Jedro

Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi v tožnikove navedbe, da (je) posledice obravnavanega škodnega dogodka doživlja(l) travmatično. Vendar pa mora sodišče pri prisoji odškodnine, ob tem, ko sicer upošteva subjektivno trpljenje oškodovanca, le-tega objektivizirati. Tudi temu je namenjena postavitev izvedenca medicinske stroke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati 23.040,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 10.000,00 EUR od 1. 7. 2007 do 15. 1. 2008 in od zneska 23.040,00 EUR od 1. 7. 2007 dalje, ter 2.269,92 EUR pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper takšno sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da odškodnino za nepremoženjsko škodo zviša še za 18.500,00 EUR.

Meni, da je odškodnina za telesne boleče, ki mu jo je prisodilo sodišče, prenizka, saj je bilo bolečinsko obdobje bistveno daljše in bolj intenzivno, kot ga je predstavil izvedenec. Navaja, da je zaradi jemanja močnih analgetikov (Ketonal forte 100 mg) utrpel nadaljnjo škodo - rano na želodcu, zaradi česar je prestal operacijo na želodcu. O tem se izvedenec sploh ni hotel izjasniti. Tožnik nasprotuje ugotovitvam izvedenca, da je rana na želodcu posledica kajenja.

Tožnik nadalje meni, da je prenizka tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Poudarja, da se ne more več ukvarjati z rekreativnimi športi, kot so igre z žogo, teki, kolesarjenje, daljše pohodništvo. Izpostavlja, da je invalid III. kategorije in ni zmožen opravljati nobenega težjega fizičnega dela, prav tako ni sposoben za upravljanje motornih vozil in delovne mehanizacije v službene namene. Zaradi telesnega in duševnega upada ter glede na tožnikovo strokovno izobrazbo so zmanjšane tudi njegove nadaljnje možnosti iskanja lažjih zaposlitev. Lahko se celo zgodi, da ne bo mogel nikoli več dobiti podobnega dela. Zato je zaskrbljen za svojo bodočnost. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče najprej pojasnjuje, da tožnik odškodnine zaradi rane na želodcu v postopku na prvi stopnji ni zahteval in trditev o nevšečnostih, ki naj bi jih trpel zaradi želodca, sploh ni podal. Težave je omenil v fazi dokazovanja - ob zaslišanju na glavni obravnavi, očitno pa tudi pri izvedencu, ki se je zato do izjav celo opredelil in pojasnil, da teh težav ni mogoče povezati s prometno nesrečo. Pripomb na takšne ugotovitve tožnik ni podal. Ob pomanjkanju ustreznih tožbenih trditev pa se sodišče prve stopnje do (nezatrjevanega) obsega škode ni bilo dolžno opredeliti in ga (tudi če bi bile izvedenčeve ugotovitve drugačne) ne bi smelo smelo upoštevati pri odmeri višine odškodnine iz naslova telesnih bolečin ter nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Prav to je razlog, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi do teh ugotovitev izvedenca ni opredelilo. Takšno ravnanje pa je, kot je bilo pojasnjeno, pravilno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo: da je vodilna poškodba, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku (prometni nesreči z dne 10. 1. 2007) udarnina možganov v predelu desnega čelnega in senčnega režnja spodaj; da je tožnik 2 dni trpel stalen srednje močan glavobol, 14 dni je trpel stalen blag glavobol z občasnim srednje močnim, več mesecev pa je trpel občasen blag do srednje močan glavobol, ki ga ob določenih sprožilnih situacijah občuti še sedaj; bolečine zaradi udarnin prsnega koša in trebuha so bile blage in so trajale le kakšen dan; da je tožnik prestal številne neugodnosti v zvezi z zdravljenjem: prevoz z reševalnim vozilom (ki se ga ni zavedal), 7 dnevna hospitalizacija, RTG slikanje glave, CT glave (3x), šivanje ran na zgornji veki desnega očesa, v lasišču desno in na bradi desno, odstranitev šivov, tamponada nosu, prejemanje infuzij in injekcij proti bolečinam, začasen urinski kateter, pregled pri nevrokirurgu (4x), pregled pri nevrologu (3x), pregled pri osebnem zdravniku (6x), EEG snemanje (2x), večmesečno jemanje zdravil proti epilepsiji, pomirjeval in analgetikov; da je bil v bolniškem staležu od 10. 1. 2007 do 30. 4. 2007; da so poškodbe pri tožniku pustile trajne posledice, ki se kažejo v povečani napetosti, nesproščenosti, nervozi in strahu pred napakami; tožnik je postal nezmožen za opravljanje svojega dela in ni več sposoben za upravljanje motornih vozil in delovne mehanizacije v službene namene; nima več prave volje za ukvarjanje s športnimi dejavnostmi; njegove življenjske aktivnosti so zmanjšane za 15%.

