Jedro

S tem da je v Pogodbi bilo zapisano določilo ″šestič″, Pogodba ni izgubila značaj aleatornosti, kot meni toženka, saj se vsebina tega določilo ne nanaša na izpolnitvene obveznosti pogodbenih strank po Pogodbi, pač pa predstavlja sporazum pogodbenih strank o posledicah do sklenitve Pogodbe vloženih stroškov in sredstev s strani tožnika v predmetne nepremičnine v primeru razveze Pogodbe. Takšno pogodbeno določilo ni nedopustno in ne nasprotuje temeljnim moralnim načelom, zaradi česar ni nično.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremeni, tako da spremenjena v tem delu glasi: ″I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 38.346,89 EUR, in sicer takrat, ko tožeča stranka izpolni svojo obveznost do tožene stranke, nastalo v posledici razvezane Pogodbe o dosmrtnem preživljanju SV 169/95 z dne 11. 12. 1995.″ Sicer se pritožba tožeče stranke v preostalem delu in pritožba tožene stranke v celoti zavrneta in se v še izpodbijanih in nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: (I.) razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 38.346,89 EUR, in sicer takrat, ko tožeča stranka izpolni svojo obveznost do tožene stranke po pravnomočni odločbi Okrožnega sodišča v Celju v zadevi P 81/2020 na podlagi tožbe tožene stranke z dne 6. 3. 2020; (II.) v presežku glede še zahtevanih 26.203,34 EUR s pp in glede zakonskih zamudnih obresti od 38.346,89 EUR od 24. 3. 2014 dalje do plačila tožbeni zahtevek zavrnilo; (III.) zavrglo pobotni ugovor tožene stranke in (IV). odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške tega pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) je vložila pritožbo zoper zavrnitveni del iz razloga bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolno ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj ni zaslišalo strank in izvedlo predlaganih dokazov, zlasti ni angažiralo izvedenca ekonomske stroke, ki bi podal mnenje o preračunu valut DEM v EUR, upoštevaje pri tem časovno komponento in razmere na trgu, in tudi ni angažiralo izvedenca gradbene stroke, ki bi po ogledu na kraju samem podal mnenje o obsegu in višini investicije, ki jo je tožnik opravil v nepremičnine, vpisane v vl št. 1768 k. o. ..., ter ni zaslišalo prič, ki bi vedele izpovedati zlasti o okoliščinah predmetne investicije. Iz obrazložitve napadene sodbe ne izhajajo razlogi zavrnitve dokaznih predlogov, vsled česar se sodbe ne da preizkusiti in je posledično nezakonita. Tožnik pojasnjuje, da je s tožbo zahteval plačilo denarnih sredstev, ki jih je vložil v nepremičnine, vpisane v vl. št. 1768 k.o. ... V pogodbi o dosmrtnem preživljanju št. SV 160/951 z dne 11. 12. 1995 (v nadaljevanju: Pogodba) je bilo v točki ″šestič″ dogovorjeno in zapisano, da je tožnik vložil okrog 150.000,00 DEM. V predmetnem postopku je tožnik navajal in dokazoval, da je v nepremičnine vložil okoli 250.000,00 DEM in za slednje predložil gradbeno in drugo listinsko dokumentacijo. V utemeljitev svojih navedb je predlagal tudi izvedbo dokaznega predloga z angažiranjem izvedenca gradbene stroke, ogled na kraju samem in zaslišanje prič, prav tako pa si je pridržal pravico do prilagoditve tožbenega zahtevka po pridobitvi izvedenskega mnenja. Sodišče tožnikovim navedbam in dokaznim predlogom v tem delu ni sledilo in zaključilo, da se tožnikov zahtevek nanaša na pogodbeno dogovorjeni znesek in torej ne na kakšna kasnejša vlaganja. Takšen zaključek sodišča ni odraz resničnega dejanskega stanja, saj je bilo v Pogodbi zapisano, da je tožnik vložil okrog 150.000,00 DEM, tožnik pa je v tem postopku dokazoval vložek v nepremičnine v višjem znesku, povsem v skladu z določili ZPP pa si je pridržal pravico do prilagoditve tožbenega zahtevka na čas po pridobitvi izvedenskega mnenja. Ker sodba v zvezi s tem, kaj dejansko pomeni termin »okrog« 150.000,00 EUR (očitno prav: DEM), kar bi nenazadnje lahko pomenilo bodisi več ali manj od zapisanega zneska, pri čemer tožnik trdi in vztraja, da je v predmetne nepremičnine vložil bistveno več, sodišče pa v zvezi s tem ne ponudi prav nobene obrazložitve, prav tako pa povsem spregleda navedbe tožnika in njegovo pravico po prilagoditvi zahtevka, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in je posledično nezakonita. Tožnik meni, da mu je bila hkrati odvzeta pravica do možnosti, da bi v predmetnem sporu lahko dokazoval dejanski vložek v predmetne nepremičnine in posledične pravice, ki iz tega naslova izhajajo. Ne strinja se niti z obrazložitvijo sodišča v točki 16., saj ne drži seštevek o tem, koliko bi naj na račun zapiranja kredita družbe M. d.o.o., Ž. d.o.o. in tožnika plačala toženka in njen sedaj pokojni mož A. A. st. Poudarja, da pri vseh kreditnih razmerjih toženka in njen mož nista imela položaj poroka, pri odločitvi o t.i. regresni terjatvi pa je potrebno upoštevati celotno razmerje in dogovore med udeleženci, ki pa jih sodišče niti ni ugotavljalo in presojalo. Tožnik se ne strinja z odločitvijo sodišča v delu, ki se nanaša na preračun valut DEM v EUR in posledično z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v tem delu. V pravdi je uveljavljal valorizirani znesek, s katerim bi bilo mogoče najbolj ″pravično″ določiti znesek vložka, upoštevaje potek časa in tržne razmere. Namesto tega je sodišče preračun valut napravilo po nepreklicnih menjalnih razmerjih, ki veljajo od 1. 1. 1999, po katerih 1,00 EUR znaša 1,95583 DEM. Sodišče pri tem ni upoštevalo, da je določen znesek denarja lahko pred leti zaradi njegove kupne moči pomenil zelo veliko in lahko danes (v istem nominalnem znesku) pomeni mnogo manj, ali obratno. Ker je temeljno načelo pri vračanju tistega, kar je stranka na podlagi razvezane pogodbe prejela, načelo enakosti, je treba pri denarju upoštevati kupno moč, ki jo je denar imel ob vložku v predmetne nepremičnine, in na tej podlagi oceniti njegovo vrednost ob razvezi pogodbe. Pri tem ne gre za plodove oziroma obresti, temveč le za upoštevanje vrednosti denarja (zunanja realna vrednost denarja), ki pa se ne more meriti zgolj v nominalnem znesku oziroma v njegovi zunanji nominalni vrednosti, kot je to zmotno upoštevalo sodišče prve stopnje. Sodišče v tem delu ni angažiralo predlaganega izvedenca ekonomske stroke, ki bi v zvezi s slednjim podal svoje mnenje in na podlagi česar bi sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično uporabilo materialno pravo. Tožnik nadalje navaja, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče upoštevalo, da teče pred Okrožnim sodiščem v Celju spor P 81/2020, kjer toženka od tožnika zahteva denarno restitucijo namesto vrnitve predmetnih nepremičnin po razvezani pogodbi. Sodišče je ob tem povsem spregledalo, da je postopek P 81/2020 prekinjen, ker je v teku spor P 345/2018, ki ga je zoper tožnika sprožila B. B. in v katerem zahteva enako kot toženka v postopku P 81 /2020, saj da bi naj toženka svoji hčeri cedirala terjatev oziroma pravico do vrnitve predmetnih nepremičnin. Če torej na predmetno pravdo vpliva spor P 81/2020, kar po mnenju tožnika ne, potemtakem na spor še toliko bolj vpliva spor oziroma odločitev v zadevi P 345/2018, saj gre v razmerju do tožnika za enak zahtevek. Tožnik na tem mestu izpostavlja, da zahtevek v sporu P 345/2018 ni utemeljen, saj toženka v času cesije ni bila sposobna razumeti pomena izjave, medtem ko je bila tožba P 81/2020 vložena prepozno, to je po poteku 5-letnega zastaralnega roka. Upoštevaje navedeno tožnik trdi, da t.i. ″prisilni″ pobot, kot ga je napravilo sodišče, ko je v izreku sodbe zapisalo, da je toženka dolžna plačati dosojeni znesek takrat, ko bo tožnik izpolnil svojo obveznost, nezakonit in ni skladen s sodno prakso. Tožniku sploh ni znano, kdaj bo postopek P 81/2018 oziroma P 345/2018 končan in na kakšen način bo končan, zagotovo pa je, da njegove pravice ne morejo biti ″omejene″ s pravicami druge stranke. Poenostavljeno povedano, v kolikor toženka v postopku P 81/2020 (oziroma B. B. v P 345/2018) ne uspe, potemtakem tožnik nima pravice zahtevati tistega, kar je vložil, kar je povsem neživljenjsko. Še do bolj neživljenjske situacije pripeljejo okoliščine, v kolikor toženka tožbe sploh ne bi vložila, tožnik pa bi, v kolikor bi odločitev sodišča obveljala, bil prikrajšan za to, kar je vložil v nepremičnine in zahteval v pravdnem postopku. In nenazadnje s takšno odločitvijo je prikrajšan za zakonske zamudne obresti, katerih tek sploh ni določen, kar je nedopustno. Sodišče ni pojasnilo, zakaj tožniku obresti ne pripadajo, niti pojasnilo od kdaj dalje pa mu pripadajo, saj v kolikor je tožnikov zahtevek višji od toženkinega oziroma zahtevka B. B., potem zagotovo ima za primer neizpolnitve pravico do zakonskih zamudnih obresti. Tožnik se pritožuje tudi glede odločitve o stroških, saj je uspel v bistveno višjem delu kot toženka, zaradi česar bi mu toženka morala pravdne stroške povrniti. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, napadeno sodbo spremeni oziroma podredno pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa v plačilo naloži vse stroške tožeče stranke.

4. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) je vložila pritožbo zoper sodbo, in sicer zoper odločitev, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 38.346,89 EUR takrat, ko tožeča stranka izpolni obveznost do tožene stranke po pravnomočni odločbi Okrožnega sodišča v Celju P 81/2020 na podlagi tožbe tožene stranke z dne 6. 3. 2020. Pritožuje se zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega in procesnega prava. Toženka predlaga, da sodišče pritožbi v celoti ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da zadevo vrne v ponovno sojenje. Navaja, da je materialnopravno napačno stališče sodišča, da razveza Pogodbe za tožnika pomeni samo to, da ni več dolžan izpolnjevati prevzetih obveznosti in da nima pravice uporabe nepremičnin, za toženko pa pomeni, da ne more več od tožnika zahtevati izpolnitev prevzetih obveznosti. Materialnopravno zgrešena je tudi odločitev sodišča, da sta pravdni stranki z določilom ″šestič″ Pogodbe uredili svoje razmerje tudi za primer, če bi bila pogodba razvezana, kar sicer v zakonskih določilih ni določeno, je pa to v skladu za načelom svobode urejanja obligacijskih razmerij. Po stališču sodišča so torej prenehale obveznosti in pravice strank, ki jih opredeljujejo ostala pogodbena določila, izpolnil pa se je pogoj za uveljavljanje povrnitve vloženih sredstev iz točke ″šestič″ Pogodbe. Odločitev sodišča, da pogodbeno določilo točke ″šestič″ ni bilo spremenjeno ali razveljavljeno, je materialnopravno in procesnopravno napačna. Toženka poudarja, da je bila Pogodba razvezana v celoti, kar pomeni tudi v delu ″šestič″. Glede na to, da je bila pogodba razvezana v celoti, je sodišče prve stopnje, s tem ko je priznalo veljavnost zgolj točke ″šestič″ Pogodbe, ki je bila razvezana, preseglo okvire pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča Celje P 439/2009 z dne 4. 3. 2014, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča Cp 448/2014 z dne 22. 1. 2015, oziroma je odločalo v nasprotju s temi sodbami, kar pa je nedopustno in pravno napačno. Pogodba je z nastopom razveze prenehala, skupaj z njo pa vse pravice in obveznosti. Zato je sodišče prve stopnje, s tem ko je odločalo v nasprotju z že pravnomočno sodno odločbo sodišča (navedeno zgoraj, ki je javna listina), o odločilnih dejstvih odločalo v nasprotju z listinskimi dokazi, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določil ZPP (15. tč. 339. člena ZPP), napačno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Toženka izpostavlja, da je v 111. členu OZ določeno, da če je pogodba razvezana, sta obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode. Znesek, ki ga je sodišče prve stopnje priznalo tožniku, ni škoda, temveč pogodbena obveznost (po Pogodbi, ki pa je bila razveljavljena v celoti), zato je sodišče v tem delu tudi napačno uporabilo tudi materialno pravo. Pogodbe o dosmrtnem preživljanju so bile vse do uveljavitve OZ (1. 1. 2002) zakonsko urejene v ZD, uvrščene v poglavje dedno pravnih pogodb, in ne obligacijskih, zato je sklicevanje sodišča prve stopnje na določila ZOR in OZ glede svobode urejanja obligacijskih razmerij tudi iz tega razloga napačno. Tožnik bi torej na podlagi razvezane dednopravne pogodbe po ZD lahko zahteval le-to, kar je določeno v 120. členu ZD. Kljub temu pa toženka izpostavlja, da je bila Pogodba razvezana v celoti. Glede na to, da je sodišče odločilo, da je določilo Pogodbe v točki ″šestič″ veljavno, pa je odločalo o tem, o čemer je bilo s pravnomočno sodbo že razveljavljeno in je s tem kršilo načelo res iudicata, kar pa je absolutna bistvena kršitev določb ZPP. Toženka se je tekom postopka na prvi stopnji tudi ves čas sklicevala na to, da je zahtevek tožnika nemoralen in nedopusten. Navedla in opisala je nedopustna ravnanja tožnika v odnosu do toženke/matere, na katere se tudi za potrebe te pritožbe sklicuje in jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno. Hkrati pa je tudi poudarjala, da je pogodbeno določilo točke ″šestič″ Pogodbe ne samo neveljavno zato, ker je bila pogodba razvezana v celoti, ampak tudi nično. Toženka vztraja pri tem, da je zahtevek tožnika nemoralen, nedopusten in kot takšen ne bi smel imeti pravnega varstva. Sodišču očita, da je ob tem spregledalo, da skladno s 3. členom ZPP ne sme priznati razpolaganj strank, ki nasprotujejo prisilnim in moralnim predpisom. Glede na ravnanja tožnika v času sklepanja Pogodbe, v času sodnega postopka zaradi razveze Pogodbe in tudi kasneje ter glede na večkratno obogatitev tožnika na račun staršev, tožnikov tožbeni zahtevek predstavlja nedopustno razpolaganje po tretjem odstavku 3. člena ZPP, na kar je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je glede uveljavljene ničnosti točke ″šestič″ Pogodbe obrazložilo, da bi to pogodbeno določilo glede na trditve bilo lahko samo izpodbojno, ne pa nično. Po stališču sodišča prve stopnje bi torej morala tožena stranka v postopku Okrožnega sodišča Celje P 439/2009 poleg razveze pogodbe še izpodbijati vsako določilo pogodbe posebej, kar pa je, glede na to, da je bila Pogodba v celoti razvezana, tudi pravno nesmiselno. Sodišče prve stopnje sicer pritrjuje, da je bilo to pogodbeno