Jedro

Če se želi obramba udeležiti pritožbene seje v skrajšanem postopku, mora prepričati sodišče v utemeljenost svoje zahteve.

Izrek

I. Zahteva zagovornika obsojene M.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Črnomlju je s sodbo K 219/2007 z dne 6.6.2008, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1076/2008 z dne 10.12.2008, M.G. spoznalo za krivo kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izrečena ji je bila pogojna obsodba, s katero je bila določena denarna kazen v višini 2000 € in preizkusna doba dveh let. Odločeno je bilo tudi, da je obsojenka dolžna plačati povprečnino v višini 800 €, potrebne izdatke zasebne tožilke in nagrado ter potrebne izdatke njene pooblaščenke.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenke vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja tri očitke kršitev zakona oziroma ustave. Prvič, vložnik zatrjuje bistveno kršitev kazenskega postopka in pravice javnosti sojenja (24. člen Ustave RS - URS), ker Višje sodišče o seji ni obvestilo ne zagovornika ne obsojenke, čeprav je to zahteval zagovornik v pritožbi zoper sodbo prve stopnje, niti ni svoje odločitve zadostno obrazložilo. Drugič, podana naj bi bila kršitev kazenskega zakona in domneve nedolžnosti, ker je višje sodišče štelo izpoved zasebne tožilke za "prepričljivejšo," namesto da bi ugotavljalo dejstva s stopnjo gotovosti, kot to terja domneva nedolžnosti. In tretjič, prvostopenjsko sodišče naj bi kršilo določila postopka in 22. člena URS, ker je na zapisnik glavne obravnave z dne 6.6.2008 komentiralo prepričljivost in obnašanje prič K.D. in R.J., na izpovedbe katerih je oprlo obsodilno sodbo, ni pa enako ravnalo ob izpovedovanju drugih s strani obrambe predlaganih prič, zaradi česar naj bi bilo kršeno načelo nepristranskosti sojenja. Vložnik še navaja, da naj bi bila obsojenka prisiljena v dokazovanje svoje nedolžnosti, ker je morala dokazovati dejstva, ki niso bila v zvezi z dejanjem, kar naj bi pomenilo kršitev domneve nedolžnosti. Iz teh navedb je sicer mogoče razbrati, da vložnik zatrjuje, da naj bi v postopku breme dokazovanja prešlo na obdolženko, vendar ne obrazloži konkretno, s kakšnim ravnanjem sodišča in v zvezi s katerimi pravno pomembnimi dejstvi naj bi do te kršitve prišlo. Navedbe so v tem delu pavšalne narave in jih zato sodišče ni moglo preizkusiti. V zahtevi vložnik Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču druge oziroma prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. je v mnenju, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne. Zahteva namreč uveljavlja le relativne bistvene kršitve postopka, pri čemer ne pojasni njihovega vpliva na zakonitost sodne odločbe. Vložnik v zahtevi ne navaja, na katere okoliščine bi lahko opozoril na pritožbeni seji, pritožbeno sodišče pa je zadostno obrazložilo, zakaj navzočnost strank na pritožbeni seji ni potrebna. Tudi očitek kršitve domneve nedolžnosti ni utemeljen, saj ima sodišče pravico in dolžnost ocenjevati verodostojnost izpovedbe prič in obdolžencev; zahteva v tem delu posredno uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Enako neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče kršilo postopek s tem, ko je v zapisnik zapisovalo svoje ugotovitve ob izpovedovanju K.D. in R.J. Stranke na zapisnik niso imele pripomb, delno pa uveljavlja zahteva tudi v tem delu le zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

B.

4. V zvezi s prvim očitkom Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je vložnikove navedbe presojalo kot očitek kršitve pravice do sojenja v nenavzočnosti (2. alinea 29. člena URS) in ne kot kršitev pravice javnosti sojenja (24 URS), kot navaja vložnik. Tako je namreč treba razumeti navedbe vložnika, ko zatrjuje, da Višje sodišče ne zagovornika ne obsojenke ni obvestilo o seji senata, s čimer bi jima omogočilo, da se je udeležita in na njej podajata svoja mnenja ter opozarjata na posamezne vidike zadeve.

5. Pravica obdolženca, da se mu sodi v navzočnosti, predstavlja poseben vidik pravice udeleževati se kazenskega postopka. S tem jamstvom se obdolžencu omogoča, da se v postopku izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na odločitev sodišča in s tem na obdolženčev pravni položaj. Ta možnost mora biti dana tudi v pritožbenem postopku (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-426/02, Up-546/01, z dne 3.12.2002). V primeru odločanja na pritožbeni seji skrajšanega kazenskega postopka je način uresničevanja te pravice zakonodajalec med drugim uredil s smiselno uporabo določbe prvega odstavka 378. člena ZKP (v zvezi s 429. členom ZKP) in v prvem odstavku 445. člena ZKP. O seji senata se obdolženca in zagovornika obvesti, če to zahtevata v pritožbi ali v odgovoru na pritožbo, in če predsednik pritožbenega senata oziroma pritožbeni senat oceni, da bi bila njuna navzočnost koristna za razjasnitev stvari. Obdolžencu oziroma njegovemu zagovorniku je torej dana možnost predstaviti argumente, ki naj sodišče prepričajo, da je njuna navzočnost na seji nujna in ki jih sodišče mora presoditi, ko odloča o njuni zahtevi. Kolikor tehtnejše so navedbe obrambe, toliko večje so možnosti, da bo sodišče obdolženca ali zagovornika obvestilo o seji. V tem smislu je mogoče trditi, da obramba, če se želi udeležiti pritožbene seje v skrajšanem postopku, nosi breme prepričati sodišče v utemeljenost svoje zahteve.

