Jedro

Če prvostopenjski organ opre svojo odločitev na mnenje študentskega sveta, mora pred tem presoditi, ali je to mnenje izdano v skladu s pravili postopka. Le v tem primeru ga lahko obravnava kot relevantno uradno mnenje organa.

Prvostopenjski organ bi moral tožnici mnenje študentskega sveta predložiti in ji dati rok, da se do njega opredeli in šele potem bi bilo možno izdati odločbo, pri čemer bi se moral opredeliti tako do samega mnenja kot tudi do tožničinih navedb do tega mnenja in šele po presoji obojega bi lahko odločil o stvari.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se sklep Pedagoške fakultete v Ljubljani z dne 14. 10. 2009 v zvezi z odločbo Univerze v Ljubljani št. 200-01/10-RSP-MB-ag z dne 7. 4. 2010 odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom v ponovljenem postopku odločil, da se tožnica ne izvoli ponovno (drugič) v naziv visokošolska učiteljica – docentka za področje Didaktika tehnike in tehnologije. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnica zaprosila za drugo izvolitev v naziv docentke za področje Didaktika tehnike in tehnologije. Imenovana je bila strokovna komisija v sestavi red. prof. A.A., red. prof. dr. B.B. in prof. dr. C.C., slednji z Univerze v Celovcu. Vsa strokovna poročila so bila pozitivna. Kadrovska služba je zaprosila Študentski svet Pedagoške fakultete za izdajo študentskega mnenja za preverjanje pedagoške sposobnosti tožnice. Dne 11. 5. 2004 je bilo podano študentsko mnenje, ki je bilo negativno. Pri dveh usklajevalnih sestankih med tožnico in predstavniki Študentskega sveta je mnenje študentov ostalo enako. Prvostopenjski organ je že dne 17. 2. 2005 obravnaval tožničino vlogo in na tajnem glasovanju sklenil, da je ne izvoli v naziv visokošolska učiteljica – docentka za področje Didaktika tehnike in tehnologije. Tožnica je tedaj vložila pritožbo na drugostopenjski organ, ta pa jo je zavrnil. Tožnica je sprožila upravni spor, upravno sodišče je tožbi tožnice ugodilo in naložilo ponovno izvedbo postopka izvolitve v naziv od pridobitve študentskega mnenja dalje. Prvostopenjski organ je nadaljeval postopek za ponovno izvolitev v naziv docentke. Novo študentsko mnenje, pripravljeno na podlagi zahtev sodišča je Študentski svet prvostopenjskega organa pripravil dne 11. 7. 2008. Še vedno je ocena pedagoške sposobnosti tožnice ostala negativna. Prvostopenjski organ je zato 17. 9. 2009 po opravljeni obravnavi in glasovanju sprejel sklep, da se tožnice ne izvoli ponovno v naziv docentke.