določilo res v korist tožnika, vendar zgolj zato še ni nepošteno. Nadalje pa tudi obrazloži, da ni mogoče zaključiti, da tožnik oziroma njegovi družbi kreditov namenoma nista odplačevali in da je s spornim pogodbenim določilom tožnik zasledoval nedopusten nagib, da se okoristi na račun staršev in da mora nedopusten nagib obstajati v času sklepanja pogodbe in se ugotavlja na podlagi okoliščin in ravnanj strank v tem času. Sodišče prve stopnje še izpostavi, da pa kasnejša tožnikova ravnanja, in sicer neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti, neodplačevanje prevzetih kreditnih obveznosti in odtujitev s pogodbo pridobljenih nepremičnin, na presojo ničnosti nedopustnega nagiba ne vplivajo, vsled česar je zaključilo, da je določilo ″šestič″ Pogodbe veljavno in predstavlja zavezujočo podlago tožnikovega zahtevka. Takšna odločitev sodišča pa je po oceni toženke napačna. S tem v zvezi pa je napačno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Ob tem toženka poudarja, da je Pogodba bila razvezana v celoti, sicer pa je že v prvi pripravljalni vlogi navajala, da tožnik ob sklepanju Pogodbe sploh ni imel toliko denarnih sredstev, da bi jih vložil v nepremičnine staršev, zato pogodbeno določilo točke ″šestič″ ne izkazuje dejanskega stanja tožnikovega vložka. Tožnik ni dokazal (sodišče pa se s tem tudi ni ukvarjalo), od kje naj bi dobil denarna sredstva v skupni višini okrog 150.000,00 DEM, ki naj bi jih sam vložil v nepremičnino staršev. Toženka je dokazovala, da je tožnik že ob sklepanju pogodbe bil prezadolžen, da si je že 14. 4. 1992 od očeta izposodil 12.000,00 DEM, da si je pri C. C. sposodil 1.207.878,40 SIT, posojilo je zapadlo v plačilo 30. 4. 1998, pri čemer je posojilo poravnal A. A. st. skupaj s (prvo)toženko kot ženo, ob sodelovanju sina D. D. Posojilo do Posojilne banke P. sta poravnala starša. Tožnik je sicer zatrjeval, da je pri Kärnter Sparkasse v A. dne 5. 7. 1994 najel posojilo v višini 425.000,00 ATS in dne 23. 9. 1994 posojilo v višini 940.000,00 ATS, vendar pa je iz predloženih kreditnih pogodb razvidno, da je posojila najel za nakup avtomobilov, nasprotnega pa tožnik ni dokazal. Tožnik je nadalje zatrjeval, da je najel tudi posojili pri E. E. (24.800,00 DEM) in I. I. (15.500,00 DEM) po pogodbi z dne 14. 4. 1995, pri čemer prav tako z ničemer ni dokazal, da je bil ta denar vložen v nepremičnine staršev. Preko družbe Ž. d.o.o. je pri J. J. 6. 11. 1995 najel posojilo za 10 mi. SIT - odplačala sta ga starša. Zgoraj navedena posojila so bila sklenjena pred Pogodbo. Tožnik je najel tudi kredit pri Posojilnica P. (ki naj bi bil vložen v nepremičnine staršev), plačala pa sta ga starša, kar je toženka tudi dokazala. V kolikor bi se sodišče prve stopnje ukvarjalo z zgoraj navedenimi okoliščinami, bi lahko ugotovilo, da tožnik v času sklepanja Pogodbe okrog 150.000,00 DEM ni niti imel niti jih dejansko ni vložil v nepremičnine staršev. Glede na to, da takšna pogodbena zaveza prve toženke dejansko ni imela podlage, tožnik pa je Pogodbo sklepal z nedopustnim nagibom, z neresničnim in izkrivljenim prikazovanjem dejanskega stanja, ki toženki v trenutku sklepanja ni bil znan, v kolikor pa bi ji bil znan, Pogodbe s tožnikom (tudi pogodbenega določila ″šestič″) ne bi sklenila. Pogodbeno določilo ″šestič″ pa je bilo zapisano izrazito in samo v korist tožnika, s tem pa je pogodba tudi povsem izgubila značaj aleatornosti in je glede na vse navedeno takšno pogodbeno določilo nedopustno in nasprotuje temeljnim moralnim načelom, zaradi česar je nično. Zaveza toženke v točki ″šestič″ Pogodbe ni imela podlage, kot je bilo tekom postopka tudi zatrjevano. Določbe o dopustni podlagi zahtevajo, da se ravnanje pogodbenih strank presoja celovito s stališča kršitve prisilnih predpisov, stališča nemoralnosti in s stališča posegov v splošne in posamezne interese, v tem obsegu pa bi vendarle moralo sodišče prve stopnje presojati tudi ravnanja tožnika, ki jih je izvajal tudi po sklenitvi pogodbe (tožnikovo neizpolnjevanje Pogodbe, tožnikovi najemi kreditov tako osebno kot tudi preko družb Ž. d.o.o. in M. d.o.o., neplačevanje teh kreditov, sodni postopek glede razveze Pogodbe in nadalje tožnikove odsvojitve nepremičnin tekom sodnega postopka, kar vse je toženka zatrjevala) in ne samo v času sklenitve le-te. Poleg tega pa je sodišče zahtevek tožnika za znesek 150.000,00 DEM povsem nekritično in v nasprotju z listinsko dokumentacijo sprejelo kot resničnega in pravilnega, pri tem pa popolnoma spregledalo, da je v Pogodbi v točki ″šestič″ znesek opredeljen na okrog 150.000,00 DEM (kar je lahko bistveno manj, nekaj več), zagotovo pa ne točno 150.000,00 DEM; Ta znesek torej v Pogodbi v tč. ″šestič″ ni bil določno opredeljen. Sodišče pa je tožniku v celoti priznalo znesek točno 150.000,00 DEM, s čimer je napačno in v nasprotju z listinsko dokumentacijo ugotovilo dejansko stanje in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev ZPP in napačno uporabilo materialno pravo. Glede na vse zgoraj navedeno tožena stranka predlaga, da sodišče pritožbi tožene stranke v celoti ugodi in zahtevek tožnika v celoti zavrne, naloži pa mu tudi plačilo stroškov celotnega postopka.

