Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno navedli, da sta vsebovala 26. in 28. člen tedanjega ZKZ, v zvezi s četrtim odstavkom 47. člena Zakona o gozdovih (ZG, Ur.l. RS, št. 30/93) prekluzivna roka materialnega prava tridesetih dni za vložitev ponudbe za odkup ponujene parcele in nato za vložitev tožbe. Ker sta ugotovili, da se je rok za uveljavitev prednostne pravice iztekel 8.8.1996, je tedaj začel teči tridesetdnevni rok za vložitev tožbe, ki je potekel 8.9.1996. Dotlej bi bil moral tožnik vložiti tožbo, če bi želel s pomočjo sodišča uveljaviti svojo pravico do sklenitve kupoprodajne pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepoma zavrglo tožbo na sklenitev prodajne pogodbe, s katero bi tožnik dobil v last in posest kmetijsko zemljišče parc.št... k.o..., ki je v naravi gozd v izmeri 7259 m2, proti sočasnemu plačilu kupnine 508.130 tolarjev; in dovoljenje, da se zemljišče, prosto bremen, odpiše od vl. št... k.o... in vpiše v tožnikov vložek št... k.o... Obenem je ugodilo ugovoru tožene stranke proti začasni odredbi in jo razveljavilo, glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da mora tožnik povrniti toženki 63.637 tolarjev pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

Proti sklepu pritožbenega sodišča in v zvezi s sklepoma prvega sodišča, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sklepov sodišč druge in prve stopnje ter ugoditev tožbenemu zahtevku, ali njuno razveljavitev. Meni, da pravno stališče sodišč, češ, da je rok za vložitev tožbe prekluziven, ni pravilno. Zaradi tega tožnik, kot prednostni upravičenec, ni izgubil pravice do odkupa. Poleg tega pa bi morali sodišči upoštevati razloge na strani tožene stranke, zaradi katerih tožnik ni vložil tožbe v 30 dneh. Tožnik pojasnjuje, da je na oglasni deski upravne enote videl oglas o prodaji in se je takoj prijavil. Osebno se je zglasil tudi pri tožničinem pooblaščencu J. K. zaradi sklenitve kupne pogodbe. Ta je dejal, da nima ustreznega pooblastila za sklenitev pogodbe, zato je tožnik preko pravnega zastopnika preveril pooblastilo in ga še pisno pozval na sklenitev pogodbe. Ker je J. K. sporočil, da pride v domovino toženka, je 13.9.1996 še njej poslal priporočeni dopis in lastnica prodaje ni odklanjala. Le sklenitev pogodbe je zavlačevala, dokler ni odšla nazaj v inozemstvo. Šele ko je jasno pokazala, da s tožnikom ne bo sklenila pogodbe, so nastopili pogoji za vložitev tožbe, zato je pravočasna. Revident meni, da je treba ob presoji vseh tožnikovih dopisov uporabiti pravila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ki jih doslej sodišči nista upoštevali.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l.SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje: - da je pooblaščenec tožene stranke dosegel, da je Upravna enota D. na svoji oglasni deski razglasila ponudbo za nakup parcel, med katerimi je bila tudi sporna parcela št... k.o...; - da se je rok za uveljavitev prednostne pravice iztekel 8.8.1996; - da je tožnik dne 5.8.1996 posredoval svojo ponudbo za odkup sporne parcele pooblaščencu tožene stranke; - da je vložil tožbo šele 4.11.1996. Na tako ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo. V času, ko je tožnik uveljavljal svojo prednostno pravico do odkupa, je veljal Zakon o kmetijskih zemljiščih (Ur.l. SRS, št. 17/96 - prečiščeno besedilo, do RS, št. 5/91), ki ga je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-184/94-9 (glej Ur.l. RS, št. 58/95 z dne 13.10.1995) sicer razveljavilo, toda šele z učinkom po preteku enega leta od objave v uradnem listu. Po 14.10.1996 je nastopila pravna praznina, ki jo je s prehodnimi določbami skušal zapolniti novi Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Ur.l. RS, št. 59/96), ki je stopil v veljavo 26.10.1996, toda določila novega zakona v tožnikovem primeru ne pridejo v poštev.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno navedli, da sta vsebovala 26. in 28. člen tedanjega ZKZ, v zvezi s četrtim odstavkom 47. člena Zakona o gozdovih (ZG, Ur.l. RS, št. 30/93) prekluzivna roka materialnega prava trideset dni za vložitev ponudbe za odkup ponujene parcele in nato za vložitev tožbe. Ker sta ugotovili, da se je rok za uveljavitev prednostne pravice iztekel 8.8.1996, je tedaj začel teči tridesetdnevni rok za vložitev tožbe, ki je potekel 8.9.1996. Dotlej bi bil moral tožnik vložiti tožbo, če bi želel na sodišču uveljaviti svojo pravico do sklenitve kupoprodajne pogodbe. Ker tega ni storil, sta sodišči pravilno uporabili določilo prvega odstavka 282. člena ZPP in zavrgli prepozno vloženo tožbo.

Revizijska izvajanja o tem, da bi bilo treba rok za vložitev tožbe podaljšati in presojati tožnikove poskuse za sklenitev kupoprodajne pogodbe brez posredovanja sodišča po določilih ZOR, ni mogoče upoštevati, ker je ZKZ specialen predpis v razmerju do ZOR, ki na splošno ureja obligacijska razmerja. Poleg tega tožnik ni dokazal, da je zamudil rok za vložitev tožbe zaradi toženkine prevare.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora po določilu 386. člena ZPP sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba po določilu 393. člena ZPP zavrniti neutemeljeno revizijo.

Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije, ker revizija ni uspešna in njen vlagatelj po določilu prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP ni upravičen do povrnitve pravdnih stroškov.