Jedro

Obravnavani institut postavitve zagovornika po uradni dolžnosti je izraz načel ekonomičnosti in hitrosti postopka, njegov namen pa je nadaljevanje kazenskega postopka kljub dejstvu, da obdolžencu sodba, s katero mu je bila izrečena kazen zapora, ni bila vročena, pri čemer je s postavitvijo zagovornika obdolžencu omogočen pošten postopek.

Tako je sodišče skladno s prvim odstavkom 5. člena Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije, ki jo je Svet pripravil na podlagi 34. člena Pogodbe o Evropski uniji, obsojencu sodbo neposredno po pošti poslalo v španski zavod, kjer se je obsojenec nahajal v priporu. Sodišče prve stopnje je obsojencu sodno pisanje v državo članico Evropske unije vročalo na pravilen način, pri čemer sodišče na ravnanje španskih organov, ki so pošiljko vrnili, ni imelo vpliva. Sodišče v trenutku, ko se je sodna pošiljka vrnila iz Kraljevine Španije, ni imelo uradnih podatkov o obsojenčevem naslovu, zato je sklepalo, da obsojenčevo prebivališče oziroma njegov naslov še vedno ni znan in je pritožbo obsojenčeve zagovornice (postavljene po uradni dolžnosti) skladno s tretjim odstavkom 120. člena ZKP predložilo v odločanje sodišču druge stopnje, zato kršitev (obsojenčeve) pravice do pravnega sredstva (25. člen URS) ni podana.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 300,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 28. 1. 2016 obsojenemu G. O. preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo istega sodišča I K 36786/2012 z dne 19. 4. 2013, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s 54. členom KZ-1 ter mu izreklo kazen enajst mesecev zapora. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati stroške postopka za preklic pogojne obsodbe in sodno takso. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 17. 5. 2016 pritožbo obsojenčeve zagovornice (postavljene po uradni dolžnosti) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik pravočasno, dne 26. 9. 2016, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Po navedbah zagovornika sta bili sodišči prve in druge stopnje seznanjeni, da je bila obsojencu po izreku sodbe o preklicu pogojne obsodbe v Kraljevini Španiji odvzeta prostost, prav tako sta bili seznanjeni z naslovom institucije, kjer se je odvzem prostosti izvrševal. Sodišče prve stopnje je s tem, ko obsojencu ni (osebno) vročilo sodbe o preklicu pogojne obsodbe, bistveno kršilo določbe 117. - 120. člena, 124. člena, XXX. poglavja ZKP in Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1). Po trditvah zagovornika sodišče prve stopnje ni imelo podlage za postavitev zagovornice po uradni dolžnosti po tretjem odstavku 120. člena ZKP. Zagovornica je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbo. Sodišče druge stopnje je o zagovorničini pritožbi meritorno odločilo ne da bi bila pred tem sodba sodišča prve stopnje vročena obsojencu, s čemer je kršilo obsojenčevo pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS). Po navedbah zagovornika je bila obsojencu izpodbijana sodba sodišča prve stopnje vročena dne 13. 6. 2016. Obsojenčev zagovornik je pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil dne 21. 6. 2016, pri čemer sodišče druge stopnje o pritožbi še ni odločilo. Sodišči sta odločili zgolj o prošnji za vrnitev v prejšnje stanje, pri čemer se sodišče druge stopnje v sklepu z dne 13. 9. 2016 (s katerim je potrdilo sklep sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje) ni opredelilo do vprašanj v zvezi z vročitvijo sodbe in tekom roka za vložitev pritožbe. Zagovornik meni, da je rok za preklic pogojne obsodbe (drugi odstavek 62. člena KZ-1) potekel, saj sodišče še ni odločilo o zagovornikovi pritožbi z dne 21. 6. 2016. Zagovornik še uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP in navaja, da se sodišče druge stopnje v sodbi z dne 17. 5. 2016 ni opredelilo do predloga zagovornice, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni skladno z 61. členom KZ-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter ustavi postopek preklica pogojne obsodbe.

