Jedro

Po določilih 2. odstavka 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, na izročitev stvari ali izvršitev kake druge dajatve, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT. V tej zadevi ne gre za spor o pravici tožnice do nadomestila plače, temveč gre za spor o višini nadomestila, to je, za spor o denarni terjatvi tožnice, pri čemer vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe znaša 24.269,20 SIT. S tem ni izpolnjen pogoj iz 382. člena ZPP, zato je revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo, ker tega v mejah svojih pravic ni storilo že sodišče prve stopnje (392. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati razliko nadomestila plače v višini 24.269,20 SIT v različnih neto zneskih za posamezne mesece v letu 1996 z zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega zneska ter odmerjene stroške postopka. Kar je tožnica zahtevala več, je sodišče zavrnilo. Gre za zneske, ki obsegajo razliko med nadomestili plač, ki jih je prejemala tožnica kot trajno presežna delavka v času odpovednega roka od januarja 1996 do marca 1996 in za maj 1996. Tožnica je v tem obdobju prejemala nadomestilo v višini 70 % osnovne plače, povečane za dodatek na delovno dobo, morala pa bi prejeti nadomestilo v višini 100 % osnovne plače z omenjenim dodatkom.

Ugotovilo je, da je pravna podlaga za priznanje zahtevka tožnice kolektivna pogodba dejavnosti, ki je tožena stranka ni upoštevala, temveč je nadomestilo odmerila le na temelju Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo.

Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo. Soglašalo je s stališčem sodišča prve stopnje, da delavec lahko uveljavlja denarne terjatve iz delovnega razmerja v petletnem zastaralnem roku po določilih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list RS, št. 29/78, 57/89) pred delovnim sodiščem ne glede na pravnomočnost sklepa, s katerim je bila delavcu denarna terjatev priznana v višini, s katero tožnik ne soglaša. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožnica ni pravočasno ugovarjala zoper sklep organov tožene stranke, s katerim je bilo odločeno o višini njenega nadomestila. Sklep je tako postal dokončen in pravnomočen. Tožnici nadomestilo res ni bilo odmerjeno v skladu s kolektivno pogodbo dejavnosti, vendar pa je pravnomočnost in dokončnost sklepa odpravila nezakonitost glede višine nadomestila. Delavec res lahko uveljavlja denarne terjatve v okviru petletnega zastaralnega roka, to pravico pa izgubi, če svoje terjatve ne uveljavlja pravočasno po sodni poti. V civilnem procesnem pravu je med temeljnimi načeli institut pravnomočnosti, ki je nad zakonitostjo. V prvi sodbi sodišča prve stopnje z dne 25.9.1996 je bilo pravilno ugotovljeno, da je zahtevano izplačilo nadomestila v višini 100 % - premoženjski zahtevek, katerega pravni temelj je sklep tožene stranke, za spremembo pravnomočnega sklepa pa ni bilo podanih nobenih zakonskih pogojev. Revidentka smiselno predlaga, da revizijsko sodišče sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da pritožbi tožene stranke ugodi in zahtevek tožnice zavrne kot neutemeljen, ter da naloži tožeči stranki plačilo vseh stroškov postopka.

Revizija ni dovoljena.

Po določilih 2. odstavka 382. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP iz leta 1977 - v nadaljevanju: ZPP) revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, na izročitev stvari ali izvršitev kake druge dajatve, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT. V tej zadevi ne gre za spor o pravici tožnice do nadomestila plače, temveč gre za spor o višini nadomestila, to je, za spor o denarni terjatvi tožnice, pri čemer vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe znaša 24.269,20 SIT. S tem ni izpolnjen pogoj iz 382. člena ZPP, zato je revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo, ker tega v mejah svojih pravic ni storilo že sodišče prve stopnje (392. člen ZPP).

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.