Tožnica se je zoper prvostopenjski akt pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnica v tožbi navaja, da je podlaga za pripravo mnenja Študentskega sveta izvedba ankete, katere način izvedbe je pravno urejen v Merilih za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev (v nadaljevanju Merila) sklepu rektorja univerze in Pravilih o izvajanju študentskih anket o pedagoškem delu učiteljev in sodelavcev (v nadaljevanju Pravila). Tožnica dvomi, da so bile ankete izvedene pravilno. Po navedbah enega izmed članov Študentskega sveta izhaja, da so bile poizvedbe Študentskega sveta opravljene brez uradnih anketnih obrazcev, ocenjevanje pa je potekalo v obliki neposrednega zbiranja mnenj, ki jih je zapisal zbiratelj. Zaradi tega tudi samo mnenje ne more biti vsebinsko pravilno. Član Študentskega sveta Č.Č. je tudi povedal, da Študentski svet ne razpolaga z anketnimi rezultati za celotno elekcijsko obdobje petih let, kot to predvidevajo merila, ampak zgolj za eno študijsko leto. Posebej se postavlja tudi vprašanje sklepčnosti študentskega sveta na seji dne 6. 5. 2004. Vsaj dva člana študentskega sveta tedaj nista bila prisotna. Študentski svet je sestavljen iz 11 članov in je bil očitno nesklepčen, saj ni dosegal kvoruma za veljavno odločanje, zaradi česar je tudi izdano mnenje protipravno. Razen tega je mnenje študentskega sveta v obliki prostega spisa in ne odraža komentarja na 10 vprašanj iz uradnih študentskih anket, ki so veljale od leta 1997 do 2003 niti komentarja k osmim vprašanjem iz študentskih anket, ki veljajo od leta 2003 dalje. V resnici je volja študentov drugačna, saj to izhaja iz peticije, ki jo je podpisalo več kot 300 študentov in s svojim podpisom jamčijo, da je tožnica odlična pedagoška učiteljica. To dokazuje tudi z mnenjem Študentskega sveta Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, kjer je tožnica ocenjena zelo pozitivno. Mnenje Študentskega sveta, ki ga povzema odločba drugostopenjskega organa, očita tožnici, da so njena predavanja nesistematična, da spreminja navodila za delo študentov ter da študenti niso kvalitetno pripravljeni na nastope in prakso v osnovnih šolah. Tožnica temu oporeka in v tožbi podrobneje opisuje, zakaj temu ni tako. Tudi pri tem se med drugim sklicuje na peticijo, ki jo je podpisalo več kot 300 študentov. Nadalje navaja tudi, da je oddelek nasprotoval takšnemu pisanju mnenj Študentskega sveta in je na to opozoril s sprejetjem sklepov na treh sejah. Tožnica tudi razpolaga s fotokopijami uradno izvedenih anket iz študijskih let 1999/2000 in 2001/2002, kjer so povprečno dobljene ocene nadpovprečne. Od leta 2003 do 2005 je v vseh letnikih, kjer je poučevala, prav tako prejela najvišje ocene na osem zastavljenih vprašanj, kot so navedena v uradnih anketah, ki veljajo od leta 2003. Vendar šola kljub njenemu zaprosilu ni izročila uradnih anket Študentskemu svetu. Razen tega je senat univerze dolžan mnenje Študentskega sveta preučiti in ga ovrednotiti. Sicer pa je senat vezan na mnenje študentov in ne na mnenje Študentskega sveta. Razen tega pri ponovni izvolitvi po mnenju Sindikata vzgoje in izobraževanja ni potrebno, da bi moralo biti mnenje študentskega sveta pozitivno. Nadalje tožnica opozarja, da 4. točka 12. člena Meril določa, da mnenje študentov ni eden od zahtevanih kriterijev za izvolitev kot je to pri rednem in izrednem profesorju, ampak je le ena izmed osmih komponent pri presoji pedagoške usposobljenosti v 7. členu meril. Poleg tega je potrebno upoštevati rezultate študentskih anket, opremljenih s komentarjem Študentskega sveta za celotno elekcijsko obdobje in ne zgolj za eno leto. Mnenje Študentskega sveta je pomembno le v primeru prve izvolitve ali v primeru izvolitve v višji naziv, kot to opredeljujejo Merila. Ankete, ki so se izvajale v letu 2003, so bile izvedene na nezakonit način. Študentski svet je podal negativno mnenje, ki ni zakonito, kajti Študentski svet Pedagoške fakultete ima pravico le podati komentar na mnenje študentov, ki se ga pridobi z anketami. Študentski svet ni imel vpogleda v ankete, zato si tožnica postavlja vprašanje, na kateri osnovi je negativno mnenje podal. Nadalje tožnica navaja, da je oddelek FI-TEH na sestanku dne 9. 