Jedro

Pravna ureditev organu za brezplačno pravno pomoč nalaga, da opravi tudi vsebinski preizkus zadeve, čeprav le v omejenem obsegu. V primeru, ko je razlog za zavrnitev prošnje neizpolnjevanje pogoja iz 24. člena ZBPP, mora pojasniti, v čem je zahteva ali pričakovanje prosilca v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oz. v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago oziroma v nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Organ za brezplačno pravno pomoč (organ za BPP) zavrnil prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenski zadevi opr. št. I K 50422/2012 Okrožnega sodišča na Ptuju. V obrazložitvi svojo odločitev utemeljuje z ugotovitvijo, da pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči tožeči stranki po določbi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ni izpolnjen. Povzema ugotovitve, ki izhajajo iz citirane kazenske zadeve v postopku nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ. Citira določbo 3. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), po katerem velja tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, za nedolžnega dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Posledica načela domneve nedolžnosti je, da se v kazenskem postopku obdolžencu ni treba braniti in dokazovati, da je nedolžen, ampak mu mora tožilec dokazati, da je kriv, v dvomu pa mora sodišče vedno odločiti v korist obdolženca. Vsa odločilna dejstva morajo biti v kazenskem postopku ugotovljena z gotovostjo. 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima pravico do zagovornika tudi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. V skladu s pravili in načeli mednarodnega prava je treba gledati na interes pravičnosti, na kateri pojem se na abstraktni ravni opira tretji odstavek 24. člena ZBPP, ki pravi, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Ko gre za kazenski postopek, navedeno načelo v skladu z večinsko upravno sodno prakso (tožena stranka tu opozarja na več judikatov) terja vzpostavitev enakosti orožja kot bistvenega elementa pravice do poštenega sojenja. Eno temeljnih načel ZKP je načelo iskanja resnice, po katerem sodišče odločilnih dejstev ne ugotavlja samo na predlog strank, temveč tudi po uradni dolžnosti. Iskanje resnice sodišče zavezuje, da v okviru obtožbe po uradni dolžnosti med drugim ugotavlja dejstva, ki so obdolžencu v korist in jih sam zaradi svoje nevednosti ne uveljavlja. V konkretnem primeru gre za kaznivo dejanje velike tatvine za katerega je zagrožena kazen zapora do 5 let, torej teža kaznivega dejanja, ki se očita prosilcu, ob upoštevanju 54. člena KZ ni taka, da bi že po sami višini zagrožene kazni upravičevala postavitev zagovornika. Z vidika opisa in teže kaznivega dejanja ter upoštevaje zbrano gradivo in predlog tožilstva glede dokazov, ki naj ji sodišče izvede, po oceni tožene stranke ne gre za pravno in dejansko tako zapleten postopek, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se prosilcu samo zato dodeli pomoč zagovornika. Prav tako niti v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči niti v kazenskem spisu ni najti okoliščin, zaradi katerih prosilec ne bi bil sposoben razumeti pomena in poteka kazenskega postopka oziroma ne bi bil sposoben podati svojega zagovora, prav tako pa ni dodatnih konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel prosilec pomoč strokovne obrambe. Pri tem pa je potrebno upoštevati tudi izjave prič in dokaze, zbrane v predkazenskem postopku. Prosilec je bil spoznam na fotografijah in posnetkih, v preiskavi zaslišane priče so prepričljivo pojasnile njegovo vlogo pri izvršitvi kaznivega dejanja, obdolžena Vanesa Vajdič pa je priznala, da sta s prosilcem storila očitano kaznivo dejanje, pri čemer je njeno izpoved glede načina izvršitve dejanja in s tem vloge prosilca povsem enaka, kot so glede tega izpovedale priče. Organ za BPP v sami kazenski zadevi torej ni našel okoliščin, ki bi kazale, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel prosilec pomoč strokovne obrambe, saj že splošna načela kazenskega postopka zagotavljajo pošten postopek, poleg tega bo sodišče po uradni dolžnosti ravnalo v skladu z določili ZKP, kar pomeni tudi, da bo prosilcu v kolikor bo to potrebno postavljen zagovornik po uradni dolžnosti. Upoštevaje vse navedeno organ za BPP zaključuje, da je zadeva očitno nerazumna, saj bi bila dodelitev BPP v navedeni kazenski zadevi v nasprotju z interesi pravičnosti ter s sorazmernostjo upravičenosti dodelitve BPP, torej v neskladju z namenom kot ga zasleduje ZBPP, prav tako pa prosilec po oceni organa za BPP v predmetnem kazenskem postopku glede na zbrano gradivo v kazenskem spisu nima izgleda za uspeh.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločitev organa za BPP kot nepravilno in nezakonito, ker mu neupravičeno odreka pravico do zagovornika. Abstraktno sklicevanje na pojem pravičnosti ne more zadoščati za utemeljitev, da tožeča stranka do zagovornika oziroma do brezplačne pravne pomoči ni upravičena. Prav tako oporeka stališču organa za BPP, da ne gre za pravno in dejansko zapleten postopek. Pravica do zagovornika je namreč temeljna pravica posameznika, ki se znajde v kazenskem postopku. V našem sistemu, kjer si nasproti stojita posameznik in država in kjer je kazenski postopek zasnovan za pregon posameznika, je vsakdo, ki se v kazenskem postopku znajde brez pravnega strokovnjaka, izgubljen. Navzočnost zagovornika je zato najboljše jamstvo za zakonitost pravnih dejanj in ravno zagovornik vzpostavi vsaj približno intelektualno in strokovno enakost. Zagovornik domnevnemu storilcu strokovno svetuje in pomaga, predvsem pa tekom postopka pazi na njegove procesna pravice in jamstva, ki jih obdolženec kot pravni laik, ne zna zavarovati sam. Temu priča tudi dejstvo, da je obdolženi s pomočjo zagovornika že vložil ugovor zoper obtožnico, kar tožeča stranka, brez strokovne pomoči zagovornika, ne bi znala. Kazenska zadeva, ki se vodi proti tožeči stranki je zanj izjemno pomembna in zaradi prizadevanja, da dokaže svojo nedolžnost, potrebuje strokovno pomoč. Pravica do zagovornika je del pravice do samoobtožbe, v okviru katere se posameznik sam odloči, če sploh bo oziroma v kakšni meri bo sodeloval z državnimi organi pri odkrivanju in dokazovanju očitanega kaznivega dejanja. Glede na to, da sodišče razpolaga z obremenilnimi pričami in dokazi, poleg tega pa tudi z izjavo obdolžene Vanese Vajdič, ki pričajo zoper tožnika, bo tožeča stranka na predobravnalnem naroku in vse do konca glavne obravnave, poskušala dokazati svojo nedolžnost. Ena izmed možnosti, ki jih ima tožeča stranka, je sodišču predlagati dokazne predloge oziroma zahtevati izključitev že pridobljenih dokazov. Obe procesni dejanji pa je potrebno pravno argumentirati, s tem znanjem pa tožeča stranka ne razpolaga. V konkretnem primeru bo tožeča stranka morala predlagati razbremenilne dokaze, katere je potrebno utemeljitvi in z zadostno verjetnostjo prepričati sodišče, da bo dokaznim predlogom sledilo in razbremenilne dokaze v prid tožnika tudi izvedlo. Tožnik si pomoč zagovornika zaradi slabega premoženjskega stanja ne more privoščiti. Zaradi zavarovanja svojih interesov in koristi v kazenskem postopku ter predvsem zaradi izvedbe učinkovite formalne in materialne obrambe zato potrebuje strokovno pomoč zagovornika. Stališče sodišča, da mora v kazenskem postopku že kazensko sodišče samo preveriti vsa odločilna dejstva, ki so obdolžencu v korist je seveda točna, vendar v kontekstu razpravljanja o obdolženčevi pravici do obrambe tudi neprimerno. Po tem stališču obdolženec nikdar ne bi potreboval strokovne pomoči zagovornika, saj na njegove pravice in koristi pazi že sodišče samo. Nerazumljivo je tudi stališče organa za BPP, da je dodelitev zagovornika očitno nerazumna in da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Za kaj takega seveda sodišče nima nobene pravne podlage, razpravljanje o vsebini očitkov obtožbe pa je z vidika obdolženčeve pravice do obrambe neprimerno. Obdolženec torej izpolnjuje vse finančne oziroma premoženjske kriterije za odobritev BPP, njegova prošnja pa ob tem ni nerazumna. Strokovna pomoč zagovornika v resnem kazenskem postopku, kot je obravnavani, kjer se obdolžencu očita, da naj bi storil nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine, je absolutno nujna in pričakovana. Tožeča stranka tudi dodaja, da svoje pravice do brezplačne pravne pomoči ne zlorablja, saj bi, če bi ji njeno finančno stanje dopuščalo, zagovornika plačala sama, vendar žal tega ni sposobna. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu za BPP v ponovno odločanje. Zahteva povračilo stroškov postopka in predlaga oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

K I. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbo 24. člena ZBPP, s katero je zakonodajalec opredelil objektivne pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči in določil, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po tretjem odstavku 24. člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Navedena pravna ureditev torej organu za brezplačno pravno pomoč nalaga, da opravi tudi vsebinski preizkus zadeve, čeprav le v omejenem obsegu. V primeru, ko je razlog za zavrnitev prošnje neizpolnjevanja pogoja iz 24. člena ZBPP, mora pojasniti, v čem je zahteva ali pričakovanje prosilca v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oz. v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago oziroma v nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev glede dodelitve brezplačne pravne pomoči v kazenski zadevi opr. št. IK 50422/2012 Okrožnega sodišča na Ptuju. V citirani kazenski zadevi se tožeči stranki očita storitev nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine, za katerega je zagrožena zaporna kazen do petih let zapora. Po presoji sodišča se je tožena stranka pri izpolnjevanju pogojev, določenih za odobritev brezplačne pravne pomoči, pravilno oprla na določbo 24. člena ZBPP tako glede razumnosti zadeve oz. verjetnega izgleda za uspeh, kot tudi glede upoštevanja interesa pravičnosti. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka pri svoji odločitvi upoštevala relevantne okoliščine konkretne zadeve, tako težo kaznivega dejanja, zapletenost postopka glede na obravnavanje pravno zapletenih vprašanj, (ne)zahtevno izvedbo dokaznega postopka ter druge konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da se je tožeča stranka v kazenskem postopku sposobna sama zagovarjati in braniti svoje interese. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je o tem podala jasno, natančno obrazloženo utemeljitev. Sodišče se zato strinja z razlogi, ki jih je navedla tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

Upoštevaje vse navedeno je zato sodišče kot neutemeljene zavrnilo tožbene ugovore glede nujne navzočnosti zagovornika v kazenskem postopku.

Sodišče je po povedanem moralo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrniti.

K II. točki izreka: Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Sodišče o predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks ni odločalo, glede na to, da po 10. členu Zakona o sodnih taksah za vložitev tožbe v zadevah v zvezi z brezplačno pravno pomočjo taksna obveznost ne nastane.