5. Tožnik je na pritožbo toženke odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne vse dejanske ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje, razen tistih, za katere je v tej obrazložitvi pojasnjeno, da so zmotni, zato jih v izogib ponavljanju vseh ne povzema in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe.

8. Ni sporno, da sta pravdni stranki (tožnik je toženkin sin) 11. 12. 1995 sklenili Pogodbo o dosmrtnem preživljanju SV-169/95 (Pogodba), s katero je toženka svojo polovico petih parcel, vpisanih v vl. št. 1768 k.o. ..., izročila in prepustila tožniku tako, da si je pridržala lastninsko pravico do svoje smrti; v primeru, da bi njen mož (in tožnikov oče) A. A. st., ki je solastnik druge polovice nepremičnin, umrl pred njo, pa preide lastninska pravica na njenem solastnem deležu teh nepremičnin že s trenutkom smrti A. A. st.. Ni sporno niti, da je v točki ″šestič″ Pogodbe v prvem odstavku določeno, da je v primeru razveze Pogodbe tožnik upravičen do povrnitve na toženkin delež nepremičnine odpadajočih stroškov in vloženih sredstev v višini enkratnega zneska dejanskih stroškov in vloženih sredstev. V naslednjem odstavku pa sta pogodbenika sporazumno ugotovila, da je tožnik dotlej vložil v celotno nepremičnino okrog 150.000,00 DEM. Prav tako ni sporno, da sta A. A. st. in tožnik 15. 1. 1996 sklenila sporazum, v katerem sta glede na sklenjeno Pogodbo soglašala, da ima tožnik v primeru prenehanja te Pogodbe tudi od očeta A. A. st. pravico zahtevati povrnitev v očetov delež vloženih sredstev in stroškov enako kot glede materinega deleža. Nadalje sta navedla, da je dotlej tožnik vložil v celotno nepremičnino okrog 150.000,00 DEM in da se šteje, da je razmerje vlaganj in stroškov enako razmerju solastninskih deležev staršev na nepremičninah. Kot je že zgoraj navedeno, je Okrožno sodišče v Celju s sodbo P 439/2009 z dne 24. 3. 2014 razvezalo notarski zapis Pogodbe o dosmrtnem preživljanju opr. št. SV-169/1995 z dne 11. 12. 1995, prvostopenjska sodba pa je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 448/2014 z dne 22. 1. 2015. 9. Pogodbeno razmerje je nastalo v času, ko je veljal Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR)2. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da glede konkretne pogodbe razveza za tožnika pomeni, da ni več dolžan izpolnjevati po pogodbi prevzetih obveznosti in da nima pravice do uporabe nepremičnin, za toženko pa pomeni, da ne more več od tožnika zahtevati izpolnitve prevzetih obveznosti. Kot je pojasnilo, je bila v času sklepanja Pogodbe pogodba o dosmrtnem preživljanju urejena v Zakonu o dedovanju (117. člen ZD). V četrtem odstavku 120. člena ZD je določeno, da ima vsaka stranka v primeru razveze pogodbe pravico od druge stranke zahtevati odškodnino, ki ji gre po splošnih pravilih premoženjskega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sta pravdni stranki z določilom ″šestič″ uredili svoje razmerje tudi za primer, če bi bila pogodba razvezana, kar sicer v zakonskih določilih o razvezi pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni določeno, je pa v skladu z načelom svobode urejanja obligacijskih razmerij (10. člen ZOR, sedaj pa 2. in 3. člen OZ). Udeleženci so pri urejanju obligacijskih razmerij omejeni tako, da razmerij ne smejo urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Pravdni stranki sta v Pogodbo smeli umestiti tudi vsebino, kot je določena v določilu ″šestič″, saj s tem določilom nista uredili razmerja v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve (ustavo), s prisilnimi predpisi in niti z moralnimi načeli. Zato je zmotno stališče tožene stranke, da je sklicevanje sodišča prve stopnje na določila ZOR in OZ glede svobode urejanja obligacijskih razmerij napačno.

