Jedro

Neizvolitev v ustrezen naziv predstavlja odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, ki pa v primeru pravočasne in popolne zahteve za izvolitev, če do izteka veljavnosti dotedanjega naziva postopek izvolitve še ni končan, nastane šele z dokončno odločitvijo o takšni zahtevi. Prvotožena stranka je to izrecno določila v 216. členu svojega Statuta, zaradi česar so nasprotne ali drugačne revizijske navedbe neutemeljene.

Začetka teka roka za odpoved ni mogoče šteti že od datuma odločanja drugostopenjskega organa o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, temveč od izdaje in vročitve odločbe strankam – saj so šele takrat nastopile njene pravne posledice (izvršitev in začetek roka za tožbo).

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženi stranki sami krijeta svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 16.6.2004, ugotovilo, da je zaposlen pri toženih strankah za nedoločen čas, zaradi česar sta ga dolžni pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 1.8.2004, z obračunom vsakomesečne plače in upoštevanjem njegovih prejemkov pri novih delodajalcih od 1.9.2004 ter mu povrniti stroške postopka. Sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo predpravdnih stroškov v višini 384.207,56 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je senat drugotožene stranke 6.6.2003 odločil, da se tožnika ne izvoli v naziv izrednega profesorja za področje „uporabe matematičnih in računalniških metod v prometu“, takšno odločitev pa je potrdil tudi senat prvotožene stranke s sklepom z dne 13.5.2004. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) je nastal z dokončno odločitvijo senata prvotožene stranke, ki pa je bila sprejeta že na 19. seji dne 17.2.2004. Že ta dan je bil z razlogom za odpoved pogodbe seznanjen tudi rektor prvotožene stranke, ki je z dekanom drugotožene stranke sopodpisnik odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato bi moral podati odpoved v 30-ih dneh od tega datuma (v skladu s petim odstavkom 88. člena ZDR). Odpoved je bila prepozna.

Pritožbi toženih strank je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevke za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 16.6.2004, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, poziv nazaj na delo in reparacijo. Obrazložilo je, da je za opravljanje dela visokošolskega učitelja obvezna izvolitev v naziv. To izhaja iz 215. člena Statuta prvotožene stranke (v nadaljevanju Statut). Odločba o neizvolitvi v naziv je postala dokončna s tem, ko je senat prvotožene stranke zavrnil tožnikovo pritožbo. Tožena stranka se z razlogom za odpoved ni seznanila že na dan seje tega senata, 17.2.2004, temveč po vročitvi te odločbe. Tožniku je bila vročena dne 19.5.2004. Glede na določbo 224. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nadalj.) ter 216. člen Statuta tožnik šele od takrat dalje ni imel več pogojev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi. To pomeni, da je bila odpoved podana v 30-dnevnem subjektivnem roku po petem odstavku 88. člena ZDR. Tožena stranka je tožniku pred odpovedjo omogočila zagovor in preverila, ali ga je bilo mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugih delih (v skladu s tretjim. odstavkom 88. člena ZDR).

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložil tožnik. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Najprej navaja, da je odločitev sodišča v tej zadevi drugačna od odločitve sodišča druge stopnje v zadevi Pdp 1380/2005, kar je nesprejemljivo, saj gre za drugačno odločitev o istem pravnem vprašanju. To pomeni kršitev zaupanja v pravno državo oziroma kršitev načela enakega obravnavanja. Sodišče je zmotno uporabilo določbo petega odstavka 88. člena ZDR, saj je po Statutu rektor član senata univerze, torej je bil seznanjen z odločitvijo senata že na seji tega senata, dne 17.2.2004. Sejo je tudi vodil. Subjektivni rok za odpoved je potekel. Stališče v tej zadevi je tudi v nasprotju z odločitvijo v prej citirani zadevi, v kateri je sodišče druge stopnje odločilo, da se je Univerza v Mariboru seznanila z dejstvom neizpolnjevanja kriterijev že z dnem, ko je tožnici potekla izvolitev v naziv visokošolske učiteljice. Nato revident navaja, da bi lahko zastopali stališče, da razlog nesposobnosti v primeru neizvolitve v naziv nastane z dnem dokončnosti odločitve na senatu univerze, v nadaljevanju pa, da tudi to ni nujno, saj ta razlog lahko nastopi z dnem izteka mandata izvolitve v naziv, z dnem, ko senat fakultete ne izvoli določenega kandidata, ali pa morda celo v trenutku, ko se s sklepom senata seznani rektor. Nato se zavzema za odločitev, da bi bil to datum seznanitve rektorja z odločitvijo sveta univerze. V takšnem primeru je potrebno reviziji ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti (pravilno spremeniti) in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženima strankama, ki predlagata zavrnitev revizije. 30-dnevni rok za odpoved pogodbe je pričel teči, ko se je delodajalec oziroma v konkretnem primeru zanj rektor (kot individualni organ), seznanil z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Senat prvotožene stranke in rektor sta ločeni funkciji. Sodišče ne more upoštevati sklicevanje revidenta na drugačno odločitev sodišča druge stopnje.

