Jedro

Najmanj kar mora pogodbenikova zavest obsegati je, da ve, katera oseba je zastopanec ter da ve, da sklepa pogodbo z neposrednim zastopnikom, če ta pogoj ni izpolnjen, ne gre za neposredno zastopanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Toženka J. Z. sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1. V ponovljenem postopku je sodišče zavrnilo denarni zahtevek tožnika. Ugotovilo je, da tožnik s toženci ni bil v pogodbenem razmerju. Zavrnilo je tudi pravno tezo, da so toženci neupravičeno obogateni na račun tožnika. Zavrnilo je tudi odškodninsko pravno podlago, saj ta ni bila dejstveno konkretizirana. Tožniku je naložilo, naj tožencem povrne pravdne stroške.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da so se vsi vaščani vasi V. D. neformalno dogovorili, da bodo z lastnim denarjem sofinancirali zemeljska dela za pripravo cest, ki vodi v njihovo vas za asfaltiranje. V ta namen so tudi plačevali denarne prispevke, ki so jih zbirali preko med seboj dogovorjene blagajničarke. Del tega denarja je bil kasneje izročen tožniku. Pritožba ne soglaša z odločitvijo sodišča, da naj bi C. Š. nastopal zgolj kot posredni zastopnik. Od vsega začetka se je namreč vedelo, da bodo dela plačali vaščani glede na njihov medsebojni dogovor. V njihovem imenu se je za izvedbo del s tožnikom C. Š. le dogovoril. Ves čas pa je bilo jasno, da bodo dela plačana z denarjem, ki bo zbran od krajanov. Pritožba meni, da so bili v teku postopka ugotovljivi tudi vaščani, ki so zavezanci plačila. Nobenega razloga ni, da se ta dejstva, kdo so osebe poimensko in po številu, v sodnem postopku ne bi mogle ugotoviti. Pritožba se sklicuje še na drugo pravdno zadevo (zadeva Okrožnega sodišča v L.VII Pg 4472/2009).

3. Pritožnik meni, da so izkazani tudi elementi neupravičene obogatitve. Krajani so se namreč zavezali plačati za zemeljska dela. Če tega sedaj niso plačali, so v tem obsegu neupravičeno obogateni, ker niso plačali nečesa, kar bi bili dolžni plačati. Pritožba napada tudi rezervne razloge sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožbe. Pojasnjuje, da je tožbo vložila na podlagi pridobljenih informacij o vaščanih. Kakršenkoli drug spisek zavezancev ji nikoli ni bil posredovan. Meni, da so ji kršene ustavne pravice. V povezavi z drugo, prej citirano pravdno zadevo Okrožnega sodišča v L., gre za arbitrarno odločanje sodišča, ki je v zadevi z enakim dejanskim in pravnim stanjem sprejelo dve nasprotujoči rešitvi.

4. Pritožba je bila vročena tožencem. Nanjo sta odgovorila J. Z. in J. O. ter predlagala zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v skladu z napotki razveljavitvenega sklepa ter v mejah zakonskega pooblastila iz 285. člena ZPP (materialno pravdno vodstvo) s strankami odprto razpravljalo o osrednjem (1) dejanskem vprašanju te pravde. To pa je vprašanje, kdo so bile stranke pogodbe o delu, ki je tudi podlaga tožbenemu zahtevku v tej pravdi. Po opravljenem materialnem pravdnem vodstvu ter po skrbno opravljenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik ustno pogodbo o delu sklenil s C. Š. Tožnik je sicer vedel tudi za obstoj notranjega razmerja med vaščani in vikendaši; vendar pa je bilo to njegovo vedenje zgolj okvirno. Ni vedel tega, po kakšnem ključu se delijo notranje obveznosti, predvsem pa ni vedel tega, kdo so stranke notranjega razmerja.