Pritožnik takšne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu škode izpodbija in vztraja, da je bilo bolečinsko obdobje daljše in bolj intenzivno ter da ga izvedenec pri naštevanju vseh subjektivnih težav ni poslušal. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi v tožnikove navedbe, da (je) posledice obravnavanega škodnega dogodka doživlja(l) travmatično. Vendar pa mora sodišče pri prisoji odškodnine, ob tem, ko sicer upošteva subjektivno trpljenje oškodovanca, le-tega objektivizirati. Tudi temu je namenjena postavitev izvedenca medicinske stroke. Kako je izvedenec ugotovil, kako hude in dolgotrajne so bile bolečine in koliko nevšečnosti trpi tožnik, je izčrpno, popolno, logično in preverljivo pojasnil. Pritožbeno sodišče, tako kot že tudi sodišče prve stopnje, v izvedenčeve ugotovitve ne dvomi. Tožnikovo neargumentirano pritožbeno vztrajanje pri nasprotnem (torej, da so bile nevšečnosti in bolečine še dolgotrajnejše in hujše), dvoma v pravilnost, strokovnost in popolnost izvedenskega mnenja ne uspe vzpostaviti.

Pritožnik še meni, da je prisojena odškodnina prenizka. Sodišče prve stopnje je odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem odmerilo na 11.500,00 EUR, kar ustreza 12 povprečnim neto plačam v državi v času sojenja pred sodiščem prve stopnje, odškodnino iz naslova strahu je odmerilo v višini 2.000,00 EUR, kar ustreza 2 povprečnim neto plačam v državi v času sojenja pred sodiščem prve stopnje, odškodnino za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je odmerilo na 20.000,00 EUR, kar ustreza 21 povprečnim neto plačam v državi v času sojenja pred sodiščem prve stopnje. Skupno je sodišče tožniku odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 35 povprečnih neto plač v državi v času sojenja pred sodiščem prve stopnje. Takšna odškodnina ustrezno upošteva vse ugotovljene subjektivne okoliščine (tudi tožnikovo zaskrbljenost v poklicnem življenju) ter je ob upoštevanju načela objektivizacije in ob umestitvi v sodno prakso pravilna in nikakor ni prenizka. Primerjava s podobnimi zadevami v sodni praksi (prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 94/2002, II Ips 657/2004, II Ips 960/2007, II Ips 435/2007, II Ips 771/2005 in II Ips 1029/2007) pokaže, da so za podobno hude poškodbe ter posledice sodišča prisojala odškodnine v višini 26 do 32 povprečnih plač.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno upoštevalo vse kriterije, ki jih predpisuje 2. odstavek 179. člen Obligacijskega zakonika(1) (v nadaljevanju OZ). Višja odškodnina bi ob ugotovljenem obsegu škode presegala pomen prizadetih dobrin in bi podpirala težnje, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Pritožbeni razlogi torej niso podani. Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila zagrešena kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku (2) (v nadaljevanju ZPP) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na določbah 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, vsebovana pa je v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami

(2) Ur. l. RS, št. 73/2007; ZPP-UPB3 in 45/2008