Jedro

Na podlagi določbe prvega odstavka 30. člena ZDSS-1 velja načelo prepovedi razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje in vrnitve zadeve v novo sojenje. Navedena določba pomeni, da sodišče druge stopnje lahko izvaja tudi dokaze, ki so jih stranke predlagale, pa na prvi stopnji niso bili izvedeni, pa tudi, da lahko izvaja tudi dokaze po uradni dolžnosti (34. člen ZDSS-1). Ta določba posredno nalaga sodišču prve stopnje, da mora izvesti vse dokaze, ki so po njegovem mnenju potrebni za uporabo določene pravne podlage ter za zakonito in pravilno odločitev. Sodišče prve stopnje dejansko ni izvajalo dokazov, ki so pomembni za odločitev. VDSSL je zato utemeljeno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu vrnilo zadevo v novo sojenje. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena in jo je VS RS zavrnilo (363. in 366. člen v zvezi s 353. členom ZPP in drugim odstavkom 30. člena ZDSS-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke na plačilo 100.000,00 DEM iz naslova duševnih bolečin zaradi suspenza in izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi tožbene zahtevke: na plačilo 89.000,00 DEM iz naslova prikrajšanja pri plači za čas od 1.4.1989 do 30.9.1996, na plačilo prikrajšanja pri pokojnini z znesku 76.800,00 DEM od 5.10.1996 dalje in na plačilo neizplačane odpravnine v znesku 40.000,00 DEM. Vsi zneski so zahtevani v tolarski protivrednosti. Sodišče je ugotovilo, da je del tožbenega zahtevka iz naslova razlike v plači in prikrajšanja pri pokojnini za čas pred 14.11.1991 zastaral. Temelj za zahtevka prikrajšanja pri plači in pokojnini je enak, kot pri zahtevku iz naslova negmotne škode za suspenz in disciplinski postopek. O tem temelju je bilo že pravnomočno odločeno (sodbe: Okrožnega sodišča v Celju, P 309/95 z dne 30.11.1998, Višjega sodišča v Celju, Cp 978/99 z dne 24.5.2000 in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, II Ips 87/2001 z dne 25.10.2001). Ugotovljeno je bilo, da sta toženi stranki dokazali, da je tožnici nastala škoda brez njune krivde.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da se je Okrožno sodišče v Celju s sklepom z dne 30.11.1998, št. P 309/95 izreklo za stvarno nepristojno.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in izpodbijano prvostopno sodbo razveljavilo. Ugotovilo je, da se sodišče s splošno pristojnostjo v zadevi P 309/95 ni izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o negmotni škodi, temveč za odločanje o prikrajšanju pri plači, pokojnini in odpravnini. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugotoviti, ali je postal pravnomočen sklep Okrožnega sodišča v Celju o stvarni nepristojnosti. Sodišče prve stopnje bi moralo zahtevati spis P 309/95 Okrožnega sodišča v Celju in ugotoviti, kaj je predmet spora.

Glede zahtevka za odškodnino za negmotno škodo zadeva ni bila odstopljena delovnemu sodišču. Tako se postavlja vprašanje, ali je delovno sodišče odločalo o zahtevku, o katerem bi lahko odločilo.

Sodba nima razlogov o tem, ali so bili tožnici na podlagi sodbe S 1155/91 z dne 24.11.1992 plačani zahtevki o prikrajšanju pri plači, prav tako pa nima razlogov o prikrajšanju pri pokojnini in odpravnini. Ni upoštevana vsebina izvensodne poravnave in kopije denarnih nakazil tožnici.

Za zatrjevano predčasno invalidsko upokojitev tožnice bi moralo sodišče ugotoviti, ali so podani elementi odškodninskega delikta iz 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89, v nadaljevanju: ZOR). Dokazov o vplivu disciplinskega postopka na tožnico sodišče prve stopnje ni izvajalo. Podani so torej pogoji po določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti dejansko stanje. To pomeni, da bi moralo sodišče druge stopnje izvesti celotni dokazni postopek, kar ni namen navedene določbe ZDSS-1. Pojem "poprava nepravilnosti" pomeni le dopolnjevanje ali preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje, in popravo procesnih napak, ne pa, da bi bilo potrebno obravnavo v celoti ponoviti. Za določitev bi bilo treba na sodišču druge stopnje izvesti vse ključne dokaze, kar pa ni namen določbe 30. člena ZDSS-1. Tožnica se je zoper sklep sodišča druge stopnje pritožila. Ne nasprotuje razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, navaja pa, da bi sodišče druge stopnje moralo opraviti obravnavo. Zahteva, da je navzoča na glavni obravnavi. Navaja tudi, da bi bilo treba izločiti Delovno sodišče v Mariboru in predsednika senata navedenega sodišča. Pritožba ni utemeljena.

