Jedro

Pritožbeno sodišče podanim razlogom glede vročitve pisnega opozorila (in prvega vabila na zagovor) v celoti pritrjuje kot pritrjuje pravilno presoji, da je, ker pisno opozorilo ni bilo vročeno 14. 6. 2022, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v kateri toženka tožniku očita kršitev z dne 15. 6. 2022, nezakonita že iz razloga, ker ni šlo za (novo) kršitev, storjeno po vročenem pisnem opozorilu.

Tožnik si je pooblaščenca izbral v kraju prebivališča, kar pomeni, da so stroški, povezani z njegovim pristopom na naroke za glavno obravnavo, potrebni stroški in bi jih sodišče prve stopnje tožniku moralo priznati.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v točki V izreka delno spremeni, tako da se pravdni stroški, ki jih je tožeči stranki dolžna plačati tožena stranka, zvišajo na 3.206,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške v višini 466,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 5. 7. 2022 nezakonita in se razveljavi (točka I izreka), da delovno razmerje tožniku pri toženki ni prenehalo 12. 8. 2022, ampak je trajalo do 6. 2. 2023 (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku za čas od 12. 8. 2022 do 6. 2. 2023 prizna vse pravice, kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, in ga za ta čas prijavi v vsa obvezna zavarovanja ter mu obračuna vse plače oziroma nadomestila plače, kot če bi opravljal delo, od njih odvede davke in prispevke, razliko v neto zneskih pa izplača z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska do plačila (točka III izreka). Višji in drugačen zahtevek (poziv nazaj na delo, delovno razmerje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja tudi od 7. 2. 2023 dalje) je zavrnilo (točka IV izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v višini 2.023,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (točka V izreka).