3. 2004 sprejel sklepa, s katerimi je zahteval, da se anketiranje ponovi. Od 15. 5. 2003 namreč veljajo Pravila. Ni bil upoštevan 6. člen tega pravilnika, ki določa, da morajo biti v skupini vsaj en učitelj in en asistent, predstavnik Študentskega sveta in delavec strokovne službe članice. V skupini ni bilo ne učitelja ne asistenta, ampak je bil prisoten tajnik Pedagoške fakultete in predsednik Študentskega sveta, katerima pravilnik ne dopušča udeležbe. Računalniško obdelavo izvedenih anket za leto 2003 je opravljal prodekan dr. D.D., kar tudi ni dovoljeno po pravilniku. Kljub opozorilom, da je bilo anketiranje v letu 2003 nepravilno, vodstvo fakultete anketiranja ni želelo ponoviti. Razen tega se ankete izvajajo v oktobru ali novembru oz. v marcu za predmete zimskega semestra (drugi odstavek 2. člena Pravilnika), to pa v konkretnem primeru od 2003 dalje ni bilo zagotovljeno. Anket, ki so se izvajale od leta 1998 do 2003 predstavniki Študentskega sveta niso dobili na vpogled. Študentski svet ni mogel podati veljavnega mnenja, ker ni imel vpogleda v ankete, ki so se izvajale za dobo 5 let. Tožnica je v skladu s 5. členom Pravilnika skupaj s predstojnikom oddelka v uradnem dopisu posredovala samoevalvacijske ankete in mnenja študentov o njenem delu dekanji, predsedniku Študentskega sveta in predsedniku habilitacijske komisije, kajti bilo je nelogično, na kateri podlagi naj bi odločal Študentski svet, ko je podal negativno mnenje o tožničinem pedagoškem delu, ko bi moralo temeljiti na mnenju študentov. Tudi Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije je poslal dva dopisa dekanji, v katerem opozarja na nepravilnosti, ki se dogajajo v zvezi s postopkom izvolitve v naziv tožnice ter dekanjo pozval, naj v skladu s svojo dolžnostjo po 18. členu Pravil o delovanju Pedagoške fakultete poskrbi za varstvo zakonitosti. Tudi poročevalec dr. E.E. je izrazil resen dvom v reprezentativnost ankete, na podlagi katere je nastalo negativno mnenje Študentskega sveta in mu je bilo nerazumljivo, kako je tako visok odstotek istih študentov podal nato pozitivno mnenje o tožnici. Pojasnil je, da če bi bili rezultati študentske ankete pridobljeni na reprezentativnem vzorcu in jih je izpolnila vsaj polovica študentov tožnice, je potem nerazumljivo, kako je lahko tako visok odstotek istih študentov podal o tožnici pozitivno mnenje. Nadalje tožnica navaja, da bi morala v ponovljenem postopku o vlogi tožnice odločati Univerza v Ljubljani in ne Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani. Tudi zaradi tega je izpodbijani sklep nezakonit, ker ga je izdal nepristojen organ oz. nepristojna oseba. Dejstvo je tudi, da novo študentsko mnenje nikoli ni bilo pridobljeno niti posredovano tožnici in se tožnica z njim ni imela možnost seznaniti. Prav tako je nemogoče, da bi mnenje o tožnici podajali študentje, ki jih nikoli ni učila. Novo študentsko mnenje naj bi Študentski svet Pedagoške fakultete izdal dne 11. 7. 2008, medtem ko je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi podana dne 25. 11. 2005 in ji je delovno razmerje prenehalo že v letu 2006. Odpoved delovnega razmerja je bila nezakonita, kar je ugotovilo tudi Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. I Pd 6/2006 z dne 7. 4. 