6. Hkrati mora pritožbeno sodišče v odločbi o pritožbi odgovoriti na tiste navedbe obrambe v zahtevi, ki jih šteje za relevantne. Pri tem mora presoditi, ali je imela obramba zadostne možnosti seznaniti se s procesnim gradivom, ki utegne biti relevantno za odločanje v pritožbenem postopku, in se o njem tudi izjaviti. Pritožbeni senat, kadar odloča na seji, odloča praviloma na podlagi gradiva, zbranega v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ni pa izključeno, da dodatno gradivo v zvezi s pritožbenimi navedbami zbere tudi po tem, ko je obramba že podala zahtevo za obvestilo o seji, na primer ob poizvedbah v smislu četrtega odstavka 377. člena ZKP. V takem primeru je treba presoditi, ali bi šele z navzočnostjo na seji senata bilo mogoče zagotoviti obrambi zadostne možnosti izjaviti se o procesnem gradivu, in to okoliščino upoštevati, ko se odloča o zahtevi za obvestilo o seji.

7. V konkretnem primeru je bila obrazložena sodba sodišča prve stopnje vročena zagovorniku dne 15.7.2008, obsojenki pa 16.7.2008. Pritožba zagovornika, vložena 15.7.2008, je bila vročena zasebni tožilki in njenim pooblaščencem dne 19.8.2008. Na pritožbo nista odgovorili. V spisu tudi sicer ni drugega gradiva, ki bi bilo pomembno za odločanje o pritožbi in ki bi bilo vloženo v spis po vložitvi pritožbe. Vložnik tudi ne zatrjuje, da bi bila obsojenki pred pritožbeno sejo kakorkoli kratena pravica do seznanitve z ostalim procesnim gradivom. Zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da je imela obdolženka vse možnosti, da se seznani s celotnim procesnim gradivom, s katerim je razpolagalo pritožbeno sodišče, in se o njem izjavi - četudi ni bila navzoča na seji pritožbenega senata. In tudi obrazložitev odločitve višjega sodišča o zahtevi zagovornika, naj ju z obsojenko obvesti o seji, je ustrezna zahtevi: zagovornik je namreč ne obrazloži (list. št. 83), zato tudi ni mogoče pričakovati, da bi se pritožbeno sodišče nanjo posebej odzivalo.

8. Tudi ostali očitki so neutemeljeni. V zvezi z očitano kršitvijo domneve nedolžnosti Vrhovno sodišče opozarja, da je treba ločevati med dvema položajema zasebne tožilke v kazenskem postopku. Prvi je položaj upravičene tožilke, torej stranke, ki od sodišča terja odločitev o obtožbenih očitkih, ki jih navede v zasebni tožbi. Ko odloča o obtožbi, sodišče obdolženca oprosti, če ni prepričano v njegovo krivdo (in dubio pro reo). In drugič, zasebnega tožilca je dovoljeno zaslišati kot pričo (2. odstavek 234. člena ZKP). Njegova izpovedba sodi v dokazno gradivo in jo sodišče ocenjuje v skladu z načelom proste presoje dokazov, samostojno in v povezavi s preostalim dokaznim gradivom, in potem oblikuje sklep o obstoju ali neobstoju dejstev, ki se dokazujejo. Prav to sta nižji sodišči s tem, ko sta izpovedbo zasebne tožilke v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi (sodba Višjega sodišča, str. 2) ocenili kot "prepričljivejšo," tudi storili. Načelo in dubio pro reo bi bilo kršeno, če bi sodišče izdalo obsodilno sodbo, četudi bi bilo po izvedenem dokaznem postopku in oceni vseh dokazov v dvomu o utemeljenosti tožilčevega zahtevka. Tega pa vložnik niti ne zatrjuje. Zatrjevana kršitev domneve nedolžnosti torej ne more biti podana.

9. Enako velja tudi za kršitev pravice do nepristranskega sodnika, ki jo zagovornik smiselno uveljavlja z navedbami, da bi moralo sodišče enako beležiti tako opažanja o izpovedbah obremenilnih, kot tudi o izpovedbah prič, ki jih je predlagala obramba. Obdolženec ima možnost zahtevati varstvo pravice do nepristranskega sodnika tako, da zahteva izločitev sodnika, za katerega meni, da ravna pristransko. To mora storiti takoj, ko izve za razlog izločitve, a najpozneje do konca glavne obravnave (drugi odstavek 41. člena ZKP). Priči K.D. in R.J. sta bili zaslišani na zadnjem naroku glavne obravnave, dne 6.6.2008. Še istega dne je sodnik po besedi strank končal dokazni postopek in glavno obravnavo ter razglasil sodbo. Zagovornik in obdolženka sta imela možnost zahtevati izločitev sodnika zaradi v zahtevi zatrjevanih okoliščin bodisi neposredno po zaslišanju obeh prič, bodisi v besedi strank. Ne v prvem ne v drugem primeru tega nista storila, čeprav sta bila na naroku oba navzoča in sta spremljala potek glavne obravnave ter vodenje zapisnika. Ker je zakonodajalec način uresničevanja pravice do nepristranskega sodnika uredil tako, da stranka po koncu glavne obravnave ne more več uveljavljati okoliščin, ki pomenijo katerega od izločitvenih razlogov, in je zanje obdolženec oziroma njegov zagovornik vedel že v času glavne obravnave, taka ureditev pa ni v neskladju s 23. členom URS (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-149/99, obrazložitev para. 13), se Vrhovno sodišče v vsebinsko presojo vložnikovih navedb ni spuščalo.

10. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP v celoti zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti in v skladu z 98.a členom ZKP odločilo še, da je obsojenka dolžna plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem pravnim sredstvom.