3. Vrhovni državni tožilec Mirko Vrtačnik je v odgovoru z dne 27. 12. 2016, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot utemeljeno. Navaja, da je sodišče prve stopnje s postavitvijo zagovornice po uradni dolžnosti kršilo tretji odstavek 120. člena ZKP in določbe ZKP o vročanju (določbe 117.-120. člena, četrti odstavek 124. ter določbe XXX. poglavja ZKP). Sodišče druge stopnje je v obravnavanem primeru odločilo ne da bi bila sodba sodišča prve stopnje vročena obsojencu, zato je podana kršitev pravice do pravnega sredstva (25. člen URS). Iz podatkov spisa izhaja, da je bilo sodišče prve stopnje po izreku sodbe z dne 28. 1. 2016 seznanjeno z naslovom zavoda v Kraljevini Španiji, kjer se je za obsojenca izvrševal pripor. Sodišče prve stopnje je sodbo poslalo na navedeni naslov, pri čemer se je pošiljka vrnila z oznako "zavrnjeno". Trdi, da sodišče prve stopnje ni raziskalo razloga, iz katerega je bila pošiljka zavrnjena ter da obsojencu sodbe ni vročilo skladno z določbami ZKP in ZSKZDČEU-1. Ker obsojencu sodba ni bila vročena (sodba je bila obsojencu osebno vročena šele dne 13. 6. 2016 skupaj s sodbo sodišča druge stopnje), sodba ne glede na to, da je sodišče druge stopnje odločalo o pritožbi zagovornice, ki je bila obsojencu postavljena po uradni dolžnosti, ni postala pravnomočna. Vrhovni državni tožilec pritrjuje vložniku, da o pritožbi obsojenčevega zagovornika, ki je bila vložena dne 21. 6. 2016, še ni bilo odločeno. Sodišče prve stopnje je obsojencu zagovornico po uradni dolžnosti postavilo ne da bi obsojenec spremenil naslov (in mu zato ne bi bilo mogoče vročiti sodbe), zato je podana kršitev tretjega odstavka 120. člena ZKP. Sodišče druge stopnje bi moralo tudi po mnenju vrhovnega državnega tožilca pritožbo nezakonito postavljene zagovornice zavreči in spis poslati sodišču prve stopnje, da bi opravilo vročitev skladno s prej citiranimi določbami, torej bi moralo pristojne španske organe zaprositi za ustrezno vročitev sodbe o preklicu pogojne obsodbe. Sodišče druge stopnje pa je v nasprotju z navedenim o pritožbi, ki jo je vložila obsojenčeva zagovornica, odločilo ne da bi sodbo sodišča prve stopnje vročilo obsojencu.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi z dne 30. 12. 2016 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B-1.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti iz razloga kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe, po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo.

6. Po ustaljeni sodni praksi1 sodba, s katero sodišče prekliče pogojno obsodbo, ni odločba, s katero je bil kazenski postopek končan. Gre za sodbo, s katero sodišče, ki je sodilo na prvi stopnji, po izvedenem postopku za preklic pogojne obsodbe (506. člen ZKP), odloči o preklicu pogojne obsodbe zaradi obsojenčeve neizpolnitve naložene obveznosti iz tretjega odstavka 57. člena KZ-1. Sodišče sme skladno z določbo 61. člena KZ-1 v primeru, da je bilo s pogojno obsodbo obsojencu naloženo, da izpolni kakšno obveznost iz tretjega odstavka 57. člena tega zakonika, pa je ni izpolnil v roku, ki mu je bil določen v sodbi, v mejah preizkusne dobe podaljšati rok za izpolnitev obveznosti ali pa preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi. Če spozna, da obsojenec iz upravičenih razlogov ne more izpolniti naložene obveznosti, mu lahko odpusti njeno izpolnitev ali pa jo nadomesti z drugo ustrezno obveznostjo, določeno v zakonu. Ker gre za tako imenovano drugo odločbo v smislu prvega odstavka 420. člena ZKP, je moralo Vrhovno sodišče najprej preizkusiti, ali so izpolnjeni procesni pogoji za obravnavo zahteve za varstvo zakonitosti.