Po določbi prvega dostavka 30. člena ZDSS-1 velja načelo, da sodišče druge stopnje (Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani, v nadaljevanju: VDSSL) zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka ne sme razveljaviti sodbe sodišča prve stopnje in mu vrniti zadeve v nov postopek, če je nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred VDSSL. Velja torej načelo prepovedi razveljavitve prvostopne sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek / sojenje. Iz tega načela tudi izhaja, da lahko sodišče druge stopnje izvaja tudi dokaze, ki so jih stranke predlagale, pa na prvi stopnji niso bili izvedeni. Navedeno velja tudi za izvajanje dokazov po uradni dolžnosti (34. člen ZDSS-1). Ta določba je bila v zakon sprejeta predvsem zato, da se zmanjša število razveljavljenih sodb sodišč prve stopnje, da se pospeši postopek, da se zmanjšajo stroški postopka in da se izvaja načelo sojenja v razumnem roku. Zaradi tega se na pritožbenem sodišču predvsem z vidika načela smotrnosti presoja, ali je VDSSL ravnalo prav, ko je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi s postopkom pred sodiščem prve stopnje je smisel te določbe tudi v tem, da mora sodišče prve stopnje izvesti vse dokaze, ki so po njegovem mnenju, glede na uporabljeno pravno podlago (zgornjo premiso), pomembni za zakonito in pravilno odločitev. Tak način in obseg izvajanja dokazov pred sodiščem prve stopnje tudi sicer izhaja iz določb Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 36/2004, v nadaljevanju: ZPP), na primer iz določb 213. in 287. člena.

Z odločbo Sodišče združenega dela v Mariboru, št. S 1155/91 z dne 24.11.1991 (listina B"), so bile razveljavljene odločbe o odstranitvi tožnice z dela in o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Odločeno je bilo, da ima tožnica vse pravice iz delovnega razmerja, razen do pravice do vrnitve v delovno razmerje, ker je zaradi invalidske upokojitve dne 10.1.1991 umaknila reintegracijski zahtevek. Iz te ugotovitve je treba izhajati pri odločanju o tožničinih tožbenih zahtevkih, ki so predmet tega postopka. Pri tem je upoštevati, da je bil pravnomočno zavrnjen tožničin tožbeni zahtevek na plačilo negmotne škode (zgoraj navedene sodbe Okrožnega in Višjega sodišča v Celju in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije), ni pa bilo odločeno o drugih zahtevkih, za katere - glede na vsebino zahtevka - ne morejo veljati načela o odškodninski odgovornosti kot za negmotno škodo. Sodišče prve stopnje dokaznega postopka dejansko ni izvajalo, ker ni upoštevalo vsebine spisu priloženih dokaznih listin, iz katerih izhaja, da sta stranki sklenili izvensodno poravnavo za plačilo odpravnine in regresa za letni dopust (listina B5) in da je tožena stranka tožnici plačala plačo z zamudnimi obrestmi, odpravnino in stroške postopka (fotokopije nakaznic, listine B1). Sodišče prve stopnje ni presodilo pomena teh listin za obstoj terjatev, ki jih uveljavlja tožnica. Ni bilo tudi ugotovljeno ali in na kolikšen del terjatev tožnice iz posameznih naslovov se navedene listine nanašajo. Tako ima VDSSL prav, da bi lahko sodišče prve stopnje z gotovostjo ugotovilo, o čem je bilo odločeno v drugih zadevah med istima strankama, šele, če bi zahtevalo spise pristojnega sodišča s splošno pristojnostjo.

Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da nepravilnosti, ki jih je storilo sodišče prve stopnje, ni mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov in izvedbo drugih procesnih dejanj na sodišču druge stopnje.

Po določbi prvega odstavka 274. člena ZPP mora sodišče po predhodnem preizkusu tožbe tudi ugotoviti ali je bila stvar že pravnomočno razsojena. Če to ugotovi, zavrže tožbo ali njen del. Zahteva tožeče stranke za izločitev sodišča in predsednika senata nista predmet tega pritožbenega postopka.

Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep VDSSL (363. in 366. člen v zvezi 353. členom ZPP in drugim odstavkom 30. člen ZDSS-1).