Jedro

V konkretnem primeru je bilo med strankama po seznanitvi toženke z odškodninskim zahtevkom tožnika dejansko nesporna zgolj odškodnina, ki jo je zavarovalnica nakazala takratni pooblaščenki tožeče stranke. Takšno dolžnost ji tudi sicer izrecno nalaga 919. člen ZOR, pri čemer enako določbo vsebuje tudi 943. člen OZ. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da se navedeni pravni temelj ne izčrpa po preteku v zakonu določenega obdobja za izplačilo nespornega dela zavarovalnega zneska, saj je takšna materialnopravna obveznost del obligacijskega razmerja strank in kot takšna obstaja od njenega nastanka do prenehanja

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska v višini 1.669,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2003, zneska v višini 183,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2004 dalje do plačila ter stroškov postopka. Glede na propad tožeče stranke v pravdi ji je naložilo tudi dolžnost povračila stroškov postopka tožene stranke.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za njihovo plačilo po odločbi sodišča o njihovi odmeri do plačila. Navaja, da tožena stranka svoje obveznosti plačila odškodnine ni izpolnila pravilno. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka s svojo pooblaščenko sklenila mandatno pogodbo, in sicer pooblastilo z dne 20. 2. 2003, v skladu s katerim je pooblaščenko pooblastila tudi za sprejemanje denarja. Vendar pa je sprejelo napačno dokazno oceno glede vsebine pooblastila za zastopanje in mandatne pogodbe. Trdi, da zanjo vsebina pooblastila ni sporna, saj je bil odškodninski zahtevek, katerega priloga in sestavni del je pooblastilo za zastopanje, napisan v skladu z mandatno pogodbo, to pa je tako, da se odškodnina nakaže na račun, ki bo napisan na podpisani poravnalni ponudbi. Glede navedenega, o čemer je v svojem zaslišanju izpovedala tožeča stranka, pa sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča in ni opravilo ustrezne dokazne ocene, zato se sodba v tem delu ne da preizkusiti. Izpostavlja tudi, da se za sprejem odškodnine na poslovni račun pooblaščenca oškodovanca zahteva posebno pooblastilo, kar izhaja iz komentarja določila 280. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Naslovno sodišče se tudi ni izreklo do trditev tožeče stranke, da bi morala tožena stranka ravnati v skladu z določili 12. člena OZ oziroma poslovnimi običaji in poslovno prakso zavarovalnic ter v povezavi s tem podati dokazno oceno pojasnila največje zavarovalnice v RS glede obstoječe sodne prakse. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka plačala nesporni del odškodnine iz naslova nepremoženjske škode na podlagi določbe 1. odstavka 943. člena OZ. Sodišče prve stopnje svoje obrazložitve v tem delu ni ustrezno konkretiziralo. Tožena stranka ni postavila trditev glede svojega ravnanja v zvezi z določili 943. člena OZ, prav tako jih tudi ni dokazala. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, da ne upošteva dejanskih trditev tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi z dne 16. 10. 2008, ker naj bi bile prepozne, saj je pri tem spregledalo, da sodišče tožeči stranki za odgovor na vlogo tožene stranke, ki jo je prejela na naroku 15. 10. 2008, ni določilo roka v skladu z določili ZPP. Sodišče prve stopnje je kršilo tudi pravila pravdnega postopka v sporu majhne vrednosti, saj bi moralo ravnati v skladu s 5. odstavkom 130. člena ZPP. Glede na navedeno zato sodišče pri svoji odločitvi sploh ne bi smelo upoštevati zadnje vloge tožene stranke. Opozarja tudi na napačno uporabo materialnega zakona glede na čas nastanka škode. Meni, da je glede na dejstvo, da je do škodnega dogodka, iz katerega izvira odškodninska obveznost tožene stranke, prišlo 14. 5. 2001, treba uporabiti Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in ne OZ, in v skladu z navedenim zakonom tudi presoditi ravnanje tožene stranke po prejemu zahtevka tožeče. Iz določila 919. člena ZOR namreč izhaja, da bi glede obravnavanega primera tožena stranka morala dokazati, kdaj je bila v zamudi s svojo izpolnitvijo oziroma da ni bila v zamudi. Tega pa ni storila in v tem smislu svojih navedb ni konkretizirala. V tem delu je izpodbijana sodba tudi v nasprotju z veljavno sodno prakso, ki se nanaša na vprašanje dolžniške zamude zavarovalnice ter teka zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je tako odločilo mimo trditvene podlage pravdnih strank zlasti v delu, v katerem navaja, da odškodninski zahtevek tožeče stranke ni zahteval, da se pred izplačilom nespornega dela odškodnine, tj. pred podpisom poravnalne ponudbe posebej posvetuje s tožečo stranko ali njeno odvetnico, pač pa da se je nanašal na fazo po sklenitvi poravnave, zaradi česar se je tožena stranka upravičeno zanašala na pooblastilo tožeče stranke, da odvetnica zanj lahko sprejema denar. Priglaša stroške s pritožbo.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama v konkretni zadevi ni sporno, da je tožena stranka 26. 2. 2003 prejela odškodninski zahtevek tožeče stranke, kateremu je bilo priloženo podpisano pooblastilo odvetnici D. z dne 20. 2. 2003. Tožeča stranka tudi ne prereka s strani tožene stranke zatrjevanega dejstva, da je bila v skladu z navedenim pooblastilom odvetnica D. med drugim pooblaščena tudi za prejem denarnih zneskov za svojega pooblastitelja. Tožeča stranka trdi, da je na odškodninskem zahtevku navedla, naj tožena stranka po prejemu podpisane poravnalne ponudbe nakaže dogovorjen znesek na številko računa, ki bo naveden na podpisani ponudbi. Kljub temu je tožena stranka odškodnino v višini 400.000,00 SIT nakazala na račun takratne pooblaščenke tožeče stranke še preden je tožnik podpisal poravnalno ponudbo in jo poslal toženi stranki, glede česar so trditve pravdnih strank skladne.