10. S prenehanjem pogodbe ne preneha pravno razmerje med (nekdanjima) pogodbenima strankama, saj lahko nastanejo novi zahtevki, in sicer odškodninski zahtevek, če so za to izpolnjeni pogoji, in v primerih, ko je bila izpolnitev v celoti ali delno že opravljena, zaradi odpadle pravne podlage povračilni (reparacijski) zahtevki3. Z razvezo Pogodbe so prenehale obveznosti in pravice strank, ki jih opredeljujejo ostala pogodbena določila, izpolnil pa se je pogoj, ki sta ga stranki določili za uveljavljanje tožnikove pravice do povrnitve vloženih sredstev iz določila drugega in tretjega odstavka točke ″šestič″.4 Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikova pravica do povrnitve vloženih sredstev z razvezo pogodbe ni prenehala. Po obrazloženem ni utemeljen očitek toženke, da je sodišče prve stopnje odločalo v nasprotju s sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 439/2009 z dne 4. 3. 2014 in sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 448/2014 z dne 22. 1. 2015, niti da je o odločilnih dejstvih odločalo v nasprotju z listinskimi dokazi in s tem zagrešilo bistveno kršitev določil ZPP iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP („protispisnost“) je podana le v primeru, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin oziroma izpovedb prič, to je tedaj, ko jih je sodišče v razloge sodbe povzelo (prepisalo) z drugačno vsebino, od tiste, ki jo imajo v resnici. Če pa sodišče dokaze presoja oziroma oceni drugače kot pritožnik, pa gre lahko le za zmotno dokazno oceno, ki pa v tem primeru tudi ni izkazana. Po obrazloženem ni utemeljen niti toženkin pritožbeni očitek, da je sodišče odločalo o tem, o čemer je bilo s pravnomočno sodbo že razveljavljeno in da je s tem kršilo načelo res iudicata, niti očitek, da je bilo napačno uporabljeno tudi materialno pravo.

11. Neutemeljene so toženkine pritožbene navedbe, da je sodišče napačno odločilo, da je določilo ″šestič″ pogodbe veljavno in predstavlja zavezujočo podlago tožnikovega zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo toženkine trditve o ničnosti spornega pogodbenega določila ″šestič″. Pravilno in skladno s sodno prakso5 je pojasnilo, da toženkine trditve, da je tožnik izposloval sporno določilo na zvijačen, lažen in zavajajoč način ter da je bila prevarana in zavedena, sodijo med napake volje. Zaradi obstoja le-teh je lahko pogodba izpodbojna, ne pa tudi nična. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je pogodbeno določilo o obveznosti ene od pogodbenih strank do druge stranke v primeru razveze pogodbe res v korist prve, vendar zgolj zato še ni nepošteno. Z njim pogodbenika že ob sklenitvi pogodbe določita medsebojne pravice in obveznosti za primer razveze pogodbe. Kot je obrazložilo sodišče, nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost. Če pa je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali moral vedeti, je pogodba nična. Nagibi so predstave, ki vodijo stranko, da sklene pogodbo. Nagib mora zato biti nedopusten v trenutku, ko se pogodba sklepa. V kolikor po sklenitvi pogodbe nastopijo okoliščine, zaradi katerih ena izmed strank namena, ki ga je zasledovala, ne sme več doseči, ni mogoče zaradi teh naknadno nastalih okoliščin reči, da je nagib, ki ga je imela stranka v trenutku sklepanja pogodbe, nedopusten. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, toženka pa tega pritožbeno ne izpodbija, da je Ž. d.o.o. kredit pri J. J. najel 6. 11. 1995, kar je dober mesec pred sklenitvijo Pogodbe, ostala dva kredita, ki sta ju tako kot prej navedeni kredit odplačala toženka in A. A. st., pa sta bila najeta 17. 12. 1996 in 17. 4. 1997. Ob tej časovnici in dejstvu, da sta dve kreditni pogodbi sklenili pravni osebi (sicer povezani s tožnikom), je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da ni mogoče zaključiti, da tožnik oziroma obe družbi kreditov namenoma niso odplačevali in da je s spornim pogodbenim določilom tožnik zasledoval nedopusten nagib, da se okoristi na račun staršev. Nedopusten nagib mora obstajati v času sklepanja pogodbe in se ugotavlja na podlagi okoliščin in ravnanj strank v tem času. Kasnejša tožnikova ravnanja, in sicer neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti, neodplačevanje prevzetih kreditnih obveznosti ter odtujitev s Pogodbo pridobljeno nepremičnin, pa na presojo ničnosti zaradi nedopustnega nagiba ne vplivajo. Toženka neutemeljeno očita sodišču, da se ni ukvarjalo s tem, od kje naj bi tožnik dobil denarna sredstva v skupni višini okrog 150.000,00 DEM, ki naj bi jih sam vložil v nepremičnino staršev, in da v kolikor bi se ukvarjalo z v povzetku pritožbe navedenimi okoliščinami, bi lahko ugotovilo, da tožnik v času sklepanja Pogodbe okrog 150.000,00 DEM ni niti imel niti jih dejansko ni vložil v nepremičnine staršev. Sodišču namreč ob pravilnem zaključku, da toženkine trditve, da je tožnik izposloval sporno določilo na zvijačen, lažen in zavajajoč način ter da je bila prevarana in zavedena, sodijo med napake volje in da je zaradi obstoja le-teh lahko pogodba izpodbojna, ne pa tudi nična, teh dejstev ni bilo potrebno ugotavljati. S tem da je v Pogodbi bilo zapisano določilo ″šestič″, Pogodba ni izgubila značaj aleatornosti, kot meni toženka, saj se vsebina tega določilo ne nanaša na izpolnitvene obveznosti pogodbenih strank po Pogodbi, pač pa predstavlja sporazum pogodbenih strank o posledicah do sklenitve Pogodbe vloženih stroškov in sredstev s strani tožnika v predmetne nepremičnine v primeru razveze Pogodbe. Takšno pogodbeno določilo ni nedopustno in ne nasprotuje temeljnim moralnim načelom, zaradi česar ni nično. Po obrazloženem toženka zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati tudi ravnanja tožnika, ki jih je izvajal tudi po sklenitvi pogodbe (tožnikovo neizpolnjevanje Pogodbe, tožnikovi najemi kreditov tako osebno kot tudi preko preko družb Ž. d.o.o. in M. d.o.o., neplačevanje teh kreditov, sodni postopek glede razveze Pogodbe in nadalje tožnikove odsvojitve nepremičnin tekom sodnega postopka, kar vse je toženka zatrjevala) in ne samo v času sklenitve le-te.

12. Toženka v pritožbi nadalje navaja, da je sodišče zahtevek tožnika za znesek 150.000,00 DEM povsem nekritično in v nasprotju z listinsko dokumentacijo sprejelo kot resničnega in pravilnega, pri tem pa popolnoma spregledalo, da je v Pogodbi v točki ″šestič″ znesek opredeljen na okrog 150.000,00 DEM (kar je lahko bistveno manj, nekaj več), zagotovo pa ne točno 150.000,00 DEM, in da ta znesek torej v tej določbi ni bil določno opredeljen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka prvič šele v pritožbi navaja, da je znesek okrog 150.000,00 DEM lahko bistveno manj, nekaj več, zagotovo pa ne točno 150.000,00 DEM in da ta znesek v Pogodbi ni bil določno opredeljen. Ker v pritožbi ne izkaže, da teh navedb brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno v postopku na prvi stopnji, jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Preostali del očitka je nekonkretiziran, saj pritožnica ne obrazloži, v čem vidi nekritičnost in v nasprotju s katero listinsko dokumentacijo je sodišče sprejelo zahtevke tožnika za znesek 150.000,00 DEM, zato očitka niti ni moč presoditi. Neutemeljena je zato posledična graja, da je sodišče tožniku v celoti priznalo znesek točno 150.000,00 DEM, s čimer je napačno in v nasprotju z listinsko dokumentacijo ugotovilo dejansko stanje in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev ZPP in napačno uporabilo materialno pravo.

