Jedro

Tožena stranka je zaradi doseganja boljše uspešnosti dela in poslovanja povišala delež prevozov naftnih derivatov z avtocisternami v cestnem prometu z zunanjimi izvajalci, posledično pa zmanjšala število prevozov naftnih derivatov z avtocisternami v cestnem prometu pri svojih zaposlenih delavcih. Na podlagi sklepa o spremembi organizacije dela je delovne naloge treh delavcev na delovnem mestu „voznik avtocisterne v cestnem prometu“ (ki ga je zasedal tudi tožnik) prenesla na zunanjega izvajalca. Tožena stranka je tako dokazala obstoj poslovnega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnika (in še dveh delavcev) pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ni ravnala diskriminatorno v smislu določbe 6. člena ZDR-1, ko je prav tožniku in določenima delavcema odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Če ne gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev, delodajalec ni dolžan izdelati programa niti uporabiti kriterijev iz 102. člena ZDR-1. Odločitev o tem, kateremu delavcu bo redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je v izključni pristojnosti delodajalca. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani sklep in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 26. 5. 2014, ampak še traja; da sta tožnik in tožena stranka sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom, od vključno 27. 5. 2014 dalje, za delovno mesto voznik avtocisterne v cestnem prometu; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu izstaviti v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto voznik avtocisterne v cestnem prometu s plačilom, ki ustreza navedenemu delovnemu mestu, povečanem za morebitne dodatke, v roku 8 dni pod izvršbo; mu obračunati vse plače, ki bi jih tožnik prejel, če bi bil na delu, od tako obračunanih posameznih zneskov bruto plač obračunati in plačati vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo, nato pa tožniku izplačati posamezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za plačo za pretekli mesec, vse v 8 dneh, pod izvršbo (točka I).

Zavrnilo je tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 4. 7. 2014; za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki s potekom 15 dnevnega odpovednega roka ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja; da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo, na njegovo delovno mesto oziroma drugo ustrezno delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove izobrazbe, znanju in zmožnostim in sicer za nedoločen čas s polnim delovnim časom; da mu za čas od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do ponovnega nastopa dela obračuna vse plače, ki bi jih tožnik prejel, če bi bil na delu, od tako obračunanih posameznih zneskov bruto plač obračuna in plača vse davke in prispevke in v skladu z veljavno zakonodajo tožniku izplača posamezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega neto zneska plače ter ga prijavi v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da mu bo priznana delovna doba od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do dne ponovnega nastopa dela (točka II izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka sodbe in sklepa).

2. Zoper navedeno sodbo (razen zoper del odločitve v točki III izreka, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) in sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik nima pravnega interesa za ugotovitev transformacije delovnega razmerja, ker naj bi tožena stranka v kasnejši redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi priznala transformacijo delovnega razmerja po 27. 5. 2014. Tožena stranka tožniku pred vložitvijo tožbe ni priznavala transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, saj je na sestanku dne 20. 6. 2014 tožniku prepovedala opravljanje dela in mu povedala, da od 26. 5. 2014 dalje nima več kaj hoditi na delo, saj je njegovo delovno razmerje prenehalo že 26. 5. 2014. Iz takratnih ravnanj tožene stranke izhaja, da tožniku transformacije ne priznava. V vsakem primeru bi sodišče prve stopnje tožniku moralo priznati stroške, povezane z vložitvijo tožbe.

Izpodbijana sodba se ne opredeljuje do navedb tožnika v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Stališče sodišča prve stopnje, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga utemeljena, ker naj bi tožena stranka dokazala, da je dejansko povišala delež prevozov z zunanjimi izvajalci, je zmotno, arbitrarno in izvzeto iz celotnega konteksta dogajanja. Pri toženi stranki je prišlo do konstruiranja navideznega spornega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bi se moralo podrobneje ukvarjati s tem, kakšen je bil razlog, da se je tožena stranka odločila, da bo povečala delež prevozov z zunanjimi izvajalci. Edini razlog za to je bil s strani tožene stranke pavšalno zatrjevano in neizkazano odtujevanje goriva. Trditve o odtujevanju goriva so ostale nedokazane. Pri poslovnem razlogu gre za konstrukt tožene stranke, saj ta z zaslišanimi izvajalci ne sodeluje šele od leta 2014, temveč že več let oziroma desetletij. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi organizacijske spremembe izhajale tudi iz aneksov z dne 1. 6. 2014, ki jih je tožena stranka sklenila z zunanjima izvajalcema A.A. in B.B.. Ti aneksi so vsebinsko prazni in očitno ustvarjeni zgolj za potrebe tega postopka. Ni prišlo do povečanja obsega zunanjih prevozov. Spremembe obsega prevozov so običajen pojav poslovnega sodelovanja, odvisen od trenutnih naročil in od sezone prodaje goriva. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi družbeniki tožene stranke zahtevali povečanje ekonomičnosti oziroma večjo dobičkonosnost. Takšna ugotovitev je v nasprotju z izpovedbo priče A.A. o tem, da se družbeniki nikoli niso vtikali v poslovne odločitve. Neresničnost izpovedbe zunanjih izvajalcev, ki so bili zaslišani kot priče, je razvidna iz tega, da niso vedele povedati, katera dela naj bi zdaj opravljale v večjem obsegu (B.B. in A.A.) oziroma so o obsegu poslovanja izpovedovale pretirano natančno (C.C.). Neverodostojnost priče C.C. je razvidna iz tega, da je izpovedala, da ne pozna nobene od strank in da naj ne bi vedela, o čem bo na obravnavi zaslišana. Zaradi neverodostojnosti podatkov, ki jih je predložila tožena stranka, je tožnik predlagal, da jo sodišče pozove na predložitev pregledov mesečnih organizacij za zunanje avtoprevoznike od leta 2012 dalje in tudi za vse mesece po juliju 2014. Tožnik je tudi predlagal, da se opravijo poizvedbe pri Davčnem uradu o vseh izdanih ter prijavljenih fakturah družbe D. d.o.o. in samostojnih podjetnikov B.B. in A.A.. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov tožniku onemogočilo dokazovanje in vsebinsko obravnavanje pred sodiščem, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Z neobrazloženo zavrnitvijo dokaznih predlogov je sodišče prve stopnje prekršilo obveznost iz 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo dokaznih predlogov, ki se nanašajo na prenehanje delovnih razmerij drugih delavcev in zaposlovanje novih delavcev (predložitev odpovedi, poizvedba pri ZPIZ, zaslišanje prič - delavcev). Sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da naj bi dejstvo, da je delovno razmerje prenehalo kar desetim delavcem, dokazovalo, da je podan poslovni razlog za odpoved, oziroma, da je število voznikov pri toženi stranki upadlo. Vendar pa je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana le tožniku ter delavcema E.E. in F.F., ostalim delavcem pa je delovno razmerje prenehalo na podlagi njihove lastne odpovedi, sporazuma zaradi smrti. Z izvedbo predlaganega dokaza bi se lahko ugotovilo, da je tožena stranka v času po podani odpovedi tožniku na istem delovnem mestu zaposlila kar šest delavcev, kar prav tako dokazuje, da potreba po delu tožnika ni trajno prenehala. Sodišče prve stopnje odpoved utemeljuje na podlagi dejstva, da naj bi delovno razmerje G.G. trajalo določen čas in je prenehalo, vendar je tožnik dokazal, da je tožena stranka temu delavcu v podpis ponujala novo pogodbo o zaposlitvi, ki pa je ta delavec ni hotel podpisati. Tudi to dejstvo kaže na neresnicoljubnost tožene stranke. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da odpoved tožniku ni posledica diskriminacije. Tožniku, E.E. in F.F. so bile pogodbe o zaposlitvi odpovedane izključno zaradi očitka, da naj bi nezakonito odtujevali gorivo. Vsi trije delavci prihajajo iz H., kar vsekakor predstavlja osebno okoliščino, do česar pa se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in sklep spremeni, tako da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijani del sodbe in sklep razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala tožnikove navedbe iz pritožbe in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih navaja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo tako, da naj bi bili razlogi sodbe in sklepa nejasni oziroma da sodbe in sklepa ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in sodbo in sklep ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, zato je mogoče sodbo v celoti preizkusiti. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je podan poslovni razlog, na podlagi katerega je tožena stranka tožniku zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati tistih dokazov, ki jih je predlagal tožnik in sicer, da bi sodišče toženo stranko pozvalo k predložitvi pregledov mesečnih realizacij za zunanje avtoprevoznike od leta 2012 dalje, za vse mesece po juliju 2014, opravilo poizvedbe pri Davčnem uradu I. o vseh izdanih ter prijavljenih fakturah s strani družbe D. d.o.o., B.B. s.p. in A.A. s.p. toženi stranki od 1. 1. 2013 dalje, ter predložitev vseh faktur, ki jih je tožena stranka prejela od vseh treh navedenih izvajalcev in s strani zunanjih izvajalcev, ter faktur, ki so jih izstavili toženi stranki v istem obdobju, opravilo poizvedbe pri ZPIZ o tem, na kakšni podlagi je delavcem v obravnavanem obdobju prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki oziroma da bi zaslišalo te delavce, ter da bi dovolilo tožniku postavljati vprašanja zunanjim izvajalcem o tem, kakšna je bila njihova realizacija v oktobru 2014. Ker izvedba teh dokazov tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bila potrebna, ker ne bi prispevala k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, ki je bilo glede vseh odločilnih dejstev v zadostni meri ugotovljeno, ni utemeljeno pritožbeno navajanje tožnika, da je sodišče prve stopnje s tem tožniku onemogočilo, da bi v postopku dokazal svoje trditve, da povečanja deleža prevozov ni bilo. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje z zavrnitvijo izvedbe dokaznih predlogov tožnika ni z nezakonitim postopanjem onemogočilo tožniku obravnavanja pred sodiščem v smislu določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa tudi ni utemeljeno sklicevanje tožnika na kršitev ustavnega načela varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

7. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 11. 2013 za določen čas od 27. 11. 2013 do 26. 5. 2014, na delovnem mestu „voznik ... v cestnem prometu“. Tožena stranka je dne 4. 7. 2014 tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Odpoved je tožnik prejel 7. 7. 2014. V skladu z navedeno odpovedjo tožniku je bil določen 15-dnevni odpovedni rok, ki se je iztekel 22. 7. 2014. Tožnik je bil z 23. 7. 2014 odjavljen iz socialnih zavarovanj. Tožena stranka je v skladu z ugotovitvami sodišča prve stopnje izplačevala tožniku bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi do navedenega dne.

8. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013, 78/2013 - popr.; ZDR-1) v 1. alinei prvega odstavka 89. člena kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalcev (poslovni razlog). V skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pogodba mora biti po določbi prvega odstavka 87. člena ZDR-1 odpovedana v pisni obliki, drugi odstavek 87. člena ZDR-1 pa določa, da mora delodajalec v njej obrazložiti dejanski razlog za odpoved. Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 dokazno breme na njegovi strani. Po prvem odstavku 6. člena ZDR-1 je prepovedana diskriminacija delavca tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Če delavec v primeru spora navaja dejstvo, ki opravičuje domnevo, da je kršena prepoved diskriminacije zaradi okoliščin iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1, je dokazno breme, da ni kršil načela enakega obravnavanja, na strani delodajalca.

9. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga. Dejanski razlog, naveden in obrazložen v odpovedi, predstavlja tako ekonomske kot tudi organizacijske razloge v smislu 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. V zvezi z obširnimi pritožbenimi navedbami, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica neutemeljenih očitkov tožene stranke tožniku ter delavcema E.E. in F.F. o odtujevanju goriva, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je zakoniti zastopnik tožene stranke J.J. sestal s tožnikom dne 20. 6. 2014 zato, da se pogovorita o krajah, tožniku je tudi predočil opozorila naročnikov in dokaze (fotografije). Tožniku je istega dne tudi prepovedal opravljati nadaljnje delo. Na sestanku dne 19. 6. 2014 se je želel s tožnikom in navedenima delavcema dogovoriti o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma, vendar do dogovora ni prišlo.

10. Neutemeljeno pa je tožnikovo zavzemanje za to, da naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo ugotovitev glede obstoja poslovnega razloga, oziroma da bi kljub ugotovitvi, da je tožena stranka v skladu z določbo prvega odstavka 84. člena ZDR-1 uspela dokazati odpovedni razlog, sodišče prve stopnje to štelo kot „konstrukt“ tožene stranke, oziroma da je tožena stranka s poslovnim razlogom želela prikriti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, kar naj bi bil povsem neutemeljen in nedokazan očitek o odtujevanju goriva. Tudi po stališču sodišča druge stopnje je za pritožbeno rešitev zadeve odločilno, da je tožena stranka uspela dokazati odpovedni razlog, kot je bil naveden v sami redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (B1). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožena stranka iz navedenega razloga, torej zaradi očitkov o odtujevanju naftnih derivatov, tožniku ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi oz. ni podala izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč mu je, tako kot tudi njegovima sodelavcema F.F. in E.E., podala redno odpoved iz poslovnega razloga dne 4. 7. 2014. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje sploh ni preverjalo navedb tožnika, da je šlo za navidezni (odpovedni) razlog, ter da zaradi tega tožnik sploh ni mogel dokazati, da je odpovedni razlog navidezen, saj se je opredelilo tako o očitkih o izgubi zaupanja tožene stranke, kot glede same presoje utemeljenosti odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je dokazan v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga naveden odpovedni razlog, kar posledično utemeljuje zakonitost izpodbijane odpovedi.

11. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo, da je pri toženi stranki prišlo do organizacijskih sprememb ter sodelovanja s podizvajalci, kar je povzročilo prenehanje potrebe po delu tožnika in delavcev E.E. in F.F. pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga navedla, da zaradi doseganja boljše uspešnosti dela in poslovanja sprejema odločitev o tem, da bo povišala delež prevozov naftnih derivatov z avtocisternami v cestnem prometu. Odločila se je torej, da bo povišala delež prevozov z zunanjimi izvajalci ter zato zmanjšala prevoz z avtocisternami z lastnimi zaposlenimi. Na tej podlagi je sprejela sklep o spremembi organizacije dela, ki se izvede tako, da delovne naloge za tri delavce na delovnem mestu „voznik avtocisterne v cestnem prometu“ odda zunanjemu izvajalcu. Tožena stranka je dokazala, da je dejansko povišala delež prevozov naftnih derivatov z avtocisternami v cestnem prometu z zunanjimi izvajalci, posledično pa zmanjšala število prevozov naftnih derivatov z avtocisternami v cestnem prometu pri svojih zaposlenih delavcih. Tožena stranka je v sodnem postopku utemeljevala poslovni razlog s sklicevanjem na povišanje deležev prevozov s tremi zunanjimi izvajalci in sicer z B.B. s.p., A.A. s.p. ter z družbo D. d.o.o. iz K.. K dosedanjim sklenjenim dogovorom o poslovnem poslovanju z B.B. in A.A. po pogodbah o poslovnem sodelovanju z dne 7. 12. 2012 (B7, B8) je sklenila anekse, iz katerih izhaja dogovor, da se zaradi organizacijskih sprememb s strani zunanjih izvajalcev bodisi zagotavlja večje število opravljenih prevozov (z A.A.) ali pa se zagotavlja večje število vozil za opravljanje prevozov (z B.B.). Aneksa sta bila sklenjena s 1. 6. 2014. Z družbo D. d.o.o. pa je imela tožena stranka sklenjen dogovor o poslovno tehničnem sodelovanju z dne 6. 6. 2014 (B3 v pridruženem spisu), iz katerega tudi izhaja, da bo zaradi organizacijsko tehničnih sprememb na strani tožene stranke družba D. zagotavljala v času veljavnosti tega dogovora večje število vozil za prevoze med Slovenijo in Madžarsko. Trajanje poslovnega sodelovanja je bilo omejeno na čas od 10. 6. do 30. 10. 2014. 12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dejansko izkazana povečana realizacija ter povečano število prevozov z navedenimi zunanjimi izvajalci. Iz listin, ki jih je predložila tožena stranka (realizacija za junij 2014 in julij 2014, kot tudi za obdobje od septembra 2014 do oktobra 2014), izhaja trend poviševanja realizacije, pri čemer je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi izpovedi prič B.B. in A.A. Svojo ugotovitev je oprlo tudi na logično in prepričljivo izpoved priče C.C., zakonite zastopnice družbe D. d.o.o., ki je potrdila, da se je od junija 2014 do oktobra 2014 povečal obseg prevozov njihove družbe za toženo stranko in sicer 2,7 krat, z 39 prevozov v prvih petih mesecih leta 2014 na 107 prevozov v obdobju junij 2014 do oktobra 2014. Razlog za to je bil, po izpovedi priče, v ekonomičnosti in rentabilnosti, saj se tožena stranka nahaja na zahodu Slovenije, družba D. d.o.o. pa na vzhodu, na obmejnem območju z Madžarsko, njeni vozniki pa odlično govorijo oba jezika. V zvezi s številom prevozov, ki jih je družba D. d.o.o. opravila za toženo stranko v letu 2013 v primerjavi z letom 2014, pa je priča C.C. povedala, da je za toženo stranko od junija 2013 do vključno decembra 2013 opravila le 21 prevozov. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega sklepalo, da je izkazan trend povišanja v letu 2014 ter tudi, da je izkazan trend povišanja sodelovanja v primerjavi z letom 2013. Pri svoji ugotovitvi, da je prišlo do bistvenega povečanja prevozov z zunanjimi izvajalci, pa je sodišče prve stopnje sledilo tudi izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke J.J., da so spomladi 2014 predstavniki nadzornega sveta zahtevali povečanje ekonomičnosti oz. večjo dobičkonosnost pri toženi stranki in da je bila odpoved tožniku in ostalima dvema delavcema posledica njegove odločitve, da delež prevozov prevoznika povečajo. Sodišče prve stopnje je logično pojasnilo, da sta sicer B.B. in A.A. družbenika tožene stranke, kar pa na njuno verodostojnost ni vplivalo, saj je bistveno to, da je izkazano povečano sodelovanje s podprevozniki. Glede priče C.C. pa je sodišče prve stopnje posebej izpostavilo, da je njena izpoved prepričljiva, ker ne pozna niti zakonitega zastopnika tožene stranke niti tožnika. Sodišče prve stopnje je torej njeno izpoved sprejelo kot izpoved povsem objektivne priče. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v verodostojnost navedenih prič. Zlasti bistveno povečanje sodelovanja z družbo D. d.o.o. pa že samo po sebi dokazuje trend povečanja prevozov z zunanjimi prevozniki. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila izpoved priče C.C. „naučena“ oziroma preveč podrobna, saj je priča pojasnila, da je iz vabila na zaslišanje sklepala, kaj je vsebina spora ter pripravila statistične podatke. Tudi če sta avtoprevoznika B.B. in A.A. že pred tem sodelovala s toženo stranko, pa je tudi pri njima izkazan trend povečanja prevozov. Ni odločilno, da sta oba sklenjena aneksa splošna. Aneksa predstavljata pravno podlago za povečanje prevozov. Do povečanja je dejansko prišlo, zato je poslovni razlog v celoti dokazan. Posledično so bili torej neutemeljeni dokazni predlogi tožnika, kot so navedeni zgoraj, s katerimi je tožnik poizkušal dokazati, da je do nihanj v številu prevozov prihajalo že v preteklosti.