2. Tožnik v pritožbi zoper odločitev o pravdnih stroških uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da mu sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo potnih stroškov pooblaščenca za pristop na naroke za glavno obravnavo. V zvezi z okoliščinami izbire pooblaščenca ni navedlo razlogov v izpodbijani sodbi. Zmotno je uporabilo določbo o priznanju za pravdo potrebnih stroškov. Tožnik ima prebivališče na naslovu A. ulica ..., B. Po prenehanju delovnega razmerja nima prihodkov. Povsem razumljivo je, da si je pooblaščenca izbral v kraju prebivališča. V zadevi Pdp 470/2016 (sodba in sklep z dne 3. 11. 2016) je šlo za drugačne dejanske okoliščine. Dodatni kriteriji glede priznavanja potnih stroškov pooblaščencu izven okrožja sodišča izhajajo iz sodne prakse (sodba VSL II Cp 2150/2019 z dne 11. 3. 2020, sklep VSL I Cpg 241/2021 z dne 26. 5. 2021). Sodišče prve stopnje bi moralo tožniku priznati še skupaj 270 točk za odsotnost iz pisarne in 606,30 EUR kilometrine. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da mu prizna še plačilo pravdnih stroškov v višini 1.277,27 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del navedene sodbe in posledično odločitev o pravdnih stroških (točke I-III, V izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da izrek sodbe, ki vsebuje odločitev o opisno postavljenem zahtevku, ni določen. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni jasno, kaj je bilo tožniku prisojeno. Sodba ni izvršljiva. Takšno je stališče sodne prakse (sodba VDSS Pdp 47/2020 z dne 19. 5. 2020, sklep VDSS Pdp 987/2012 z dne 14. 11. 2012, sklep VSL I Cpg 977/2010 z dne 8. 2. 2010). Toženka vztraja pri ugovoru, da tožba ni pravočasna. Sodišče prve stopnje se do tovrstnih njenih navedb ni ustrezno opredelilo. Sodba je neobrazložena. Tožniku je bila odpoved vročena z objavo na oglasni deski. Gre za veljaven način vročanja odpovedi. Načini vročanja odpovedi so v ZDR-1 določeni prirejeno. Sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj bi vročitev z objavo na oglasni deski prišla v poštev le v primeru, če delavec nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji oziroma je neznan. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb toženke glede vročanja odpovedi na naslovu C. ulica ..., D. Vročanje je bilo opravljeno, preden jo je tožnik obvestil o spremembi naslova. Ni bila naloga toženke kot delodajalca, da ugotavlja naslov tožnikovega prebivališča. Neverjetno je, da bi tožnik ravno v času vročanja odpovedi spremenil naslov prebivališča. Spremembo je uredil za nazaj. Na naslovu C. ulica ..., D., je še vedno imel nabiralnik. Sodišče prve stopnje je nelogično, protislovno in v nasprotju z izvedenimi dokazi štelo, da pisno opozorilo tožniku ni bilo vročeno 14. 6. 2022. Tako so izpovedali priče E. E., F. F. in G. G., prejem je s svojim podpisom potrdil tožnik. Dejstva je ugotavljalo s prenizko stopnjo verjetnosti. Ni utemeljilo, zakaj je verjelo nasprotujoči se izpovedi tožnika, ki je navedel, da podpis na pisnem opozorilu ni njegov, ko je bil zaslišan, pa je potrdil pristnost podpisa ob datumu vročitve 14. 6. 2022. V zvezi z vabilom na zagovor je sodišče prve stopnje podalo nerazumljivo obrazložitev. Toženka je tožniku najprej vročala vabilo z dne 17. 6. 2022. Ker pri tem ni bila uspešna, mu je po detektivki vročila vabilo z dne 22. 6. 2022. Da mu je bilo to vabilo vročeno, tožnik v navedbah ni prerekal. Sodišče prve stopnje je dejstva ugotavljalo izven trditev, neutemeljeno je razlogovalo o dveh vabilih, saj je toženka dokazala, da je tožniku vabilo z dne 22. 6. 2022 vročila dne 27. 6. 2022. Ta vročitev je bila veljavno opravljena. Sodišče prve stopnje je izven trditvene podlage ugotavljalo, da vsi podpisi v knjigi obiskovalcev niso tožnikovi, in je svojo odločitev nezakonito oprlo na določbe Pravilnika o internem nadzoru toženke, na katerega se stranki nista sklicevali. Zanemarilo je izpovedi prič E. E., F. F. in G. G., da tožniku nihče ni dal navodil oziroma dovoljenja, da omogoči vstop v igralni salon obiskovalki, oziroma da toženka s tem niti ni bila seznanjena. Tožnik je bil na delovnem mestu interni nadzornik zadolžen za to, da odloča o vstopu. Dolžan je bil izvajati nadzor. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4. V odgovorih na pritožbi pravdni stranki prerekata pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi z nasprotne strani izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavljata obe pravdni stranki. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih, tako da je sprejeto odločitev vsekakor mogoče preizkusiti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev o zavrnitvi zahtevka, le pri odločanju o pravdnih stroških je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe toženke, da izrek sodbe, ki vsebuje odločitev o opisno postavljenem zahtevku, ni določen, da zato ni jasno, kaj je bilo tožniku prisojeno, in da izpodbijana sodba ni izvršljiva. Izrek sodbe, čeprav vsebuje odločitev o opisno postavljenem reparacijskem zahtevku, da je dolžna toženka tožniku obračunati plače oziroma nadomestila plače, kot če bi opravljal delo, je dovolj določen in jasen, da je takšna sodba izvršljiva (sklepa VSL I Ip 2423/2016 z dne 21. 9. 2016, I Ip 3267/2016 z dne 21. 12. 2016; odločba US RS Up-1004/11 z dne 8. 11. 2012). Čeprav bi bilo z vidika jasnosti odločitve ustrezneje, da bi bila višina plač oziroma nadomestil plače v zahtevku zneskovno opredeljena, česar toženka pred sodiščem prve stopnje niti ni uveljavljala, to ne pomeni, da je podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj ne gre za izrek, ki ne bi bil razumljiv. Tudi v novejši praksi Višjega delovnega in socialnega sodišča so še prisotne odločitve o takšnih opisno postavljenih zahtevkih (sodbe VDSS Pdp 529/2019 z dne 5. 12. 2019, Pdp 718/2019 z dne 19. 12. 2019, Pdp 460/2021 z dne 11. 11. 2021, sodba in sklep VDSS Pdp 90/2023 z dne 21. 9. 2023). Starejše zadeve, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi, obravnavajo drugačna dejanska in pravna vprašanja. V zadevi VSL I Cpg 977/2010 (sklep z dne 8. 9. 2010) je bilo s sodbo sodišča prve stopnje razsojeno, da je dolžna tožena stranka plačati civilno kazen v višini mesečnega nadomestila za javno priobčevanje fonogramov po tarifi tožeče stranke, ki ustreza načinu in obsegu priobčevanja fonogramov pri opravljanju dejavnosti tožene stranke, povečanega do 200 odstotkov v višini, ki jo bo določilo sodišče, pri čemer je pritožbeno sodišče v zvezi s takšno odločitvijo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ugotovilo na pritožbo tožeče stranke (nerazumljiv in neizvršljiv izrek). V zadevi VDSS Pdp 987/2012 z dne 14. 11. 2012 je pritožbeno sodišče ugotovilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sicer na pritožbo toženke, vendar ni šlo za odločanje o reparacijskem zahtevku, ampak zahtevku za plačilo razlike v plači do pripadajoče plače, pri čemer je bilo med pravdnima strankama sporno, kakšna je bila pripadajoča plača. V zadevi VDSS Pdp 47/2020 (sodba z dne 19. 5. 2020) sploh ni šlo za odločanje o opisno določenem zahtevku, ampak je bil zahtevek iz naslova plač oziroma nadomestil plače zneskovno opredeljen.

8. Toženka v pritožbi nadalje sodišču prve stopnje neutemeljeno očita neobrazloženost presoje, da je bila tožba vložena pravočasno, v tridesetdnevnem roku od vročitve odpovedi, določenem v tretjem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). V izpodbijani sodbi (točke 6-11) je v zadostni meri utemeljilo, zakaj je relevantna vročitev na naslovu A. ulica ..., B., ne pa z nabitjem na oglasno desko ali na naslovu C. ulica ..., D. Toženka v zvezi z vročanjem sicer utemeljeno opozarja, da je dolžnost delavca, da delodajalcu sporoči morebitno spremembo prebivališča (prvi odstavek 36. člena ZDR-1), in poudarja, da jo je tožnik o spremembi obvestil šele 13. 7. 2022, vendar to v konkretnem primeru z vidika ugotavljanja, kdaj je bila vročitev opravljena, ni bistveno.

9. ZDR-1 ureja vročanje odpovedi v 88. členu ZDR-1. V drugem odstavku tega člena ZDR-1 določa načine vročanje (praviloma osebno v prostorih delodajalca, s priporočeno pošiljko s povratnico ali z objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu, ki je dostopno delavcu), v petem odstavku pa določa pogoje, kdaj se vroča z nabitjem na oglasno desko – če delavec nima stalnega ali začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji oziroma delavec na naslovu iz prejšnjega odstavka ni znan. Ti pogoji niso bili izpolnjeni. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je tožnik imel (stalno) prebivališče v Republiki Sloveniji, čemur pravzaprav niti toženka ne oporeka.

10. Pritožbene navedbe toženke, da je neverjetno, da bi tožnik ravno v času vročanja odpovedi spremenil naslov prebivališča oziroma da je spremembo uredil za nazaj, so na ravni predvidevanj in niso dokazno podprte (iz pisne izjave priče H. H., detektivke, ki je opravljala vročanje, celo izhaja, da v času vročanja odpovedi na naslovu C. ulica ..., D., na nabiralniku ni bilo več oznake s tožnikovim priimkom). V vsakem primera pa to za odločitev ni bistveno – ni bistveno, ali je tožnik v času vročanja odpovedi še prebival na naslovu C. ulica ..., D. ali ne, saj toženka na tem naslovu sploh ni izvedla vročitve skladno z določbami ZPP (z odločbo US RS U-I-200/15 z dne 16. 3. 2017 je bil četrti odstavek 88. člena ZDR-1, ki je urejal vročanje s priporočeno pošiljko s povratnico, razveljavljen in je bilo določeno, da se do drugačne zakonske ureditve za vročanje odpovedi po pošti uporabljajo pravila pravdnega postopka o osebnem vročanju), saj je detektivka le 6. 7. 2022 pustila obvestilo o poskusu vročitve, nato pa ni ravnala po tretjem oziroma četrtem odstavku 142. člena ZPP, da bi lahko nastopila fikcija vročitve.

11. Presoja sodišča prve stopnje, da toženka tožniku pisnega opozorila pred odpovedjo, določenega v prvem odstavku 85. člena ZDR-1, ni vročila 14. 6. 2022, ni nejasna, protislovna niti ni v nasprotju z izvedenimi dokazi. Poleg tega mu toženka neutemeljeno očitna zmotno uporabo dokaznih pravil, oziroma da je dejstva ugotavljalo s stopnjo verjetnosti. Dokazno breme, da je pisno opozorilo vročila tožniku 14. 6. 2022, kot je navedla, je bilo na njej in ga ni zmogla. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je dejstvo vročitve pisnega opozorila tega dne nedokazano, pri čemer je ustrezno upoštevalo, da so bile izpovedi prič F. F., G. G. in E. E. neskladne glede potekanja vročanja, skladne pa v delu, da je toženka tožniku vročala listine (pisno opozorilo in/ali prvo vabilo na zagovor) le enkrat. Da je bilo to 20. 6. 2022, je ugotovilo na podlagi pravilne ocene tožnikove izpovedi, ki je potrjena z dejstvom, da je tega dne zadnjič opravljal delo pri toženki.

12. Tožnik je že v tožbi navedel, da je toženka istočasno vročala pisno opozorilo in vabilo na zagovor; predložil je izvod pisnega opozorila (A5), za katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne vsebuje tožnikovega podpisa (ampak podpis, ki se že na prvi pogled razlikuje). Toženka je predložila pisno opozorilo (B3), ki vsebuje tožnikov podpis. Tožnik je, ko je bil zaslišan, potrdil, da je na pisnem opozorilu, ki ga je predložila toženka, njegov podpis. To ne pomeni, da je svoje navedbe ali izpoved spreminjal. Sodišče prve stopnje je njegovi izpovedi, da vročitev ni bila opravljena 14. 6. 2022, utemeljeno verjelo; dokazno oceno je v obrazložitvi izpodbijane sodbe izčrpno utemeljilo. Pritožbeno sodišče podanim razlogom glede vročitve pisnega opozorila (in prvega vabila na zagovor; točke 16-19 obrazložitve) v celoti pritrjuje kot pritrjuje pravilno presoji, da je, ker pisno opozorilo ni bilo vročeno 14. 6. 2022, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v kateri toženka tožniku očita kršitev z dne 15. 6. 2022, nezakonita že iz razloga, ker ni šlo za (novo) kršitev, storjeno po vročenem pisnem opozorilu.

13. Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga še z vidika zagotovitve zagovora (drugi odstavek 85. člena ZDR-1) in utemeljenosti pisnega opozorila.

14. Toženka v pritožbi neresnično prikazuje, da tožnik pred sodiščem prve stopnje ni prerekal njenih navedb, da mu je bilo vabilo na zagovor z dne 22. 6. 2022 vročeno. Že v tožbi je navedel, da mu je toženka vročila (edino) vabilo z dne 17. 6. 2022, v pripravljalni vlogi z dne 1. 2. 2023 pa izrecno, da je bil z vabilom z dne 22. 6. 2022 prvič seznanjen, ko ga je toženka predložila z odgovorom na tožbo. Sodišče prve stopnje je predvsem na podlagi pisne izjave H. H. pravilno ugotovilo, da vročitev vabila z dne 22. 6. 2022 ni bila veljavno opravljena, čemur toženka v pritožbi neutemeljeno oporeka. Pritožbeno sodišče pritrjuje, da že iz poteka vročanja, kot ga je opisala detektivka, ne izhaja, da bi tožnik odklonil sprejem, da bi se na podlagi prvega odstavka 144. člena ZPP štelo, da je bila vročitev 27. 6. 2022 opravljena.

15. V pisnem opozorilu je toženka tožniku očitala, kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, da je 14. in 16. 5. 2022 omogočil vstop v igralni salon obiskovalki, kar je bilo v nasprotju z 38. členom PIS (Pravilnika o prirejanju posebnih iger na srečo v igralnih salonih; Ur. l. RS, št. 31/2007 in nadalj.). V obrazložitvi sodbe je utemeljeno citiralo drugi odstavek 38. člena navedenega pravilnika, ki določa, da sme v blagajno v času njenega obratovanja vstopiti samo oseba z licenco za blagajnika in da lahko v prisotnosti blagajnika v blagajno vstopi tudi druga oseba z licenco, ko izvaja kontrolo blagajniškega poslovanja, in oseba brez licence, ki se usposablja za dela in naloge blagajnika. Na podlagi s strani toženke predložene knjige obiskovalcev je ugotovilo, da vpis o vstopu obiskovalke dne 16. 5. 2022 ni tožnikov, kar pa niti ni bistveno (saj je očitek še za 14. 5. 2022) kot ni bistvena vsebina Pravilnika o izvajanju internega nadzora, ki ga je predložila in se nanj v pripravljalni vlogi z dne 10. 2. 2023 sklicevala toženka, saj očitek v pisnem opozorilu ni, da bi tožnik opustil dolžno nadzorstvo, ampak v aktivnem ravnanju – da je v igralni salon (blagajno) omogočil vstop obiskovalki. V zvezi z obiskovalko I. I. je sodišče prve stopnje predvsem na podlagi ocene njene izpovedi pravilno ugotovilo, da se je usposabljala (za dela in naloge blagajnika), in tako utemeljeno presodilo, da očitek, da bi šlo za vstop v nasprotju s pravilnikom, ne drži. 16. Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja določene dele izpovedi prič F. F., G. G. (da tožniku ni naročil, naj sprejme I. I. na usposabljanje) in E. E. (da nihče ni vedel, da se je tožnik odločil za usposabljanje I. I.), ki so vzete iz konteksta. Priča E. E. je namreč izpovedal tudi, da je bila I. I. v poskusni dobi in da jo je za zaposlitev izbral G. G.; del njegove izpovedi, da se je tožnik odločil za usposabljanje, je tako ostal osamljen in ga sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo. Prav tako utemeljeno ni ugotavljalo, ali je toženka tožniku naročila, naj sprejme I. I. na usposabljanje, saj izostanek izrecnega navodila še ne pomeni, da ji tožnik ne bi smel omogočiti vstopa v igralni salon (blagajno) ob izpolnjenih pogojih, določenih v pravilniku.

17. Pri odločanju o pravdnih stroških sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno ni priznalo stroškov za odsotnost iz pisarne pooblaščenca in kilometrine za pristop na naroke za glavno obravnavo. Vprašanje, ali so potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež izven okrožja sodišča, potrebni v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, je odvisno od okoliščin posameznega primera. Navedeno izhaja že iz odločb Ustavnega sodišča RS (Up-80/99 z dne 24. 3. 2000, Up-28/00 z dne 30. 5. 2000) kot sodne prakse višjih sodišč, ki jo izpostavlja tožnik v pritožbi, pri čemer se, kot je razvidno iz sklepa VSL I Cpg 241/2021 z dne 26. 5. 2021, od stranke zahteva, da določno opredeli okoliščine (le), če gre za izbiro pooblaščenca izven okrožja sodišča in prebivališča stranke. Tožnik si je pooblaščenca izbral v kraju prebivališča (Maribor), kar pomeni, da so stroški, povezani z njegovim pristopom na naroke za glavno obravnavo, potrebni stroški in bi jih sodišče prve stopnje tožniku moralo priznati. Gre za stroške za odsotnost iz pisarne v višini 600 točk za vse tri naroke za glavno obravnavo, ne pa višjih, saj pot iz Maribora v Koper po praznih cestah traja dve uri in petnajst minut, ob upoštevanju prometa pa dve uri in pol (ne pa tri ure, kot navaja tožnik; četrti odstavek 6. člena Odvetniške tarife – OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.), kar skupaj z materialnimi (en odstotek, ker gre za priznanje nadaljnjih stroškov nad 1.000 točk; tretji odstavek 11. člena OT) in kilometrino v višini 606,30 EUR (tretji odstavek 10. člena OT) ter davkom na dodano vrednost (drugi odstavek 2. člena OT) znaša 1.183,28 EUR, pri čemer je v primeru zamude tožnik upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti.

18. Pritožbeno sodišče je delno utemeljeni pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo glede odločitve o pravdnih stroških, kot je razvidno iz izreka (5. točka 358. člena ZPP). V preostalem je, ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik, ki je v tem postopku razen s sorazmerno majhnim delom uspel (uspeh v deležu 93 odstotkov s pritožbo, v celoti z odgovorom na pritožbo), pa zaradi tega posebni stroški niso nastali, je na podlagi tretjega 154. člena ZPP upravičen do povrnitve stroškov. Pritožbeno sodišče mu je upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP in OT priznalo 250 točk za sestavo pritožbe in 375 točk za odgovor na pritožbo, kar skupaj z materialnimi stroški (dva odstotka) in davkom na dodano vrednost znaša 466,65 EUR (plačila sodne takse je bil oproščen). Stroške v navedeni višini mu je dolžna plačati toženka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih je tožnik priglasil. Toženka svoje stroške krije sama kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).