Tožnik je podal tudi odgovor na odgovor obeh toženih strank in nato že po poteku 30-dnevnega roka od vročitve prepisa sodbe vložil dopolnitev revizije, v kateri opozarja, da je Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo in sklepom, opr. št. U1213/2004-10 z dne 5.9.2007, odpravilo sklep senata prvotožene stranke z dne 13.5.2004 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Revizijsko sodišče te dopolnitve ni upoštevalo, saj je bila vložena po poteku zakonskega roka.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (1. odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revident v uvodu revizije uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar v nadaljevanju teh kršitev ne konkretizira. Glede na to in značaj revizije kot izrednega pravnega sredstva revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

ZDR v 2. alineji prvega odstavka 88. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, ali neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Po petem odstavku iste zakonske določbe mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30-ih dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Po 215. členu Statuta se šteje, da nima zmožnosti za opravljanje dela delavec, ki ni obnovil habilitacijskega naziva, ki je pogoj za opravljanje del delovnega mesta, na katerega je razporejen. V skladu s prvim odstavkom 195. člena Statuta namreč pedagoški proces univerzitetnega dodiplomskega in podiplomskega študija lahko vodijo samo visokošolski učitelji, ki imajo ustrezen naziv. Ti nazivi so za visokošolske učitelje docent, izredni profesor, redni profesor in lektor (prvi odstavek 52. člena Zakona o visokem šolstvu - ZViS, Ur. l. RS, št. 67/93 in nadalj.). V skladu s 57. členom istega zakona je prvotožena stranka postopek za izvolitev v naziv podrobneje uredila v določbah 200. do 216. člena Statuta. V primeru, ko visokošolskemu učitelju poteče petletno obdobje izvolitve v naziv (v tem primeru naziv izrednega profesorja), 216. člen Statuta določa, da se tistemu, ki je pravočasno vložil popolno zahtevo za izvolitev, vendar postopek do izteka veljavnosti dotedanjega naziva še ni končan, veljavnost obstoječega naziva podaljša do dokončne odločitve.

Na podlagi navedenih zakonskih določb in določb Statuta je utemeljen zaključek, da neizvolitev v ustrezen naziv predstavlja odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, ki pa v primeru pravočasne in popolne zahteve za izvolitev, če do izteka veljavnosti dotedanjega naziva postopek izvolitve še ni končan, nastane šele z dokončno odločitvijo o takšni zahtevi. Kot navedeno je prvotožena stranka to izrecno določila v 216. členu svojega Statuta, zaradi česar so nasprotne ali drugačne revizijske navedbe neutemeljene. Glede na revizijske navedbe o neenakem obravnavanju v primerjavi z odločitvijo sodišča druge stopnje v drugi podobni zadevi (v kateri kot tožena stranka nastopa Univerza v Mariboru) je treba poudariti, da Univerza v Mariboru takšne določbe v statutu nima, torej pravna podlaga za odločitev ni enaka. Zato tudi ni utemeljen očitek neenakega obravnavanja.

Tožniku je 7.4.2003 poteklo petletno obdobje izvolitve v naziv izredni profesor. Na podlagi vloge za ponovno izvolitev v novembru 2002 je tudi po poteku prejšnjega naziva še vedno tekel postopek za izvolitev. Upoštevajoč 216. člen Statuta zato glede začetka teka roka za odpoved ni odločilna že prvostopenjska odločitev na senatu drugotožene stranke dne 28.5.2003 (oziroma pisni odpravek sklepa z dne 6.6.2003), da se tožnik ne izvoli v naziv izredni profesor, temveč odločitev senata prvotožene stranke, ki je dokončna (210. in 211. člen Statuta).

Kljub temu začetka teka roka za odpoved od dokončne odločbe o neizvolitvi v naziv ni mogoče šteti že od datuma odločanja drugostopenjskega organa o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, temveč od izdaje in vročitve odločbe strankam – saj so šele takrat nastopile njene pravne posledice (izvršitev in začetek roka za tožbo). Senat prvotožene stranke je že dne 17.2.2004 odločil o tožnikovi pritožbi, vendar ta odločitev še ni vezala nobene od strank. Njeni učinki so nastopili z vročitvijo pisnega sklepa. V skladu z 216. členom Statuta bi tožnik do takrat lahko upravičeno uveljavljal podaljšano veljavnost obstoječega naziva. To pomeni, da je šele po vročitvi drugostopenjskega sklepa nastal razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s petim odstavkom 88. člena ZDR. Tudi do seznanitve rektorja prvotožene stranke (ki je bil v skladu z 18. členom ZDR ter 36. in 39. členom Statuta pooblaščen za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi) pred tem sploh ni moglo priti. Ni namreč sprejemljivo tolmačenje, da bi do seznanitve z razlogom za odpove pogodbe o zaposlitvi lahko prišlo že pred nastankom razloga.

V skladu z določbo 215. in 216. člena Statuta kasnejše odločitve sodišča o zakonitosti dokončne odločbe prvotožene stranke nimajo in ne morejo imeti vpliva na nastanek odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), je revizijsko sodišče odločilo tudi, da toženi stranki sami krijeta svoje stroške odgovora na revizijo.