Jedro

Tožnik je s svojim ravnanjem dal podlago za sklep, da nima več namena prositi za mednarodno zaščito v Sloveniji ter posledično za domnevo, da je prošnjo umaknil. To pa obenem pomeni, da je s potekom predpisanega roka treh dni prenehal tudi njegov pravni interes za tožbo, s katero napada odločitev, da se njegov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrže.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 25. 5. 2018 vložil tožbo zoper izpodbijani sklep, s katerim je toženka zavrgla zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi je navedla, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito dne 5. 4. 2018, o njegovi prošnji pa je odločila z odločbo z dne 16. 4. 2018 in jo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Odločba je pravnomočna z dnem 25. 4. 2018. Dne 9. 5. 2018 pa je tožnik vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka in ga utemeljil s sklicevanjem na razloge, ki jih je navedel v prošnji za mednarodno zaščito z dne 5. 4. 2018, in dodal, da nima drugih razlogov in tudi ne dokazov. Na podlagi te izjave tožnik ni izkazal pomembnega povečanja verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, zato je zahtevek za uvedbo ponovnega postopka zavrgla v skladu s četrtim odstavkom 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).

2. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnik 24. 5. 2018 samovoljno zapustil azilni dom ter da zato predlaga, da sodišče tožbo zavrže zaradi pomanjkanja pravnega interesa.

3. Tožba ni dovoljena.

4. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Iz navedenega izhaja, da mora oseba, ki zahteva sodno varstvo, za to izkazati svoj pravni interes, kar pomeni, da mora biti izkazano, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje pravnega položaja, v katerem se oseba nahaja, in ki ga brez vložene tožbe ne bi mogla doseči. Pravni interes je torej procesna predpostavka za tožbo in mora obstajati ves postopek, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

5. Iz odgovora na tožbo z dne 28. 5. 2018, ki ga je sodišče prejelo 30. 5. 2018 izhaja, da je tožnik dne 24. 5. 2018 zapustil azilni dom, torej še pred dne 25. 5. 2018 vloženo tožbo.

6. V 2. alinei drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 določa, da se prošnja za mednarodno zaščito šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh od samovoljne zapustitve vanj ali njegovo izpostavo ni vrnil. Pristojni organ o tem izda sklep o ustavitvi postopka (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1 oziroma tretji odstavek 50. člena ZMZ-1).

7. Glede na povedano je tožnik s svojim ravnanjem dal podlago za sklep, da nima več namena prositi za mednarodno zaščito v Sloveniji ter posledično za domnevo, da je prošnjo umaknil. To pa obenem pomeni, da je s potekom predpisanega roka treh dni prenehal tudi njegov pravni interes za tožbo, s katero napada odločitev, da se njegov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrže. Stališče, da prosilci, ki samovoljno zapustijo azilni dom ali naslov, na katerem so nastanjeni, nimajo več pravnega interesa za vodenje postopka, je večkrat do sedaj sprejelo naslovno sodišče (npr. v zadevah I U 1374/2015 z dne 7. 10. 2015 in I U 654/2016 z dne 6. 5. 2016) in tudi že Ustavno sodišče (npr. v zadevah Up 3936/07 z dne 4. 7. 2008 in Up 805/08 z dne 5. 3. 2009).

8. Ker torej tožnik v zadevi ne izkazuje več pravnega interesa, je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 s sklepom zavrglo.