7. V razveljavitvenem sklepu (sklep VSL, I Cp 3643/2009 z dne 20. 01. 2010, listovna številka 200-213 tega pravdnega spisa) je bilo že povedano, da osrednji in najbolj trdovraten problem te pravde tiči v izrazito neformalni sklenitveni fazi pogodbe. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku iz celovitega (neformalnega) življenjskega primera pravilno izluščilo bistvene prvine relevantnega pogodbenega razmerja in pravilno ugotovilo, da je tožnik pogodbo o delu sklenil s C. Š. kot posrednim zastopnikom imensko neopredeljenih vaščanov in vikendašev (poimensko in številčno nedoločen krog oseb). Drugačna dejanska in pravna odločitev (torej: da bi šlo za neposredno zastopanje) tudi ob za tožnika najbolj blagohotnem približevanje pravnega normativnega sveta proti izrazito neformalnemu in kompleksnemu življenjskemu primeru ni mogoča. Naj bo namreč sklenitvena pogodbena faza še tako neformalna, pa mora vendarle jasno opredeliti bistvene prvine slehernega (in tako tudi pogodbenega) pravnega razmerja. Ena izmed teh nujnih prvin je jasna opredelitev, kdo so nosilci pravic in obveznosti v pravnem razmerju (pravni subjekti). Ta prvina je v obravnavani zadevi umanjkala. Tega manjka ne more nadomestiti tožnikovo okvirno zavedanje o obstoju notranjega razmerja. Takšno okvirno zavedanje (katerega sestavni del ni tudi zavest o tem, kdo konkretno so nosilci obveznosti) ne ustreza položaju iz 3. odstavka 85. člena ZOR (2), ki pravi, da ima pogodba neposreden pravni učinek za zastopanega in za drugo stranko, če ta ve ali bi po okoliščinah lahko sklepala, da sklenitelj pogodbe nastopa kot zastopnik. Najmanj, kar mora pogodbenikova zavest obsegati, namreč je, da ve vsaj to, katera oseba (ali več konkretnih oseb) je zastopanec ter da ve, da sklepa pogodbo z neposrednim zastopnikom. Drugačen položaj bi bil pravno nevzdržen, saj pogodbena stranka sploh ne bi vedela, s kom je v pravnem razmerju.

8. Sodišče prve stopnje je navedlo številne prepričljive razloge, ki utemeljujejo sklep, da je v obravnavani zadevi podan prav tak položaj ter da je C. Š. s tožnikom sklepal pogodbo kot posredni zastopnik (torej v svojem imenu in za račun zastopanega). To pa pomeni, da pravna dejanja neposredno učinkujejo za zastopnika, izstavljanje računa pa je stvar notranjega razmerja (torej razmerja med vaščani po pravilih o družbeni pogodbi). Čim je tako, pa tožnik v razmerju do tožencev ni pogodbeni upnik. Tožnik je pogodbeni upnik v razmerju do posrednega zastopnika.

9. Pritožbeno sodišče tudi soglaša z odločitvijo, da zahtevek ni utemeljen niti na kvazipogodbeni podlagi (neupravičena pridobitev). Pritožnik pravilnim razlogom sodišča prve stopnje, da neupravičena pridobitev ni podana, ker je tožnik s svojim delom izboljšal javno dobro ne pa premoženja tožencev kot fizičnih oseb, ne nasprotuje. Namesto tega v pritožbi ponuja drugačno konstrukcijo dejanskega stanu neupravičene obogatitve. Ta naj bi bila podan s tem, da so toženci obogateli zato, ker niso plačali tistega, k čemur so se zavezali. Takšna konstrukcija neupravičene obogatitve pa se ne dejansko ne pravno ne izide. Ker toženci tožniku pogodbeno ne dolgujejo ničesar, namreč z neplačilom nedolga tudi ne morejo biti obogateni na njegov račun. Zveznosti med morebitnim tožnikovim prikrajšanjem in njihovo obogatitvijo tako ni. Evidentno je, da skuša pritožnik s takšno konstrukcijo instituta neupravičene obogatitve le z drugimi besedami vzpostaviti pogodbeno konstrukcijo pravnega razmerja, ki pa je bila utemeljeno zavrnjena.

10. Pavšalna trditev o tem, da so bili v teku postopka ugotovljivi tudi vaščani, nasprotuje drugačni dejanski podlagi izpodbijane sodbe. Poleg tega pa tudi morebitna ugotovitev, kdo vse so bili člani societete in kakšen je bil njihov notranji ključ delitve (to pa je ugotovitev, ki je v tej pravdi ni) ne bi v ničemer spremenila dejstva, da je bil tožnik v času sklepanja pogodbe v pravnem razmerju le s C. Š. kot posrednim zastopnikom. Navsezadnje je tožnik o tem, da ni vedel, kdo od vaščanov in koliko naj bi plačal, iskreno izpovedal (glej listovna številka 282, 283). V isti sapi je tudi povedal, da je na vprašanje, komu naj zaračuna delo, dobil odgovor, da Š. Prav tako je povedal, da je bil Š. naročnik del. 11. Morebitni drugačni razlogi v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v L. (VII Pg 4472/2009) v povezavi s sodbo VSL, I Cp 3905/2010 ne morejo spremeniti dejanske in materialnopravne pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v tej zadevi.

12. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Pravilna je tudi uporaba materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Ker pritožba ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Z vložitvijo odgovora na tožbo toženka ni v ničemer mogla spremeniti svojega pravnega položaja. Stroški za to procesno vlogo tako za pravdo niso bili potrebni (155. člen ZPP) ter jih sodišče druge stopnje zato ni priznalo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 in nadaljnji).

(2) Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 do Uradni list RS, št. 87/2002).