Jedro

Zastavna pravica na premičninah, ustanovljena zaradi zavarovanja upnikove terjatve, nastale pred nastankom zastavne pravice, ima objektivne elemente izpodbojnosti privilegiranja - naklanjanja ugodnosti upniku.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica nosi sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se razveljavijo, tako da so brez pravnega učinka v razmerju do stečajne mase tožeče stranke, določilo prve alinee 9. člena pogodbe o dolgoročnem kreditu za stalna obratna sredstva, št. 480 z dne 30.11.1992, pogodba o zastavi premičnih stvari št. 42/92 z dne 17.12.1992 in sporazum o obstoju terjatve in soglasje ustanovitve zastavne pravice z dne 22.12.1992. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške.

Tožena stranka je proti sodbi vložila pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov. Zatrjuje, da so zaključki sodišča, da je tožena stranka priznala, da je vedela za slabo ekonomsko finančno stanje tožeče stranke, protispisni, ker tožena stranka ni nikoli priznala, da je vedela za slabo ekonomsko finančno stanje tožeče stranke.

Tožena stranka je z navedbami v pripravljalnem spisu z dne 2.2.1994 želela sodišču le pojasniti, da je videla ekonomsko finančno stanje tožeče stranke tako, da je ob upoštevanju večkrat omenjene ekspertize sprejela odločitev o reprogramiranju obveznosti, ni pa s tem ničesar priznala. Sodišče bi se moralo ukvarjati z okoliščinami, ki so pripeljale do stečaja. Po mnenju tožene stranke stečaj ni bil potreben. Sodišče se s to pomembno okoliščino ni ukvarjalo. Tožba je bila vložena brez privolitve stečajnega sodnika. Dovoljenje je bilo dano naknadno na zadnji glavni obravnavi po drugi osebi, drugem stečajnem sodniku. Stališče sodišča, da je ekspertiza finske konzultantske organizacije za to pravdo irelevantna, je togo in ne upošteva ekonomske logike.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah, določenih v 2. odst. 365. člena ZPP in pri tem ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so pravilne in popolne. Materialno pravo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Sodišče druge stopnje tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti.

Glede na posamezne pritožbene trditve pa sodišče druge stopnje dodaja: Zaključek sodišča prve stopnje o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti ni niti protispisen niti nepravilen. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb tožene stranke pravilno zaključilo, da je tožena stranka vedela za neugodno ekonomsko finančno stanje tožeče stranke, ko je sklepala sporne pravne posle. Tožena stranka je na več mestih v svojih vlogah govorila o ekonomski situaciji tožeče stranke, čeprav je o tej situaciji govorila kot o razlogu, zaradi katerega se je odločila za reprogramiranje kredita. Te navedbe tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno interpretiralo kot priznanje po tožeči stranki zatrjevanega dejstva, da je tožena stranka ob sklepanju izpodbijanih pravnih poslov vedela za slabo ekonomsko finančno stanje tožeče stranke. Sicer pa sodišče prve stopnje svoje ugotovitve o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti ni temeljilo le na navedbah tožene stranke, pač pa tudi na v spisu priloženih dokazih.

Okoliščine, zaradi katerih je prišlo do stečaja tožeče stranke, za to pravdo niso odločilne, zato se sodišču prve stopnje z njimi ni bilo potrebno ukvarjati. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da je bila tožba vložena brez dovoljenja stečajnega sodnika. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo podano soglasje stečajnega sodnika za vložitev tožbe. V spisu je soglasje stečajnega sodnika z dne 22.9.1993, ki je bilo dano pred vložitvijo tožbe.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da za to pravdo ni pomembno mnenje oz. ekspertiza finske konzultantske organizacije in s tem povezani razlogi, zaradi katerih je tožena stranka sklenila pogodbo o reprogramiranju obveznosti tožeče stranke. Za odločitev v tem sporu je pomembno, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih zakon določa za izpodbijanje pravnih dejanj v stečaju. Da so pa ti pogoji izpolnjeni, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, saj je ugotovilo, da ob sklenitvi zastavne pogodbe, s katero je tožena stranka prišla v ugodnejši položaj proti ostalim upnikom tožeče stranke, tožena stranka tožeči stranki ni dala denarnih sredstev oz.

povečala premoženja tožeče stranke, zato ima to dejanje objektivne elemente izpodbojnosti. Za pravilno presojo obstoja elementov izpodbojnosti, tudi ni pomemben razlog, zaradi katerega je tožena stranka sklenila sporne posle, prav tako tudi ne ali je to storila zaradi takrat eventuelno pozitivnega mnenja konzultantske organizacije, da je tožečo stranko še mogoče rešiti.

Iz vseh navedenih razlogov je sodišče druge stopnje po 368. čl. ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Pri tem pa še dodaja, da je izpodbijano sodbo sodišče potrdilo takšno kot glasi, čeprav bi iz izreka izpodbijane sodbe na prvi pogled izgledalo, da je z zahtevkom odločeno, da se pravni posli, ki so navedeni v izreku izpodbijane sodbe, razveljavijo. Takšna odločitev bi bila v nasprotju s 4. odst. 116. člena ZPPSL, ki kot pravno posledico uspešnega izpodbijanja pravnih dejanj določa, da je izpodbito pravno dejanje brez pravnega učinka proti stečajni masi, posel sam pa se ne razveljavi. Toda skrbna presoja izreka sodbe pokaže, da je z izrekom, tako kot glasi, odločeno le, da se razveljavijo učinki posla proti stečajni masi in ne posel sam, kar pa je v skladu z določbo 4. odst. 116. člena ZPPSL.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi stroške pritožbenega postopka (1. odst. 166. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).