Jedro

Iz navedb tožeče stranke izhaja, da od prvotoženca zahteva plačilo 149.700,96 EUR, ker se je neupravičeno predstavljal za zakonitega zastopnika tožeče stranke, čeprav od poteka mandata z dne 13. 12. 2006 dalje ni bil več upravičen za poslovodenje tožeče stranke in posledično tudi ne za odrejanje nakazil denarnih sredstev. Zatrjuje, da prvotoženec ni imel pravne podlage za izplačilo razlike neto plače in za izplačilo odpravnine. Predmet spora v tej zadevi so neupravičeno izplačane razlike v plači, odpravnina in drugi prejemki, ki si jih je prvotoženec kot domnevno zakoniti zastopnik tožeče stranke izplačal. Pritožba se utemeljeno sklicuje, da gre v predmetni zadevi za individualni delovni spor, saj gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem v smislu določbe točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, za katerega je stvarno pristojno delovno sodišče.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je s sklepom izreklo za stvarno nepristojno za reševanje spora med tožečo stranko in prvim tožencem, ter sklenilo, da bo po pravnomočnosti sklepa tožba v tem delu odstopljena v reševanje Okrožnemu sodišču v Mariboru kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. 2. Zoper naveden sklep vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep razveljavi, toženim strankam pa v plačilo naloži potrebne pravdne stroške. Sklicuje se na točko b 5. člena ZDSS-1 in navaja, da je v konkretnem primeru tožeča stranka vložila tožbo zoper tožene stranke, ki so bile v času vložitve tožbe njeni delavci, saj jim do takrat pogodba o zaposlitvi še ni prenehala. Zatrjuje, da prvotoženec ni poslovodni organ tožeče stranke, res pa je imel mandat direktorja, pri čemer je šlo za časovno omejen mandat, ki mu je potekel po preteku 5 let, torej dne 13. 12. 2006. Navaja, da je bil prvotoženec v trenutku vložitve tožbe še zaposlen pri tožeči stranki in da je s potekom njegovega mandata prenehala njegova poslovodna funkcija, ne pa tudi njegovo delovno razmerje pri tožeči stranki. Prvotoženec je bil tako vse od 13. 12. 2006 dalje pri tožeči stranki v delovnem razmerju. Plačila, katerih vračilo terja tožeča stranka v tem postopku od prvotoženca, se nanašajo na plačilo odpravnine in premalo izplačanih plač. Temelj zahtevka predstavlja individualna pogodba o zaposlitvi. Čeprav je prvotožencu poslovodna funkcija prenehala, je še naprej ostal v delovnem razmerju, pri čemer njegove pravice izhajajo iz zadnje sklenjene pogodbe z dne 1. 1. 2002. Meni, da bi sodišče moralo obravnavati vprašanje upravičenosti prvotoženca do prejema navedenih zneskov, torej do upravičenosti zatrjevanih pravic iz delovnega razmerja, kar pa spada v stvarno pristojnost delovnega in ne pravdnega sodišča. V predmetnem postopku je za prvotoženca eno izmed bistvenih vprašanja pravice do odpravnine. V zvezi s tem individualna pogodba o zaposlitvi izrecno določa, da mu gre zgolj v primeru predčasne razrešitve, kar pa ni primer te zadeve. Ustaljena sodna praksa je, da je, v kolikor je pravica do odpravnine zaradi predčasne razrešitve s funkcije direktorja urejena v pogodbi o zaposlitvi, za tak spor stvarno pristojno delovno sodišče, saj podlaga zahtevka izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Sklicuje se tudi na sklepe Vrhovnega sodišča RS v zvezi s stvarno pristojnostjo v tovrstnih sporih. Drugo bistveno vprašanje je vprašanje premalo izplačanih plač, ki pa izhaja iz individualne pogodbe o zaposlitvi in tam določenega mesečnega dohodka. Gre za dohodek - plačo delavca, za katerega je podana stvarna pristojnost delovnega sodišča. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) preizkusilo izpodbijan sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o stvarni nepristojnosti za reševanje spora med tožečo stranko in prvim tožencem z obrazložitvijo, da ni pristojno za odločanje o zahtevku prvotoženca kot družbenika in domnevnega zakonitega zastopnika tožeče stranke za plačilo zneska 149.700,96 EUR s pripadki, ker veljajo v sporih med družbeniki, družbeniki in družbami ter družbami in člani organov upravljanja družb določbe prvega odstavka 482. člena ZPP, za katere je treba uporabiti pravo gospodarskih družb in pravila o postopkih v gospodarskih sporih.

