Jedro

Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o delu. Po splošni določbi prvega odstavka 125. člena OZ pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki, zato je k plačilu zavezana tožena stranka kot naročnik dela. Neutemeljeno je njeno navajanje, da ni lastnik zemljišča, na katerem so bila opravljena dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi dajatveni del sklepa Okrajnega sodišča v L VL 30120/2011 z dne 17. 3. 2011, izdanega na podlagi verodostojne listine, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačati tožeči stranki 8.697,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2010 dalje do plačila. Stroške izvršilnega postopka in pravdnega postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, je odmerilo v skupni višini 1.842,48 EUR. Ugotovilo je, da je tožeča stranka za toženo stranko opravila naročena gradbena dela, ki jih je primerno zaračunala.

2. Tožena stranka je v svoji pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navajala vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po njenem tožeča stranka ni podala dejanskih navedb glede števila ur, prevozov, količine opravljenega dela in vrednosti, pač pa se je zgolj sklicevala na svoj račun. Dela so bila naročena z enim naročilom, brez dodatnega naročanja. Tožeča stranka je opravila tudi tisto, kar ni bilo naročeno in kar je tožeča stranka izvedela šele iz mnenja izvedencev. Dela so bila izvedena tudi na parcelah, ki niso last tožeče stranke, zato je k plačilu zavezan lastnik. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo, da prvotožeča stranka ni zahtevala predračuna in ji neutemeljeno očitalo, da ni zahtevala prekinitve del, saj tožeče stranke s tuje nepremičnine ni mogla naganjati. Prvo sodišče je prav tako poseglo v nesporna dejstva. Tožeča stranka je še 15. 1. 2011 prilagajala teren postavljeni ograji, kar je dokaz pravočasnih reklamacij ali dokaz, da dela še niso končana. Račun zato še ni zapadel, pa čeprav samo za 700,00 EUR zaradi neznižane pretočne cevi med mlakama. Dejstva, da ni naročil, pismenega potrdila prejetega materiala in popisa, ne morejo iti v škodo tožene stranke, partnerja poklicnega izvajalca, ki je zaračunal preveč opravljenih ur in preveč porabljenega materiala. Po teh očitkih je tožena stranka predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeni očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni obrazložen. Ni jasno, katerih nespornih dejstev sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo ali katere je drugače interpretiralo. Obseg opravljenih del je bil med pravdo v resnici nesporen, zato ni jasno, kaj bi morala tožeča stranka še zatrjevati. Že v prvi pripravljalni vlogi je navedla vsa dela, ki jih je opravila, zagotovo pa ni dolžna v tožbenih navedbah pojasnjevati, zakaj je bila potrebna vsaka posamezna delovna ura in vsak prevoz. Sodišče prve stopnje je z dvema izvedencema ugotovilo, da je bilo delo zaračunano primerno obsegu dela in potrošenemu materialu. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo tistih kršitev postopka, na katere mora po drugem odstavku 350. člena, v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

5. Tudi po pritožbenih navedbah je tožeča stranka toženi stranki naročila obširna dela, kot so izdelava ograje, izkop dveh mlak, izkop jarka za odvodnjavanje, dvig tlakovcev in njihovo ponovno polaganje ter postavitev dodatne ograje. Na prvem naroku za glavno obravnavo je bilo nesporno ugotovljeno, da v predmetni zadevi obseg del ni sporen. Sporen je bil obračun ur, prevozov, davka in materiala. Sodišče prve stopnje je nesporna dejstva utemeljeno upoštevalo v skladu z določbo prvega odstavka 214. člena ZPP. Pritožbene navedbe, da je bilo delano tudi tisto, kar ni bilo naročeno in očem ni bilo vidno, niso utemeljene. Tožena stranka je videla tudi narejeni studenec. In čeprav „je bila jezna“ odstranitve studenca ali drugačne izvedbe ni zahtevala, na prvem naroku za glavno obravnavo pa je bilo tudi to delo nesporno. V kolikor je tožena stranka šele iz izvedenskih mnenj izvedela za posamezna očem nevidna dela, s katerim je tožeča stranka dosegla naročeni cilj, bi morala pravočasno postaviti trditve in dokazati, da takšna dela niso bila potrebna. Dva izvedenca gradbene stroke kaj takšnega nista omenila.

6. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o delu iz 619. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po splošni določbi prvega odstavka 125. člena OZ pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki, zato je k plačilu zavezana tožena stranka kot naročnik dela. Neutemeljeno je njeno pritožbeno navajanje, da ni lastnik zemljišča, na katerem so bila opravljena dela. Tako, kot je delo naročila, bi ga lahko tožeči stranki tudi preklicala, če ne bi imela namena urejati zemljiškoknjižno tujega zemljišča, oziroma če bi ugotovila, da tožeča stranka del ne izvaja tam kjer je bilo naročeno.

7. Plačilo za delo se po določbi prvega odstavka 642. člena OZ določi s pogodbo, če ni določeno z obvezno tarifo ali s kakšnim drugim obveznim pravnim aktom. Pravdni stranki višine plačila nista sporazumno določili, za kar bi bil predračun koristen. Ni pomembno, ali je tožena stranka izdajo predračuna zahtevala, pa ji ga tožeča stranka ni izdala, saj je tožena stranka dopuščala, da so dela potekala brez predračuna. Ker plačilo ni bilo sporazumno dogovorjeno, je sodišče prve stopnje primernost zahtevanega plačila lahko preverilo v skladu z drugim odstavkom 642. člena OZ. Kot že rečeno je s pomočjo dveh izvedencev ugotovilo, da je bilo zahtevano običajno plačilo, glede na vrednost dela in potreben čas.

8. Pritožbeno sodišče se ne strinja s toženo stranko, da tožeča stranka dela ni končala takrat, ko je „odnesla lopato in odpeljala samokolnico“. Tožeča stranka je s tem pokazala, da je delo opravila, nato pa izdala oba računa. Tožena stranka je bila v skladu s prvim odstavkom 633. člena OZ dolžna pregledati izvršeno delo, brž ko je bilo to mogoče, in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti tožečo stranko. Po prejetih računih z dne 15. 6. 2010 in 9. 7. 2010 je 28. 7. 2010 plačala 8.000,00 EUR in 27. 8. 2010 še 10.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da pravočasnih reklamacij ni bilo, saj je razpolagalo s pismeno urgenco tožeče stranke z dne 15. 11. 2010 za plačilo ostanka zaračunanega in z njenim odgovorom z dne 9. 12. 2010 na dopis tožene stranke z dne 16. 11. 2010, v katerem se je tožena stranka šele sklicevala na napake. Pritožbena navedba, da je tožeča stranka dela končala šele 15. 1. 2011, ko je prilagajala ograjo terenu in znižala cev odtoka iz mlake oziroma da dela še niso končana, ker ni znižala tudi pretočne cevi med mlakama, pritožbenega sodišča ne prepriča, da so bile reklamacije pravočasne in utemeljene. V dopisu 9. 12. 2010 je tožeča stranka obljubila, da bo ograjo na kasnejšo zahtevo naročnika znižala in pojasnila, da so težave z ograjo posledica naročnikove odklonitve postavitve robnikov ograje. Tožena stranka je tudi po prilagoditvi višine terena ograji odklanjala plačilo. Višinska uskladitev pretočne cevi med mlakama je bila dogovorjena šele ob ogledu z izvedencem 27. 6. 2012, kar očitno ni bilo v roku iz prvega odstavka 633. člena OZ. Ne glede na to, tožena stranka takšne malenkostne napake, ki jo je izvedenec ocenil v vrednosti 180,00 EUR, ni upravičena odlagati plačila ostanka 8.697,17 EUR. V primeru pravočasnega grajanja bi lahko po drugem odstavku 635. člena OZ uveljavljala znižanje plačila.

9. Zadnje pritožbene navedbe, da pomanjkljivosti pri dogovarjanju in potrjevanju opravljenega dela ne morejo biti v škodo naročniku, ter pavšalni zaključki o previsoko zaračunanih delih, prav tako niso utemeljene. Sodni izvedenec gradbene stroke je primeren strokovnjak za ugotavljanje ali je bilo zaračunano opravljeno oziroma dobavljeno in za ugotavljanje primerne višine plačila.

10. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je po 353. členu ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbe.