Jedro

Sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnilo, da obdolženčevega ogrožanja varnosti ljudi ni mogoče preprečiti z milejšimi ukrepi, saj je zanje potrebno zaupanje, da jih bo obdolženi spoštoval, česar pa obdolženi v konkretni zadevi ni opravičil.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je v postopku zoper osumljenega E. M. zaradi kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem, četrtem in prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ-1 na podlagi prvega odstavka 202. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Zoper sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrnil. 2. Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in odpravi pripor oziroma vrne zadevo senatu v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena. Kolikor se zagovornik ne strinja z oceno dokazov, ki po mnenju sodišča dokazujejo obstoj ponovitvene nevarnosti, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Očitek, da izpodbijana sklepa nimata razlogov o odločilnih dejstvih, pa ne drži. Preiskovalna sodnica je v obrazložitvi sklepa natančno navedla dejstva, zaradi katerih ocenjuje, da je podana ponovitvena nevarnost. Pritožbeno sodišče se je strinjalo z oceno preiskovalne sodnice in ocenilo, da morebitno urejeno življenje obdolženca v zadnjih letih te ocene ne spremeni. Tudi očitek protispisnosti razlogov o drznosti tatvine ni utemeljen, saj je sodišče druge stopnje zgolj zapisalo, kar je razvidno iz izpovedi oškodovanca, pri čemer je bil pripor odrejen zaradi kaznivega dejanja po 299. členu KZ-1. 4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zagovornik navaja, da izpodbijani sklep senata ne vsebuje dovolj razlogov, obe sodišči navajata le zaključke brez razlogov, zaradi česar pravnomočne odločbe ni mogoče preizkusiti. Hkrati navaja, da ni mogoče pritrditi razlogom zunajobravnavnega senata glede obstoja pripornega razloga in okoliščine, da obdolženi zadnja štiri leta ni storil kaznivega dejanja, pri čemer pogreša obrazložitev sodišča, zakaj zgornja okoliščina ne izključuje ponovitvene nevarnosti in zakaj ni mogoče zaključiti, da je bil obravnavani dogodek zgolj splet okoliščin, na katere se sklicuje obdolženi. Sodišče naj bi gradilo obstoj pripornega razloga le na predhodnih obsodbah za kazniva dejanja, ki so bila izvršena pred več kot štirimi leti, ni pa se ukvarjalo z okoliščinami obdolženčevega življenja v zadnjih letih.

6. Navedbam zagovornika ni mogoče pritrditi. Sodišče je obstoj ponovitvene nevarnosti utemeljilo s težo, načinom storitve in okoliščinami, v katerih so bila izvršena obravnavana kazniva dejanja (objektivne okoliščine), kakor tudi z ugotovljenimi obdolženčevimi osebnimi lastnostmi, ki kažejo na nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Ob tem, da je bil obdolženi že večkrat pravnomočno obsojen, je sodišče posebej upoštevalo dejstvo, da je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno v času preizkusne dobe, ki je bila obdolžencu določena v okviru pogojne obsodbe zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Zaradi različnih kaznivih dejanj, tudi takšnih z elementi nasilja, so bile obdolžencu poleg opozorilnih sankcij izrečene tudi kazni zapora, ki pa nanj očitno niso imele vpliva. Sodišče je nadalje upoštevalo, da je bilo obravnavano kaznivo dejanje izvršeno skozi daljše časovno obdobje, tako med samim prijetjem kot kasneje na policijski postaji in med zdravstvenim pregledom, kakor tudi okoliščino, da je bil obdolženi hospitaliziran zaradi agresije in nevarnosti za okolico. Glede na navedene okoliščine je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilna ocena sodišč prve in druge stopnje, da zatrjevano urejeno življenje obdolženca ne more spremeniti zaključka o obstoju ponovitvene nevarnosti.

7. S trditvijo, da je obrazložitev sklepa senata protispisna, ker ugotavlja, da je bilo kaznivo dejanje tatvine izvršeno na predrzen način, medtem ko je tožilstvo predlagalo preiskavo le zaradi majhne tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ-1, vložnik nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP. Ta kršitev postopka je podana, če je izrek sklepa nerazumljiv; če nasprotuje sam sebi ali razlogom sklepa; ali če sklep sploh nima razlogov ali če v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Vložnik v zahtevi ne navaja nobene od naštetih okoliščin, ki predstavljajo zatrjevano kršitev. Nasprotje, ki ga vložnik opazi med izpovedbo oškodovanca, na kateri temelji ugotovitev senata, in pravno opredelitvijo, ki jo je podalo državno tožilstvo v zahtevi za preiskavo, seveda ne predstavlja kršitve določb kazenskega postopka.

8. Navedba vložnika, da način izvršitve kaznivega dejanja tatvine postavlja pod vprašaj obdolženčevo prištevnost, v zahtevi za varstvo zakonitosti ni obrazložena, niti ni razvidno, katero kršitev uveljavlja vložnik v zvezi s tem. Očitku, da sodišče niti z enim konkretnim stavkom ni utemeljilo, zakaj ne bi bilo mogoče istega učinka kot s priporom doseči tudi s katerim od milejših ukrepov, pa ni moč pritrditi. Sodišče je namreč v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnilo, da obdolženčevega ogrožanja varnosti ljudi ni mogoče preprečiti z milejšimi ukrepi, saj je zanje potrebno zaupanje, da jih bo obdolženi spoštoval, česar pa obdolženi v konkretni zadevi ni opravičil. Čeprav tega ni izrecno zapisalo, je iz razlogov izpodbijanega sklepa jasno, da se sodišče ob tem sklicuje na okoliščine, ki jih je v konkretni zadevi ugotovilo in navedlo v obrazložitvi (dejanje, storjeno proti uradnim osebam; obe kaznivi dejanji storjeni med preizkusno dobo; vztrajno upiranje postopku policistov in ponavljanje groženj; hospitalizacija zaradi agresivnosti in nevarnosti za okolico; že izrečene in prestane zaporne kazni), in ki so takšne narave, da tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne opravičujejo pričakovanja, da bi obdolženi spoštoval katerega od milejših ukrepov.

C.

9. Ker uveljavljene kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife na podlagi 17. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari.