Jedro

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, na katero se sklicuje tudi tožnik, je odškodnina za pretrpljene telesne bolečine določena ob pravilni uporabi določbe 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR). Zahteva za višjo odškodnino ni utemeljena. Enako velja za odškodnino za strah. Po ugotovitvi sodbe prve stopnje je šlo za hud, a kratkotrajen primaren strah, med tem ko sekundarnega strahu, na katerega se tožnik sklicuje v reviziji, ni bilo.

Izrek

1. Revizija zoper sodbo se zavrne kot neutemeljena. 2. Revizija zoper sklep se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati odškodnino prvemu tožniku v znesku 343.421,00 SIT, drugi tožnici v znesku 335.497,40 SIT, tretjemu tožniku 368.857,00 SIT in četrtemu tožniku 10.000,00 SIT. Toženi stranki je naložilo pravdne stroške v znesku 216.065,00 SIT, Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Delni umik tožbe je vzelo na znanje. Zavrnilo je predlog tožeče stranke na oprostitev plačila sodnih taks. Ugotovilo je, da so bili tožniki poškodovani v prometni nesreči dne 10.10.1993. Za povzročitelja odgovarja tožena stranka. Tožnikom je prisodilo odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo glede na poškodbe, ki so jih utrpeli v tej nesreči. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in zvišalo odškodnino drugi tožnici za 50.000,00 SIT in tretjemu tožniku za 161.143,00 SIT. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je tudi sklep o zavrnitvi prošnje za oprostitev plačila sodnih taks.

Proti sodbi in sklepu vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter jo oprosti plačila sodnih taks. Prvi tožnik opisuje pretrpljene bolečine in nevšečnosti ter strah. Meni, da prisojena odškodnina v zneskih 70.000,00 SIT in 20.000,00 SIT ni ustrezna. Druga tožnica opisuje svoje poškodbe in navaja, da je šlo za počeno lobanjo in pretres možganov s trajnimi posledicami. Navaja, da ji je bila prisojena prenizka odškodnina za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah. Za bistveno višjo odškodnino se zavzema tudi tretji tožnik, ki se v zvezi z ugotovljenimi poškodbami in njihovimi posledicami sklicuje pred vsem na svojo mladost. Četrti tožnik pa poudarja prenizko odškodnino za strah. Revizija izpodbija tudi zavrnitev prošnje za oprostitev plačila sodnih taks. V zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških pa navaja, da gre najbrž za pisno napako.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku).

Revizija zoper sodbo ni utemeljena, revizija zoper sklep o zavrnitvi prošnje za oprostitev plačila sodnih taks pa ni dovoljena.

Prvi tožnik S.V. je bil poškodovan kot voznik osebnega avtomobila. Dobil je udarec v prsni koš. Skelet ni bil poškodovan. Udarec ni zapustil posledic. Sodbi prve in druge stopnje sta upoštevali ugotovitve izvedenca o trajanju bolečin in sicer deset dni srednje hude in dva do tri tedne lahke. Upoštevali sta tudi druge nevšečnosti, ki jih je ugotovil izvedenec. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, na katero se sklicuje tudi tožnik, je odškodnina za pretrpljene telesne bolečine določena ob pravilni uporabi določbe 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR). Zahteva za višjo odškodnino ni utemeljena. Enako velja za odškodnino za strah. Po ugotovitvi sodbe prve stopnje je šlo za hud, a kratkotrajen primaren strah, med tem ko sekundarnega strahu, na katerega se tožnik sklicuje v reviziji, ni bilo.

Za tožnico P. V. je izvedenec ugotovil lažji pretres možganov s prognozo, da se bodo funkcionalne motnje zmanjšale. Ugotovil je, da je tožnica sposobna za svoje delo, vendar z večjim trudom. Na podlagi izvedeniškega mnenja, da je imela tožnica srednje hude bolečine 10 dni in nato še dva do tri tedne lahke bolečine ter poleg tega znatne nevšečnosti med zdravljenjem, je sodišče druge stopnje spremenilo prvostopno odločitev in tožnici zvišalo odškodnino za telesne bolečine na 150.000,00 SIT. Ta odločitev je pravilna. Zadosti upošteva vse okoliščine, od katerih je odvisna višina odškodnine za pretrpljene telesne bolečine. Enako velja za ostale odškodninske zneske in sicer za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah v zneskih 200.000,00 SIT in 30.000,00 SIT. Ugotovljene okoliščine v zvezi s tem niso podlaga za višjo odškodnino, za kakršno se zavzema revizija. Revizijska trditev, da bi šlo za počeno lobanjo, pa nima podlage v dejanskih ugotovitvah sodbe prve in druge stopnje in je zato revizijsko sodišče ne more upoštevati (3. odst. 385.čl. ZPP).

Tretjemu tožniku D. V. je sodišče druge stopnje zvišalo odškodnino za telesne bolečine na 200.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 300.000,00 SIT. Tako določena odškodnina ustreza ugotovljenim dejstvom v zvezi s tožnikovimi poškodbami in sicer, da je utrpel pretres možganov ter rano na bradi in na spodnji ustnici. Upoštevane so bile tridnevne hude, enotedenske srednje hude in dva do tritedenske lahke bolečine ter ostale nevšečnosti. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa so bili upoštevani glavoboli in krči kot ugotovljene posledice pretresa možganov. Odškodnina, kakršno je določilo sodišče druge stopnje, je skladna s sodno prakso v podobnih primerih in upošteva merila, ki jih določa 200.čl. ZOR. To velja tudi za odškodnino za strah, ki jo je določilo sodišče prve stopnje in je bila na drugi stopnji potrjena.

Četrti tožnik v reviziji poudarja škodo zaradi strahu. Pri tem pa prezre, da je z vlogo z dne 24.8.1994 (l.št. 38) umaknil odškodninski zahtevek za strah. Zato so njegove revizijske navedbe, s katerimi utemeljuje odškodnino za pretrpljeni strah, brezpredmetne.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Tožnikom je prisojena primerna odškodnina za vse ugotovljene oblike nepremoženjske škode. Upoštevani so tudi njihovi opisi težav in posledic. Zato ni mogoče pritrditi revizijskemu stališču, da prisojena odškodnina ne upošteva meril, ki jih določa 200.čl. ZOR, in sodne prakse v podobnih primerih.

Odločitev o stroških je pritožbeno sodišče popravilo s sklepom z dne 25.1.1996 tako, da je toženi stranki naložilo 218.826,00 SIT stroškov z zamudnimi obrestmi. S tem je bila odpravljena napaka, na katero je tožeča stranka utemeljeno opozorila.

Revizija zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena prošnja za oprostitev plačila sodnih taks, pa ni dovoljena. Revizija je namreč dovoljena samo zoper sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odst. 400.čl. ZPP). S sklepom o taksni oprostitvi postopek ni bil končan, zato tega sklepa ni mogoče izpodbijati z revizijo.