Glede na pravkar navedeno tožeča stranka zmotno zaključuje, da tožena ni imela pravnega temelja za nakazilo zneska po ponudbi oziroma da ni pravilno izpolnila svoje obveznosti. Tožeča stranka na takšen način namreč v pritožbi smiselno enači institut izvensodne poravnave ter izplačilo nespornega dela odškodnine, kar pa materialnopravno ni pravilno. Poravnava, ki sta jo izven pravde sklenili stranki, namreč po vsebini pomeni njun dogovor o primerni odškodnini, ki je končni rezultat pogajanj, dosežen z medsebojnim popuščanjem. Že iz navedenega je moč razumeti, da dogovorjenega zneska ni mogoče enačiti z zneskom, ki je med strankama nesporen, saj sicer poravnava v smislu vzajemnega popuščanja sploh ne bi bila potrebna. Stranki lahko namreč medsebojni spor oziroma negotovost glede določenega pravnega razmerja odpravita bodisi z dogovorom bodisi po sodni poti. V konkretnem primeru je bilo med strankama po seznanitvi toženke z odškodninskim zahtevkom tožnika dejansko nesporna zgolj odškodnina, ki jo je zavarovalnica nakazala takratni pooblaščenki tožeče stranke. Takšno dolžnost ji tudi sicer izrecno nalaga 919. člen ZOR, pri čemer enako določbo vsebuje tudi 943. člen OZ.

Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da se navedeni pravni temelj ne izčrpa po preteku v zakonu določenega obdobja za izplačilo nespornega dela zavarovalnega zneska, saj je takšna materialnopravna obveznost del obligacijskega razmerja strank in kot takšna obstaja od njenega nastanka do prenehanja. Opisana paradigma je toliko bolj jasna v primeru odškodninske obveznosti, ki nastane že v trenutku nastanka škode oziroma nastanka zavarovalnega primera oziroma dospe v trenutku, ko oškodovanec kot upnik od svojega dolžnika zahteva plačilo denarnega nadomestila za utrpljeno škodo (tako je na primer izrecno določeno pri zavarovanju pred odgovornostjo – 940. člen ZOR, enako tudi 964. člen OZ). Navedeno se je v obravnavanem primeru zgodilo s 25. 2. 2003, ko je tožnik po svoji pooblaščenki na toženo stranko naslovil svoj odškodninski zahtevek, zato je od takrat naprej za toženo stranko kot dolžnika tudi že obstaja obveznost povrnitve škode in posledično izplačila nespornega dela odškodnine v skladu z 919. členom ZOR oziroma smiselno 943. členom OZ.

Glede na vsebino pooblastila, ki ga je zahtevku priložila tožeča stranka, je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka svojo obveznost pravilno izpolnila, saj je plačilo nakazala osebi, ki jo je določila (beri pooblastila) tožena stranka (1. odstavek 305. člena ZOR, enako tudi 1. odstavek 280. člena OZ). Stališču, da je treba vsebino pooblastilnega razmerja presojati glede na vsebino odškodninskega zahtevka, s katerim je bil posredovan, v konkretnem primeru ni mogoče slediti. Iz trditev tožeče stranke o vsebini zahtevka namreč izhaja, da se je zahtevan način nakazila nanašal na izplačilo na podlagi dosežene poravnave, in ne na izplačilo nespornega dela zneska, kar je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Pri tem so pravno nepomembne navedbe tožeče stranke o tem, kakšen je bil dogovor tožnice s svojo pooblaščenko o vsebini njunega mandatnega razmerja, saj je v razmerju do tretjih oseb pomembno zgolj, kar sta stranki tega razmerja dogovorili tako, da je bilo to zaznavno ali je moglo biti zaznavno tudi tretji osebi (primerjaj 93. člen ZOR oziroma 78. člen OZ). Glede na vsebino priloženega pooblastila se je tožena stranka upravičeno zanesla, da je pooblaščenka tožnice pooblaščena tudi za prejem denarnih zneskov, saj je bila – kot že rečeno – v odškodninskem zahtevku zahteva o izplačilu na posebej navedeni transakcijski račun izrecno navedena zgolj za izplačilo na podlagi podpisane poravnave. Zaradi navedenih razlogov sodišče prve stopnje tudi ni kršilo pravil pravdnega postopka s tem, ko se ni opredelilo do izpovedbe tožeče stranke o vsebini mandatne pogodbe, ki je bila dogovorjena med tožnikom in njegovo pooblaščenko, saj se sodišču v dokaznem postopku ni treba opredeliti do vseh izvedenih dokazov, temveč zgolj do tistih, ki so pravno pomembni za meritorno odločitev. Pravno neodločilna pa je v obravnavani zadevi tudi praksa drugih zavarovalnic v zvezi z izplačevanjem odškodninskih zneskov, saj se poslovni običaji, uzance in praksa upoštevajo za presojo potrebnih ravnanj zgolj v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov (primerjaj 12. člen OZ). Tudi sicer pa se pritožbeno sodišče v tem delu kot pravilnim pridružuje razlogom sodišča prve stopnje na strani 7 izpodbijane sodbe.

V zvezi z očitkom, da sodišče prve stopnje tožeči stranki ni dalo roka za odgovor na vlogo tožene stranke, ki jo je prejela na naroku 15. 10. 2008, pa pritožbeno sodišče opozarja, da tožeča stranka za takšen rok na naroku niti ni zaprosila, temveč se je spustila v obravnavanje po 10 minutnem odmoru, ki ga je sodišče odredilo zaradi seznanitve z vsebino toženčeve vloge. V kolikor je tožeča stranka menila, da za odgovor na navedbe v prejeti vlogi potrebuje več časa, bi morala zato ustrezno reagirati že na naroku samem, glede na določbo 286.b člena ZPP (kakor ga je spremenila in dopolnila novela ZPP-D) pa vsekakor pred koncem glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Ker tega pravočasno ni storila, v pritožbi pa tudi ne zatrjuje okoliščin, zaradi katerih brez svoje krivde tega predhodno ni mogla storiti, se tudi v pritožbenem postopku na kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ne more uspešno sklicevati (286.b člen ZPP v zvezi z 2. odstavkom 350. člena ZPP).

Neutemeljeni so tudi očitki sodišču prve stopnje o neenakem obravnavanju strank. Razlog, da sodišče prve stopnje vloge tožeče stranke z dne 16. 10. 2008 ni upoštevalo, medtem ko je upoštevalo vlogo nasprotne stranke z dne 13. 10. 2008, oddano na samem naroku 15. 10. 2008, ni v različnih pravilih postopka, ki veljajo v sporih majhne vrednosti, kakor si to napačno razlaga tožeča stranka, temveč v pravilu 286. člena ZPP, v skladu s katerim mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, s katerimi utemeljuje svoje predloge, in ponuditi vse dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, ter se izjaviti o vseh navedbah in dokazih nasprotne stranke. Takšno pravilo o prekluziji velja za obe stranki v postopku, zato ne vpliva na enakopravnost njunih procesnih položajev, tudi sicer pa gre v skladu s teorijo za ustavno dopustno omejitev pravice do izjave, s katero se zagotavlja koncentracija in pospešitev postopka, posledično pa sodno varstvo v razumnem roku.

Pritožbenemu sodišču sicer ni jasno sklicevanje tožeče stranke na določbo 5. odstavka 130. člena ZPP v zvezi z očitkom sodišču prve stopnje o kršitvi pravil postopka v sporih majhne vrednosti, saj navedenega odstavka 130. člen ZPP nima, tudi sicer pa ureja vprašanje načina posvetovanja in glasovanja senata. Velja pa poudariti, da je sodišče prve stopnje kljub znižanju vrednosti spora pod mejno vrednost iz 443. člena ZPP zaradi delnega umika tožbenega zahtevka na prvem naroku za glavno obravnavo (primerjaj list. št. 44), postopek vodilo po rednih pravilih pravdnega postopka in torej ni upoštevalo določbe 2. odstavka 449. člena ZPP. Zaradi takšnega ravnanja je izostala dolžnost pravnega pouka o omejenih procesnih pravicah v sporu majhne vrednosti, zato kljub izpolnjenemu pogoju glede višine zahtevka, v konkretnem primeru ni moč uporabiti posebnih procesnih določb iz tridesetega poglavja ZPP. Za presojo utemeljenosti navedb tožeče stranke o nepravilnem upoštevanju zadnje pripravljalne vloge tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje je zato potrebno uporabiti (zgolj) določbo 286. člena ZPP, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v navedeni vlogi zgolj ponavljala navedbe, ki jih je podala do konca glavne obravnave, zato sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve pravil postopka s tem, ko je takšne navedbe tožene stranke upoštevalo, pri čemer ni posebej navedlo, da je zadnja vloga tožene stranke prepozna.

Izpodbijana odločitev je glede na obrazloženo pravilna tudi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo stroškov sestave vloge na DURS v višini 183,61 EUR s pripadki, s katero je tožeča stranka zahtevala vrnitev izplačane odškodnine.

Ker torej pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti kršitev, na katere mora v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.