13. Glede očitka tožnika, da ni prišlo do zmanjšanja števila zaposlenih pri toženi stranki, oziroma da je tožena stranka na delovnih mestih tožnikov zaposlila nove delavce, je sodišče prve stopnje po natančno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je v pravno relevantnem obdobju, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje, prenehalo pri toženi stranki delovno razmerje (na različnih pravnih podlagah) naslednjim voznikom: L.L. in M.M. dne 3. 7. 2014 (prezaposlitev obeh k B.B. s.p.), N.N. dne 18. 7. 2014, F.F. in E.E. dne 21. 7. 2014, O.O. 30. 7. 2014, P.P. dne 18. 9. 2014, R.R. dne 6. 10. 2014 in S.S. dne 21. 10. 2014. Tožena stranka je L.L.a in M.M. prezaposlila k zunanjem izvajalcu B.B., oba pa sta bila nato 19. 8. 2014 zopet prezaposlena k toženi stranki in štejeta med štiri na novo polno zaposlene delavce pri toženi stranki. V obdobju do oktobra 2014 je namreč tožena stranka zaposlila še delavca Š.Š. in sicer dne 1. 8. 2014 iz razloga povečanega obsega dela za obdobje od 1. 8. 2014 do 31. 1. 2015 ter delavca G.G. s pogodbo z dne 1. 9. 2014, za določen čas od 1. 9. 2014 do 30. 11. 2014. V obdobju od julija 2014 do oktobra 2014 je torej delovno razmerje prenehalo desetim zaposlenim, tožena stranka je na novo zaposlila štiri delavce za polni delovni čas, od tega sta bila L.L. in M.M. znova zaposlena pri toženi stranki, potem ko jima je prenehala pogodba pri B.B., ter dva sodelavca za 8 ur tedensko, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi dopisa ZPIZ z dne 24. 10. 2014. Ker je v juliju 2014 pogodba o zaposlitvi prenehala sedmim delavcem, le Š.Š. pa je bil zaposlen s 1. 8. 2014, torej že po poteku odpovednega roka tožniku, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri toženi stranki v pravno relevantnem obdobju, torej v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni šlo za zaposlovanje novih delavcev na delovnem mestu, na katerem je bil zaposlen tožnik. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo navedbe tožnika, da je tožena stranka na njegovo delovno mesto ter na delovno mesto E.E. in F.F. zaposlila nove voznike, ki imajo prav tako kot odpuščeni delavci bivališče na območju severovzhodne Slovenije, oziroma je posledično zavrnilo tožnikov dokazni predlog s poizvedbo na ZPIZ o tem, na kakšni podlagi je delavcem v obravnavanem obdobju prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

14. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ravnala diskriminatorno v smislu določbe 6. člena ZDR-1, ko je prav tožniku in E.E. ter F.F. odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Če ne gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev, delodajalec ni dolžan niti izdelati programa niti uporabiti kriterijev iz 102. člena ZDR-1. Odločitev o tem, kateremu delavcu bo redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je v izključni pristojnosti delodajalca (takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi opr. št. VIII Ips 24/2011 z dne 21. 5. 2012).

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

16. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe za ugotovitev transformacije delovnega razmerja iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, torej da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 26. 5. 2014, ampak še traja; da sta tožnik in tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom, od vključno 27. 5. 2014 dalje, za delovno mesto voznik avtocisterne v cestnem prometu; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu izstaviti v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto voznik avtocisterne v cestnem prometu s plačilom, ki ustreza navedenemu delovnemu mestu, povečanem za morebitne dodatke; mu obračunati vse plače, ki bi jih tožnik prejel, če bi bil na delu, od tako obračunanih posameznih zneskov bruto plač obračunati in plačati vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo, nato pa tožniku izplačati posamezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za plačo za pretekli mesec. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo: - da je tožniku pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 7. 2014 (in ne zaradi poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas); - da je tožena stranka do izteka odpovednega roka po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, to je do 21. 7. 2014, izpolnjevala svoje obveznosti do tožnika iz naslova delovnega razmerja.

17. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik nima pravnega interesa za razveljavitev navedenega sporazuma, saj ugoditev njegovemu zahtevku na ugotovitev transformacije delovnega razmerja ne bi vplivala na njegov pravni položaj. Zato je v skladu s prvim odstavkom 274. člena ZPP tožbo zavrglo. Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za ugotovitev transformacije ter posledično reparacijo in reintegracijo, saj je v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1 po samem zakonu delavcu zagotovljeno sodno varstvo glede uveljavljanja nezakonitosti odpovedi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, zato pravnega interesa ni bilo potrebno posebej izkazovati (člen 181/2 ZPP). Vendar pa bi ugoditev pritožbi ter razveljavitev sklepa pomenila, da bi lahko sodišče prve stopnje v novem sojenju, glede na to, da tožnik v sporu glede nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni uspel ter da je bil v delovnem razmerju do 21. 7. 2014, le zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev transformacije delovnega razmerja ter ugotovitev, da tožniku delovno razmerje še traja, reintegracijo in reparacijo za čas po prenehanju delovnega razmerja po poteku odpovednega roka. Takšna odločitev pa bi bila v škodo tožnika. Ker se je pritožil le tožnik, bi razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje lahko pomenilo odločanje v škodo pritožnika (359. člen ZPP). Prepoved reformatio „in peius“, to je prepoved spremembe sodbe (sklepa) v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona, ne velja le za pritožbeno sodišče, ampak tudi za ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje, ki mu pritožbeno sodišče po razveljavitvi izpodbijane odločitve zadevo vrne v novo sojenje. Zato ni podlage, da bi pritožbeno sodišče posegalo v izpodbijani sklep. Ker pritožba v tem delu ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 359. členom ZPP).

18. Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

19. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP).