sam s seboj in z razlogi sodbe.

6. Prav tako gre pritrditi zagovorniku obdolženca in obdolženi gospodarski družbi v pritožbenih očitkih, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do obdolženčevega subjektivnega odnosa do očitanega kaznivega dejanja. Sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Obdolženemu R. S. obtožba očita, da je v poslovne listine, ki ji mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, vpisal lažne podatke in nato te lažne poslovne listine (lažne račune) uporabil kot resnične. Predmetno kaznivo dejanje se lahko stori le s krivdno obliko direktnega naklepa. Storilec ve, da je poslovna listina (račun) lažna in jo uporabi kot resnično. To storilec hoče, v obravnavanem primeru, kot to izhaja iz opisa kaznivega dejanja, naj bi obdolženec ravnal z namenom pridobitve premoženjske koristi. Izpodbijana sodba pa ne vsebuje razlogov v zgoraj opisanem smislu, torej na podlagi katerih dejstev in okoliščin je obdolžencu dokazano, da je vedel, da so izdani računi lažni, ker zanje ne obstaja pravna podlaga, ter na podlagi katerih dejstev in okoliščin gre z gotovostjo zaključiti, da jih je obdolženec izdal z namenom pridobitve premoženjske koristi na škodo oškodovane M. C. Sodišče prve stopnje je namreč le zapisalo, da bi obdolžencu kot dolgoletnemu podjetniku, ki ni prvič izdajal račune, moralo biti popolnoma jasno, da je izdajanje takšnih računov sporno in ne bi smel teh računov uporabiti v postopku izvršbe. S tem, ko sodišče prve stopnje predmetne račune oziroma njihovo izdajanje opredeli kot sporne, že samo izrazi pomislek v to, da naj bi bili lažni, kar pa je pogoj za obstoj predmetnega kaznivega dejanja. Pod točko 23 obrazložitve sodišče prve stopnje prav tako zaključuje, da se je obdolženec zavedal svojega početja in njegove protipravnosti oziroma se je zavedal, da z izdajanjem računov temelji na koncesijski pogodbi, katere veljavnost je sporna. Če torej sodišče samo veljavnost koncesijske pogodbe šteje za sporno, kako lahko obdolžencu očita, da je vedel, da izdaja lažne račune? Pri utemeljevanju obdolženčevega subjektivnega odnosa do kaznivega dejanja sodišče prve stopnje tudi zaključuje, da protipravnosti ne more izključiti mnenje M. Č., ki naj bi ga obdolženec očitno uporabil z namenom zavajanja, vendar v čem naj bi se to zavajanje odražalo niti ne konkretizira. Glede na navedeno, ko tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da izpodbijana sodba nima prav nobenih vsebinskih razlogov o obdolženčevi krivdi, gre pritrditi pritožnikoma, da je obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je med drugim podana, če sodba nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju.

7. Ker je sodišče druge stopnje pritrdilo pritožnikom, da je oprostilna sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, jo je moralo na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponoviti izvedene dokaze, kritično presoditi tudi vsa ostala pritožbena izvajanja na strani zagovornika in obdolžene pravne osebe, ki se nanašajo na očitke zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi narave ugotovljene kršitve v napadeni sodbi ni moglo podrobneje ukvarjati, ter odpraviti ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kot je bilo to nakazano zgoraj in o zadevi ponovno odločiti.