6. Iz navedb tožeče stranke izhaja, da od prvotoženca zahteva plačilo 149.700,96 EUR, ker se je neupravičeno predstavljal za zakonitega zastopnika tožeče stranke, čeprav od poteka mandata z dne 13. 12. 2006 dalje ni bil več upravičen za poslovodenje tožeče stranke in posledično tudi ne za odrejanje nakazil denarnih sredstev. Zatrjuje, da prvotoženec ni imel pravne podlage za izplačilo razlike neto plače in za izplačilo odpravnine.

7. Predmet spora v tej zadevi so neupravičeno izplačane razlike v plači, odpravnina in drugi prejemki, ki si jih je prvotoženec kot domnevno zakoniti zastopnik tožeče stranke izplačal. 8. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII R 2/2013 z dne 24. 4. 2013 zavzelo stališče, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v sporih o odpravnini zaradi razrešitve poslovodje, če gre za pravico, ki je urejena v pogodbi o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi poslovodnega delavca ima praviloma delovnopravne in korporacijskopravne elemente. Eden od korporacijskih elementov je pravica do odpravnine v primeru predčasne razrešitve, saj odpoklic sam po sebi (razen, če je tako predvideno v pogodbi o zaposlitvi) ne povzroči prenehanja delovnega razmerja. Tudi v tožnikovem primeru je bilo tako, da mu delovno razmerje ni prenehalo s potekom mandata v letu 2006, temveč je bil v času vložitve tožbe v letu 2016 še vedno v delovnem razmerju pri tožeči stranki. Ustaljena sodna praksa je, da v kolikor je pravica do odpravnine zaradi predčasne razrešitve s funkcije direktorja urejena v pogodbi o zaposlitvi, potem je za tak spor pristojno delovno sodišče, saj podlaga zahtevka izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Za odločitev o stvarni pristojnosti je bistveno, da je sporna pravica določena v pogodbi o zaposlitvi in da ta predstavlja podlago tožbenega zahtevka.

9. Tudi iz sklepov Vrhovnega sodišča RS v zvezi s stvarno pristojnostjo v tovrstnih sporih1 je razvidno, da okoliščina, da je pogodbena pravica do odpravnine vezana na korporacijski položaj upravičenca (pravica se lahko realizira šele z razrešitvijo oziroma odpoklicem), ni ovira za stvarno pristojnost delovnega sodišča. Vrhovno sodišče RS se v citiranih sklepih namreč sklicuje na to, da ZGD-1 ne ureja odpravnine ob razrešitvi članov organov vodenja družbe, da pa je bilo plačilo odpravnine za takšen primer lahko urejeno v pogodbi med članom organa vodenja in družbo, predvideni v 262. členu v zvezi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1. Izrecno je bilo zavzeto stališče, da takšno pogodbo predstavlja tudi pogodba, sklenjena na podlagi 72. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj. - ZDR), kot individualna pogodba o zaposlitvi, na podlagi katere je direktor oziroma poslovodja v delovnem razmerju.

10. Pritožba se utemeljeno sklicuje, da gre v predmetni zadevi za individualni delovni spor, saj gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem v smislu določbe točke b prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami - ZDSS-1), za katerega je stvarno pristojno delovno sodišče. 11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo ZPP in ZDSS-1 o stvarni pristojnosti, zato je na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

12. V novem postopku bo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku zoper prvotoženca moralo odločiti po vsebini.

13. Pritožbeno sodišče je odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki jih je priglasila tožeča stranka, pridržalo z končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Opr. št. VIII R 1/2009 z dne 17. 3. 2009, VIII R 22/2009 z dne 15. 12. 2009.