13. Neutemeljen je očitek v tožnikovi pritožbi, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni zaslišalo pravdnih strank, izvedencev ekonomske in gradbene stroke in tudi ne prič, ki bi vedele izpovedati zlasti o okoliščinah predmetne investicije, in ker v sodbi ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je ostale dokazne predloge obeh pravdnih strank zavrnilo kot nepotrebne in da so razlogi navedeni v obrazložitvi. Slednje glede na obrazložitev izpodbijane sodbe in v nadaljevanju navedeno, povsem drži. 14. Tožnik za navedbe o okoliščinah predmetne investicije v tem postopku ni predlagal izvedbe dokaza z zaslišanjem prič, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni zaslišalo prič, ki bi vedele izpovedati zlasti o okoliščinah predmetne investicije, in tudi ne očitek, da v sodbi ni obrazložilo zavrnitve tega dokaznega predloga.

15. Sodišče prve stopnje je v 21. točki obrazložitve prepričljivo obrazložilo, zakaj je štelo, da je nepotrebno izvesti dokaz z izvedencem finančne stroke. Tožnik je v tožbi navedel, da je s pomočjo tečajne liste z dne 8. 12. 1995 Banke Slovenije nemške marke pretvoril v SIT (150.000,00 DEM x 86,842487 = 13.026.373,00 SIT) in da upoštevaje revalorizacijo Statističnega urada RS z dne 9. 2. 2017 na dan 25. 3. 2014 (dan po sodbi prvostopenjskega sodišča) ta znesek predstavlja 129.100,47 EUR. Navedel je še, da sta glede na zavezo, ki sta jo sprejela, A. A. st. in K. K. dolžna povrniti tožniku njegova vlaganja v nepremičnine, ki so bile predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju v sporazumno dogovorjenem znesku, ki 17. 3. 2017 predstavlja 129.100,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe, to je od 24. 3. 2014, ko je bila Pogodba razvezana. Od K. K. kot solastnice ½ nepremičnin, v katere je vlagal tožnik, je s tožbo zahteval plačilo 64.550,23 EUR (torej polovico gornjega zneska). Toženka je ugovarjala, da je tožnik neutemeljeno revaloriziral znesek na dan 25. 3. 2014, saj iz sporazuma ne izhaja, da bi bilo tožniku obljubljeno plačilo revaloriziranega zneska. Tožnik se z obračuni in razlago tožene stranke ni strinjal, saj da so očitno dani zgolj za potrebe tega postopka in brez vsake pravne podlage. V potrditev izračuna je predlagal, da ga preveri izvedenec finančne stroške (vloga z dne 21. 3. 2019). Na tem mestu je potrebno izpostaviti, da je tožnik prvič šele v pritožbi navedel, da naj bi izvedenec pri podaji mnenja upošteval časovno komponento in razmere na trgu, kar pa glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP in dejstvo, da ni izkazal, zakaj brez svoje krivde te navedbe ni podal pravočasno v postopku na prvi stopnji, predstavlja nedopustno pritožbeno navedbo. Potem ko je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je določilo ″šestič″ Pogodbe veljavno in predstavlja zavezujočo podlago tožnikovega zahtevka, je pravilno ugotovilo, da je v Pogodbi tožnikov vložek izražen v valuti DEM, ki je prenehala obstajati, in pravilno opravilo preračun obveznosti, upoštevaje nepreklicna menjalna razmerja za preračun med valutami držav evro območja, ki veljajo od 1. 1. 1999 (1,00 EUR = 1,95583 DEM). Sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo tožnikovemu načinu preračunavanja obveznosti v SIT na dan 8. 12. 1995 ter njegovi valorizaciji na dan 25. 3. 2014 (dan po sodbi prvostopenjskega sodišča o razvezi Pogodbe), saj v Pogodbi ni določeno takšno preračunavanje, niti ni bila dogovorjena valorizacija. Pravilno je ugotovilo, da za način obračuna, kot ga je navedel tožnik, ni podlage niti v Pogodbi niti v zakonu. Po obrazloženem je pravilno izračunalo oziroma ugotovilo, da na podlagi zgoraj navedenega menjalnega tečaja znaša vrednost toženkine obveznosti po Pogodbi 38.346,89 EUR, in pravilno zaključilo, da je dolžna toženka plačati tožniku 38.346,89 EUR, ter da je v presežku glede še zahtevanih 26.203,34 EUR tožbeni zahtevek neutemeljen. Glede na zgoraj obrazloženo je sodišče prve stopnje povsem upravičeno kot nepotreben zavrnilo tožnikov dokazni predlog za pridobitev izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke, zato ne drži niti očitek, da sodišče ni angažiralo izvedenca ekonomske stroke (tožnik je tudi sicer predlagal izvedenca finančne stroke in ne ekonomske, kot navaja v pritožbi), niti očitek, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhajajo razlogi zavrnitve tega dokaznega predloga.

16. Kot je pravilno ugotovilo in v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo sodišče prve stopnje, stranki v Pogodbi nista opredelili, katera vlaganja je tožnik opravil, pač pa sta v tretjem odstavku točke ″šestič″ opredelili njihovo vrednost in navedli, da je tožnik dotlej, torej do sklenitve Pogodbe, vložil okrog 150.000,00 DEM. Zato je pravilno zaključilo, da se tožnikov zahtevek nanaša na pogodbeno dogovorjen znesek in torej ne na kakšna morebitna kasnejša vlaganja. Ker sta stranki v Pogodbi zneskovno opredelili tožnikov vložek in ker pogodbeno določilo tč. ″šestič″ ni bilo spremenjeno ali razveljavljeno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so toženkine navedbe, da tožnik določenih vlaganj ni opravil oziroma da jih ni financiral, neutemeljene, in utemeljeno zaključilo, da zato ni potrebno presojati tožnikovih trditev in dokazov (tudi zaslišanje tožnika), s katerimi je zatrjeval in dokazoval vlaganja in njihovo financiranje ter toženkinih trditev in dokazov, s katerimi je tožnikove navedbe zanikala in zatrjevala drugačno dejansko stanje. Takšna odločitev sodišča prve stopnje se nanaša tudi na tožnikov dokaz za zaslišanje izvedenca gradbene stroke, ki ga je podal v zvezi z navedbami o vlaganjih v predmetno nepremičnino. Po obrazloženem je neutemeljen tožnikov pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni angažiralo izvedenca gradbene stroke, ki bi po ogledu na kraju samem podal mnenje o obsegu in višini investicije, ki jo je tožnik opravil v predmetne nepremičnine, in da iz obrazložitve sodbe ne izhajajo razlogi zavrnitve tega dokaznega predloga.

