Jedro

Zakonodajalec je v Stanovanjskem zakonu omogočil pravico do odkupa stanovanja po določbah stanovanjskega zakona celo določeni kategoriji oseb, ki je brez predpisane odločbe o dodelitvi stanovanja ali celo pogodbe, stanovala v stanovanjih v družbeni lastnini več kot 2 leti pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona (19.10.1991). Tako je v 149. členu SZ določil, da ima vse tiste pravice, ki bi jih imel po Stanovanjskem zakonu imetnik stanovanjske pravice, podstanovalec, če mu je bilo stanovanje v celoti oddano in če je ta v njem stalno prebival več kot 2 leti (šteto do uveljavitve Stanovanjskega zakona). Take pravice so pridobili tudi nezakonito vseljeni, če so ob uveljavitvi stanovanjskega zakona že uporabljali stanovanje v družbeni lastnini več kot 2 leti. Tožničin pravni položaj v spornem stanovanju pa ne more biti šibkejši od omenjenih kategorij stanovalcev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki Krajevni skupnosti M., da mora skleniti s tožnico kupoprodajno pogodbo po določbah 117. člena Stanovanjskega zakona za stanovanje v M., medtem ko je zahtevke zoper ostale toženke zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je pritožbi navedene toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo le v izreku o oblikovanju kupnine in sicer tako, da je določilo vrednost točke na dan 25.6.1993. V preostalem delu pa je pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka Krajevna skupnost M. je vložila zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da naj se sodbi nižjih sodišč spremenita tako, da se tožničin tožbeni zahtevek zavrne. V reviziji vztraja, da je sporna pravna narava pogodbe z dne 1.4.1986. Stanovanje v družbeni lastnini se je po določbah ZSR lahko pridobilo le z odločbo o dodelitvi. S sklenjeno pogodbo je tožnica lahko pridobila le pravico do bivanja in ne stanovanjske pravice, najemnina pa sploh ni bila dogovorjena.

V skladu z določilom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revidentka v reviziji ni opredelila nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi česar je revizijsko sodišče preizkusilo sodbi sodišč druge in prve stopnje le v okviru uradne dolžnosti (386. člen ZPP), vendar pri takem preizkusu ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Tožnica je 6.1.1992 vložila zahtevo za odkup stanovanja v stavbi Krajevne skupnosti M. (naprej KS M.) v M. KS M. je njeno zahtevo 2.6.1993 zavrnila, ker da bo prostore spornega stanovanja namenila za svoje potrebe. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je imela KS M. na stavbi, v kateri se nahaja sporno stanovanje in ki je bila v družbeni lastnini, pravico uporabe in da je od uveljavitve stanovanjskega zakona dalje lastnica te nepremičnine. Podlaga za ureditev tožničinega stanovanjskega vprašanja v spornem stanovanju je bila pogodba z dne 1.4.1986. Do sklenitve navedene pogodbe je prišlo po predhodnem dogovoru med njenim tedanjim direktorjem ter predstavniki podjetja C. in KS M., ki sta bila zainteresirana za pridobitev zobozdravnika v kraju, podjetje C. pa je tudi zagotovilo sredstva za adaptacijo spornega stanovanja. Ugotovljeno je še bilo, da tožnica stanuje v spornem stanovanju najmanj od dneva sklenitve pogodbe 1.4.1986 in da je redno plačevala stanarino KS M. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj presodili, da je na podlagi pogodbe realizirano tožničino stanovanjsko razmerje in da je ob uveljavitvi stanovanjskega zakona (SZ) imela položaj imetnice stanovanjske pravice. V skladu z določilom 117. člena SZ sta zato ugodili tožničinemu tožbenemu zahtevku in naložili KS M., da mora s tožnico skleniti kupoprodajno pogodbo po določbah 117. člena SZ, pri čemer je pritožbeno sodišče poseglo v izrek prvostopne sodbe le v delu, ki se je nanašal na določitev vrednosti točke za odkup stanovanja, s tem da jo je določilo na 25.6.1993. Po oceni revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabili določbe SZ o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš in utemeljeno ugodili tožbenemu zahtevku tožnice. Med postopkom ugotovljene okoliščine utemeljujejo sklep, da je bila tožnica ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona imetnica stanovanjske pravice in predvsem, da je imela pravico do odkupa stanovanja po določbah 117. člena SZ. Glede na ponovljeno revidentkino osporavanje tožničini pravici do odkupa spornega stanovanja pa je opozoriti, da je zakonodajalec v Stanovanjskem zakonu omogočil pravico do odkupa stanovanja po določbah stanovanjskega zakona celo določeni kategoriji oseb, ki je brez predpisane odločbe o dodelitvi stanovanja ali celo pogodbe, stanovala v stanovanjih v družbeni lastnini več kot 2 leti pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona (19.10.1991). Tako je v 149. členu SZ določil, da ima vse tiste pravice, ki bi jih imel po Stanovanjskem zakonu imetnik stanovanjske pravice, podstanovalec, če mu je bilo stanovanje v celoti oddano in če je ta v njem stalno prebival več kot 2 leti (šteto do uveljavitve Stanovanjskega zakona). Take pravice so pridobili tudi nezakonito vseljeni, če so ob uveljavitvi stanovanjskega zakona že uporabljali stanovanje v družbeni lastnini več kot 2 leti. Tožničin pravni položaj v spornem stanovanju pa ne more biti šibkejši od omenjenih kategorij stanovalcev. Tako kot tem kategorijam bi šla zato tudi tožnici pravica do odkupa spornega stanovanja po določbah 117. člena SZ celo, če ne bi imela položaja imetnika stanovanjske pravice. Ob takem pravnem stanju se pokaže, da drugačni v reviziji iznešeni pravni pogledi revidentke nimajo podlage v Stanovanjskem zakonu. Neutemeljeno revizijo je moralo zato revizijsko sodišče zavrniti (393. člen ZPP).