7. Vrhovno sodišče se v primerih, kot je obravnavani, še ni izreklo o vprašanjih, ali je sodišče prve stopnje zagovornico po uradni dolžnosti postavilo skladno s tretjim odstavkom 120. člena ZKP in ali je sodišče pri vročanju sodbe o preklicu pogojne ravnalo skladno z veljavnimi določbami o vročanju. Navedeni pravni vprašanji odločilno vplivata na bistveno vprašanje obravnavane zadeve, in sicer, ali sta sodišči prve in druge stopnje kršili obsojenčevo pravico do pritožbe oziroma do pravnega sredstva (25. člen URS). Po presoji Vrhovnega sodišča obravnavano vprašanje presega pomen konkretne kazenske zadeve in predstavlja odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti. Vrhovno sodišče je na podlagi vložnikovih navedb zaznalo razloge za (vsebinsko) odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti po prvem odstavku 420. člena ZKP, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti glede tega vprašanja sprejelo v obravnavo.

B-2.

8. Iz podatkov spisa izhaja, da: - je Okrajno sodišče v Celju obsojencu na naroku z dne 28. 1. 2016 v njegovi nenavzočnosti preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo istega sodišča I K 36786/2012 z dne 19. 4. 2013, ki je postala pravnomočna dne 8. 6. 2013, v zvezi s sodbo II Kr 36786/2012 z dne 6. 11. 2014, ki je postala pravnomočna dne 30. 12. 2014 in mu izreklo kazen 11 mesecev zapora; - je obsojenec istega dne s telefonskim klicem obvestil sodišče, da se naroka v postopku za preklic pogojne obsodbe ni udeležil, saj je zamenjal datume narokov. Pristojna sodna oseba je obsojenca obvestila, da je bila v tej zadevi sprejeta odločitev in da bo sodbo prejel po pošti; - je sodišče prve stopnje obsojencu sodbo skušalo vročiti po pošti na naslov obsojenčevega stalnega prebivališča ..., pri čemer se je pošiljka dne 11. 2. 2016 na sodišče vrnila z oznako, da je obsojenec v priporu; - je sodišče sodbo obsojencu (na isti naslov) poskusilo vročiti preko vročevalca, pri čemer iz njegovega poročila z dne 18. 2. 2016 izhaja, da se obsojenec po navedbah njegovega očeta nahaja v priporu v Španiji; - je sodišče dne 2. 3. 2016 na Policijsko upravo Celje (v nadaljevanju PU Celje), Sektor kriminalistične policije, poslalo dopis za opravo poizvedb o zavodu oziroma točnem naslovu obsojenca, istega dne pa je sodišče obsojencu na podlagi tretjega odstavka 120. člena ZKP postavilo zagovornico po uradni dolžnosti; - je policija sodišču z dopisom dne 11. 3. 2016 sporočila neuradne podatke o zavodu, v katerem se je izvrševal pripor za obsojenca; - je sodišče prve stopnje sodbo o preklicu pogojne obsodbe dne 30. 3. 2016 poslalo v španski zavod, kjer se je izvrševal pripor za obsojenca, pri čemer se je pošiljka dne 26. 4. 2016 na sodišče vrnila z oznako "refusé" (zavrnjeno)2; - je zagovornica, ki je bila obsojencu postavljena po uradni dolžnosti, dne 24. 3. 2016 zoper sodbo sodišča prve stopnje (o preklicu pogojne obsodbe) vložila pritožbo; - je sodišče prve stopnje zagovorničino pritožbo sodišču druge stopnje v odločanje predložilo dne 3. 5. 2016, sodišče druge stopnje pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo dne 17. 5. 2016; - je PU Celje sodišču prve stopnje z dopisom dne 7. 6. 2016 sporočila, da obsojenec trenutno prebiva na naslovu ...; - sta bili obsojencu na naslovu ..., dne 13. 6. 2016 vročeni sodbi sodišča prve in druge stopnje; - iz Potrdila o prestajanju zaporne kazni z namenom zahteve nadomestila za brezposelnost z dne 20. 5. 2016 (priloga B8 spisa) izhaja, da se je obsojenec v Centru za prestajanje zapornih kazni Puig de les Basses nahajal od 7. 2. 2016 do 20. 5. 2016. B-3.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obsojenca na zaslišanju z dne 4. 12. 2015 v postopku za preklic pogojne obsodbe skladno s prvim odstavkom 227. člena ZKP opozorilo, da mora takoj sporočiti vsako spremembo naslova ali nameravano spremembo prebivališča, vendar v konkretnem postopku spremembe naslova sodišču ni sporočil. Iz podatkov spisa prav tako izhaja, da je bil obsojenec dne 28. 1. 2016 seznanjen z dejstvom, da je bila v obravnavani zadevi izdana sodba, ki jo bo prejel po pošti.