17. Drži, da je tožnik v tem postopku zatrjeval, da je vrednost vlaganj znašala najmanj 250.000,00 DEM. A je tudi navedel, da so tožnikova starša in tožnik za primer razveze pogodbe dogovorili povrnitev stroškov in vloženih sredstev, ki so jih v pogodbi ocenili na okrog 150.000,00 DEM, zato več kot to tožnik ni zahteval. Kot je izrecno navedel v XX. točki v vlogi z dne 21. 3. 2019, ta vrednost ustreza tudi povečani vrednosti nepremičnine kot rezultatu njegovih vlaganj in legalizacije objekta in tožnikovemu prikrajšanju v primeru razveze pogodbe, na drugi strani pa obogatitvi staršev. Glede na podatke v spisu pa ne drži pritožbena navedba, da si je tožnik v skladu z določili ZPP pridržal pravico do prilagoditve tožbenega zahtevka na čas po pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke. Pravico do prilagoditve tožbenega zahtevka mnenju izvedenca si je namreč pridržal le v zvezi s podanim predlogom izvedenca finančne stroke (XII. točka v vlogi z dne 21. 3. 2019) - če bo ta izračunal, da je znesek izračuna drugačen. V postopku na prvi stopnji tožnik ni navajal, da bi ″okrog 150.000,00 EUR″ (pravilno: DEM) nenazadnje lahko pomenilo bodisi več ali manj od zapisanega zneska, zato je tudi ta navedba, prvič podana v pritožbi, ne da bi pritožnik izkazal, da tega ni mogel pravočasno navesti v postopku na prvi stopnji, nedopustna (prvi odstavek 337. člena ZPP). Glede na vse zgoraj obrazloženo so zato neutemeljene pritožbene navedbe: (-), da sodišče tožnikovim navedbam in dokaznim predlogom v tem delu ni sledilo in zaključilo, da se tožnikov zahtevek nanaša na pogodbeno dogovorjeni znesek in torej ne na kakšna kasnejša vlaganja; (-) da takšen zaključek sodišča ni odraz resničnega dejanskega stanja, saj je bilo v Pogodbi zapisano, da je tožnik vložil okrog 150.000,00 DEM, tožnik pa je v tem postopku, kot navedeno zgoraj, dokazoval vložek v nepremičnine v višjem znesku, povsem v skladu z določili ZPP pa si je pridržal pravico do prilagoditve tožbenega zahtevka na čas po pridobitvi izvedenskega mnenja; (-) da zato, ker sodba v zvezi s tem, kaj dejansko pomeni termin ″okrog″ 150.000,00 EUR, pri čemer tožnik trdi in vztraja, da je v predmetne nepremičnine vložil bistveno več, sodišče pa v zvezi s tem ne ponudi prav nobene obrazložitve, prav tako pa povsem spregleda navedbe tožnika in njegovo pravico po prilagoditvi zahtevka, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in je posledično nezakonita. Pritožbeno sodišče se po obrazloženem tudi ne strinja s tožnikom, da mu je bila hkrati odvzeta pravica do možnosti, da bi v predmetnem sporu lahko dokazoval dejanski vložek v predmetne nepremičnine in posledične pravice, ki iz tega naslova izhajajo.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zahtevek za povrnitev plačanega (plačanih dolgov tožnika in družb M. d.o.o. in Ž. d.o.o.) ne vpliva na sedaj sporno pogodbeno dogovorjeno obveznost in da le-ta zaradi plačila kreditnih obveznosti, ki sta jih za tožnika, M. d.o.o. in Ž. d.o.o.. poplačala toženka in A. A. st., ni ugasnila oziroma prenehala. Zato niti ni bistveno, ali sta in koliko tujega dolga sta toženka in A. A. plačala bankam. Iz tega razloga pa so neutemeljene tudi tožnikove pritožbene navedbe, da se tudi ne strinja z obrazložitvijo sodišča v točki 16. napadene sodbe, saj da ne drži seštevek o tem, koliko bi naj na račun zapiranja kredita družbe M. d.o.o., Ž. d.o.o. in tožnika plačala toženka in njen sedaj pokojni mož A. A. st.; da je potrebno poudariti, da pri vseh kreditnih razmerjih toženka in njen mož nista imela položaj poroka; ter da je pri odločitvi o t.i. regresni terjatvi potrebno upoštevati celotno razmerje in dogovore med udeleženci, ki pa jih sodišče niti ni ugotavljalo in presojalo.

19. Tožnik v pritožbi trdi, da t.i. »prisilni« pobot, kot ga je napravilo sodišče, ko je v izreku sodbe zapisalo, da je toženka dolžna plačati dosojeni znesek takrat, ko bo tožnik izpolnil svojo obveznost, nezakonit in ni skladen s sodno prakso. Tožnik zmotno meni, da je sodišče s tako odločitvijo opravilo prisilni pobot. Sodišče je odločilo na podlagi pravila sočasne izpolnitve, a kot bo obrazloženo, tega pravila ni povsem pravilno uporabilo.

20. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, veljajo v primeru, če imata zaradi razveze pogodbe obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega, za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb (tretji odstavek 111. člena OZ oziroma prej enako tretji odstavek 132. člena ZOR). V dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti (prvi odstavek 101. člena OZ oziroma prej enako 1. odstavek 122. člena ZOR). Če pa na sodišču ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka (drugi odstavek 101. člena OZ oziroma prej enako drugi odstavek 122. člena ZOR). Pri dvostranskih pogodbah velja torej pravilo sočasne izpolnitve. Na osnovi teh določil in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče pravilno zaključilo, da ima tožnik zaradi razveze Pogodbe pravico od toženke zahtevati polovico zneska vloženih sredstev, saj je ta toženkina obveznost pogodbeno določena za primer razveze Pogodbe, toženka pa ima zaradi razveze Pogodbe pravico zahtevati vrnitev danega, torej vrnitev 1/2 solastnih nepremičnin, ki jih je na podlagi Pogodbe prejel tožnik. Pravilno je zaključilo, da za obveznosti obeh pogodbenih strank velja načelo sočasne izpolnitve, ki ga je toženka uveljavljala (z ugovorom neizpolnjene pogodbe). Ker tožnik ni vrnil toženki v last s Pogodbo pridobljene polovice nepremičnin, prav tako pa v postopku ni izjavil, da je to pripravljen storiti oziroma plačati ustrezen znesek, kar pritožbeno ni sporno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženkin ugovor neizpolnjene pogodbe utemeljen. Pritožbeno ni izpodbijan zaključek sodišča prve stopnje, sprejet ob obravnavanju toženkinega ugovora neizpolnjene pogodbe, da obstoji toženkina pravica do denarne restitucije (tožnik je s Pogodbo pridobljen solastni delež nepremičnin odtujil in jih zato toženki ne more vrniti, zaradi česar je dolžan nadomestiti vrednost dosežene koristi), o kateri pa zaradi litispendence ni smelo odločiti. Ker o toženkinemu zahtevku iz tega naslova teče pravda pri Okrožnem sodišču v Celju P 81/2020 in znesek tožnikove obveznosti v času izdaje te izpodbijane sodbe še ni bil znan, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo tako, da je toženki naložilo plačilo tožniku prisojenih 38.346,89 EUR takrat, ko tožnik izpolni svojo obveznost po pravnomočni odločbi Okrožnega sodišča v Celju v zadevi P 81/2020 na podlagi toženkine tožbe z dne 6. 3. 2020. Slednja odločitev o tem, kdaj bo nastopil trenutek sočasne izpolnitve, pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča materialnopravno zmotna, saj veže plačilo prisojenega zneska na izpolnitev obveznosti tožnika do toženke po pravnomočni sodni odločbi Okrožnega sodišča v Celju v zadevi P 81/2020 na podlagi tožbe tožene stranke z dne 6. 3. 2020, kar pa je nepravilno, saj ni gotovo, da bo sodna odločba, sprejeta v zadevi P 81/2020, tožnika zavezovala k izpolnitvi obveznosti, nastali v posledici razveze Pogodbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika delno ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava (5. alineja 358. člena ZPP) izpodbijano sodbo v I. točki izreka delno spremenilo, tako da spremenjena v tem delu glasi, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 38.346,89 EUR, in sicer takrat, ko tožeča stranka izpolni svojo obveznost do tožene stranke, nastalo v posledici razvezane Pogodbe o dosmrtnem preživljanju SV 169/95 z dne 11. 12. 1995. 21. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska glavnice in odločitev tudi obrazložilo, zato ni utemeljen očitek, da ni pojasnilo, zakaj tožniku obresti ne pripadajo. Navedlo je, da je tožnik od toženke zahteval zakonske zamudne obresti od 24. 3. 2014 dalje, to je od dne, ko je bila izdana prvostopenjska sodba v zadevi P 439/2009, in pravilno obrazložilo, da za toženko, ki je ugovarjala neizpolnitev pogodbe, niso nastopile pravne posledice zamude.

22. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o zahtevku za povrnitev pravdnih stroškov. Glede na to, da je pravilno ugotovilo, da je tožnik s svojim zahtevkom uspel v obsegu 60 %, toženka pa je v celoti uspela s svojim ugovorom nasprotne izpolnitve, je utemeljeno, skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP, odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške. Tožnik zgolj s pavšalno navedbo, da je uspel v bistveno višjem delu kot toženka, neuspešno poskuša izpodbiti navedeno ugotovitev in odločitev. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje v I. točki izreka pa tudi ne vpliva na spremembo odločitve o pravdnih stroških, nastalih v postopku na prvi stopnji.

23. Po obrazloženem je sodišče pritožbo tožnika v preostalem delu in pritožbo toženke v celoti zavrnilo in se v še izpodbijanih in nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj glede tega dela sodbe niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

24. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik s pritožbo ni uspel doseči prisoje večjega zneska od tistega, ki mu ga je prisodilo sodišče prve stopnje, poseg v izrek sodbe v tč. I pa tudi ni tako bistven, da bi utemeljeval ugoditev njegovemu zahtevku za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Tudi z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispeval k rešitvi toženkine pritožbe, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Tožnik je v tožbi, vloženi dne 20. 3. 2017, navedel, da je številka notarskega zapisa SV 160/95, kar pa je očitno napačen podatek glede na (sicer res slabo čitljiv na fotokopiji) zapis na notarskem zapisu v zvezi z navedbo v izreku sodbe Okrožnega sodišča v Celju P 439/2009 z dne 24. 3. 2014, da se razveže notarski zapis Pogodbe o dosmrtnem preživljanju opr. št. SV-169/1995 z dne 11. 12. 1995, in v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 448/2014 z dne 22. 1. 2015. Sodišče prve stopnje je v 2. točki obrazložitve povzelo navedbo iz tožbe o številki notarskega zapisa SV 160/95, nato pa očitno pomotoma v točki 4 in točki 5 navedlo, da je prebralo notarsko listino SV-150/95. povzelo. Slednjo očitno pomoto pa sme sodišče prve stopnje vsak čas popraviti (328. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). 2 Po določbi 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ se določbe tega zakonika ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakonika. 3 Več o tem mag. Sanja Vujanović v članku Učinki in posledice razvezane pogodbe, objavljenem 16. 11. 2017 v Pravni praksi. 4 Dr. Damjan Možina v članku Razdor, odpoved in odstop od pogodbe v razdelku 3. odstop od pogodbe zaradi kršitve (razdor) med drugim razlaga, da je pravna posledica odstopa od pogodbe zaradi kršitve, da ugasnejo izpolnitveni zahtevki iz pogodbe (prvi odstavek 111. člena OZ). Strankam ni treba več izpolniti pogodbenih obveznosti in tudi ne več sprejeti izpolnitve nasprotne stranke. Odstop od pogodbe pa ne pomeni, da pogodbeno razmerje med strankama v celoti in retroaktivno preneha. Prvič, čeprav izpolnitveni zahtevki ugasnejo, je pogodba še vedno podlaga za odškodninsko odgovornost stranke, ki je kršila pogodbo (prvi odstavek 111. člena OZ). In drugič, v veljavi še naprej ostanejo pogodbene klavzule, za katere sta se stranki dogovorili, da se uporabljajo ravno v primeru kršitev in ne glede na odstop; to velja za arbitražne klavzule, klavzule o prorogaciji pristojnosti sodišč in tudi za nekatere druge dogovore, na primer za pogodbeno kazen, pavšalno določeno odškodnino, klavzule o modalitetah vračanja opravljenih izpolnitev ipd. 5 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 5/2013 z dne 9. 4. 2015.