10. Skladno s tretjim odstavkom 120. člena ZKP sodišče obdolžencu, ki nima zagovornika in mu je treba vročiti sodbo, s katero mu je izrečena kazen zapora, sodbe pa mu ni mogoče vročiti na njegov dotedanji naslov, po uradni dolžnosti postavi zagovornika, ki opravlja to dolžnost, dokler se ne zve za njegov novi naslov. Postavljenemu zagovorniku določi sodišče potreben rok, da se seznani s spisi, nato pa mu vroči sodbo in postopek nadaljuje. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje sodbo o preklicu pogojne obsodbe obsojencu na naslov njegovega stalnega prebivališča skušalo vročiti po pošti in preko vročevalca. Sodišče je po dveh neuspelih poskusih vročitve na obsojenčev naslov stalnega prebivališča in ob informaciji, da naj bi se obdolženec nahajal v priporu v Španiji, utemeljeno zaključilo, da obsojencu sodbe na njegov dotedanji naslov ni mogoče vročiti, s čemer so bili izpolnjeni pogoji za postavitev zagovornice po uradni dolžnosti (tretji odstavek 120. člena ZKP). Obravnavani institut postavitve zagovornika po uradni dolžnosti je izraz načel ekonomičnosti in hitrosti postopka, njegov namen pa je nadaljevanje kazenskega postopka kljub dejstvu, da obdolžencu sodba, s katero mu je bila izrečena kazen zapora, ni bila vročena, pri čemer je s postavitvijo zagovornika obdolžencu omogočen pošten postopek.

11. Ko je sodišče prve stopnje pridobilo neuradne podatke o obsojenčevem naslovu je skladno s pravilom, da se pisanja v kazenskem postopku vročajo naslovniku osebno (prvi odstavek 118. in 119. člena ZKP), obsojencu ponovno skušalo osebno vročiti sodbo. Tako je sodišče skladno s prvim odstavkom 5. člena Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije, ki jo je Svet pripravil na podlagi 34. člena Pogodbe o Evropski uniji, obsojencu sodbo neposredno po pošti poslalo v španski zavod, kjer se je obsojenec nahajal v priporu. Kot že navedeno, se je pošiljka na sodišče vrnila z oznako "zavrnjeno", pri čemer iz pošiljke ni mogoče razbrati vzroka za njeno zavrnitev. Sodišče prve stopnje je obsojencu sodno pisanje v državo članico Evropske unije vročalo na pravilen način, pri čemer sodišče na ravnanje španskih organov, ki so pošiljko vrnili, ni imelo vpliva. Sodišče v trenutku, ko se je sodna pošiljka vrnila iz Kraljevine Španije, ni imelo uradnih podatkov o obsojenčevem naslovu, zato je sklepalo, da obsojenčevo prebivališče oziroma njegov naslov še vedno ni znan in je pritožbo obsojenčeve zagovornice (postavljene po uradni dolžnosti) skladno s tretjim odstavkom 120. člena ZKP predložilo v odločanje sodišču druge stopnje, zato kršitev (obsojenčeve) pravice do pravnega sredstva (25. člen URS) ni podana.

12. Zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev pravice do izjave iz 22. člena URS in pravice do obrambe iz 29. člena URS ter kršitev 61. člena KZ-1, ki pa jih v zahtevi ne konkretizira, zato takšnih njegovih navedb Vrhovno sodišče ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 300,00 EUR po tarifni številki 7112 v zvezi s tarifno številko 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

1 Sodba VSRS I Ips 17137/2010-276 z dne 13. 12. 2012, sklep VSRS Sklep I Ips 49171/2011-20 z dne 7. 2. 2013 in številne druge odločbe VSRS. 2 Na kuverti, ki jo je sodišče poslalo v španski zavod, kjer se je za obsojenca izvrševal pripor, ni navedenega obsojenčevega imena in priimka, naveden je zgolj naslov tega španskega zavoda. Tako iz oznake ?refusé? (zavrnjeno) na pošiljki ni mogoče sklepati, da je bil obsojenec v španskem zavodu dejansko obveščen o prispeli pošiljki in da je zavrnil njen sprejem.