2008. Iz sodbe v prvem upravnem sporu ne izhaja, da bi morala tožena stranka pridobiti novo študentsko mnenje, sploh ne po več kot dveh letih od trenutka, ko je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje. Iz sodbe izhaja, da mora Univerza v Ljubljani utemeljiti, zakaj je ob različnih, medsebojno si nasprotujočih mnenjih, upoštevala mnenja Študentskega sveta in ne mnenja večine, to je mnenja več kot 90 % tožničinih študentov, kot izhaja iz peticije študentov, pri čemer po mnenju upravnega sodišča ne zadošča zgolj dejstvo, da je Študentski svet s splošnim aktom določil organ študentov. Upravno sodišče je v tedanji sodbi tudi zavzelo stališče, da odpravljeni sklep Univerze v Ljubljani nima ustrezne vsebinske presoje mnenja Študentskega sveta. V ponovljenem postopku bi bilo torej potrebno mnenje Študentskega sveta vsebinsko presoditi, to pa ni bilo storjeno. Nadalje tožnica še navaja, da ko je bila povabljena na sejo senata Univerze v Ljubljani dne 16. 2. 2010, ji je bilo priloženo zgolj poročilo prof. dr. F.F. v zvezi z njeno pritožbo na treh straneh; tedaj se seje ni mogla udeležiti, potem pa se je udeležila 6. seje in na njej prebrala vsebino pojasnila in izjave k pritožbi. Ni bilo pa tožnici posredovano gradivo, ki je bilo dano članom senata Univerze v Ljubljani za obravnavo tožničine pritožbe in se tako do njega ni mogla opredeliti niti nanj ni imela možnosti odgovoriti. Za obstoj tega gradiva je izvedela naključno po šesti seji. Takrat je bila že sprejeta odločitev, da se njena pritožba zavrne. Predmetno gradivo obsega 70 strani, medtem ko je gradivo, ki ga je prejela tožnica, obsegalo zgolj 3 strani. Odvzeta ji je bila možnost, da bi lahko odgovorila na navedbe v obsežnem gradivu, ki so ga prejeli senatorji in obsega 70 strani. V postopku je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Tožnica ni imela možnosti odgovoriti in se opredeliti niti do detajlne obrazložitve negativnega študentskega mnenja Študentskega sveta z dne 11. 6. 2008 niti do novega študentskega mnenja Študentskega sveta Pedagoške fakultete, ki naj bi bilo izdano dne 11. 7. 2008. Nobena od navedenih listin ji ni bila vročena niti dana na vpogled. Nejasno je tudi to, kako je lahko Študentski svet vpogledal v rezultate študentskih anket za leta 2003, 2004 in 2005, ko pa ti ne obstajajo. Ankete so se vedno izvajale za študijsko in ne koledarsko leto, tako da obstojijo le rezultati anket za leto 2003/2004 in 2004/2005, ki pa jih niti tožnica niti Študentski svet nikoli nista dobila na vpogled. Zaradi tega so podatki v obrazložitvi odločbe neresnični, saj ankete in rezultati sploh ne obstojijo in jih Študentski svet ni mogel analizirati. V odločbi so sedaj prvič navedeni rezultati, ki v dosedanjih postopkih niso bili. To še dodatno vzbuja dvom v verodostojnost teh podatkov, saj bi jih tožena stranka navedla že v prvem postopku, če bi bili resnični. Negativno mnenje Študentskega sveta z dne 11. 6. 2008 je tožnica prejela šele po koncu postopka na drugi stopnji, to pa sploh ni mnenje Študentskega sveta prvostopenjskega organa, ampak spis, podpisan s strani študentke, ki je tožnica ne pozna in je ni nikoli poučevala. Nadalje še navaja, da Študentski svet pri izdaji mnenja z dne 11. 5. 2004 ni mogel upoštevati anket za leto 2003/2004, ker še niso bile izvedene, sploh pa ne za leto 2004/2005, saj se je anketa za leto 2003/2004 izvajala novembra 2004, za leto 2004/2005 pa šele novembra 2005. Nadalje tožnica podrobneje opisuje, kako dobro so pripravljeni njeni študenti, ki so prejeli najvišje ocene. Edine rezultate študentskih anket, ki jih je tožnica prejela po letu 2002, so bili tisti, ki so jih dobili učitelji za študijsko leto 2002/2003 in sicer za anketo, ki je bila izvedena v novembru 2003. Oddelek FI-TE je zahteval, da se anketiranje ponovi in izvede tako, kot so to določala Pravila. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep prvostopenjskega organa v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa odpravi ter naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da prvostopenjski organ izvaja vsakoletne redne študentske ankete na podlagi določb Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS št. 119/06 – UPB in nadaljnji, ZViS), Statuta Univerze v Ljubljani (Uradni list RS št. 8/05), Meril ter Pravil. Študentski svet fakultete je avtonomni organ, v čigar delo ne fakulteta ne kdo drug ne sme in nima pravice posegati. Tožnica je brez vednosti organov fakultete izvajala aktivnosti zbiranja študentskih glasov podpore svoji izvolitvi, vendar za upoštevanje tovrstnih mnenj ni pravnih podlag, pa tudi strokovno so ta mnenja oporečna, saj študentom ni bila zagotovljena anonimnost. V razmerju učitelj – študent je slednji v podrejenem in odvisnem položaju. Mnenja študentov Univerze na Primorskem pa v ničemer ne zavezujejo organov Univerze v Ljubljani. Mnenje o pedagoški usposobljenosti tožnice odraža dopis nekdanje študentke G.G., ki ga tožena stranka prilaga kot dokaz. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta v ponovljenem postopku opravila vsa dejanja po postopku in na način, predpisan s pravnimi podlagami, ob tem pa je bila posebna pozornost posvečena še odpravi pomanjkljivosti, ugotovljenih s strani upravnega sodišča. Tožnici je bila dana možnost predstavitve svoje plati resnice pred senatom in je to tudi izkoristila. Prav tako je bil Študentski svet Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani seznanjen s pripombami sodišča in zaprošen, da študentsko mnenje oblikuje v skladu s sodbo tako, da bodo odpravljene napake, ki jih očita upravno sodišče. Mnenje študentskega sveta je bilo le eden od dejavnikov pri presoji in sprejemu končnega sklepa in ne gre za „veto“, kot navaja tožnica. Reprezentativno funkcijo oz. predstavljati mnenje študentov podeljujejo predpisi Študentskemu svetu kot organu fakultete in univerze, zato navedbe o vezanosti senata na mnenje študentov in ne na mnenje Študentskega sveta niso pravno utemeljene. Sindikat pa ni organ, ki bi imel kakršnekoli pristojnosti podajati mnenje o pravilnosti vodenja postopkov izvolitve na univerzi. Neutemeljena je tudi navedba tožnice, da naj bi bilo študentsko mnenje pomembno le v primeru prve izvolitve, ne pa tudi ponovne izvolitve v isti naziv in je tako stališče v nasprotju s 4. odstavkom 215. člena Statuta Univerze v Ljubljani (Uradni list RS št. 8/2005) ter Merili. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, s katerimi tožnica poskuša izpodbijati reprezentativnost mnenja študentov, oblikovanega na Študentskem svetu, z mnenji nekaterih drugih študentov, ki jih je tožnica kot pobudnica pridobila od svojih študentov v postopkih, ki niso povezani s predpisanim načinom oblikovanja mnenja. Ni resnična tudi navedba, da naj bi bil tajnik fakultete član skupine za izvedbo ankete in da je opravljal obdelavo rezultatov ankete. Nadalje je neutemeljena tudi tožbena navedba, da sta oba akta nezakonita, ker naj bi ju izdala nepristojna organa in ju je zato potrebno odpraviti. Upravno sodišče je odločilo v prvem upravnem sporu, da se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek, ker pa se postopek izvolitve v naziv začne pri članici, pod katero spada področje, za katero se kandidat želi habilitirati, je skladno s tem Univerza v Ljubljani pozvala Pedagoško fakulteto, da ponovno izpelje nadaljnji postopek ponovne izvolitve tožnice v naziv visokošolska učiteljica – docentka za področje didaktika tehnike in tehnologije. Študentski svet Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani je pripravil dopolnjeno Študentsko mnenje o pedagoški usposobljenosti tožnice. Pri tem je upošteval le dejstva, obstoječa v času, ko je bila tožnica še v aktivnem delovnem razmerju pri toženi stranki. Odpravil je le nepravilnosti v skladu s sodbo upravnega sodišča in nikakor ni pripravil novega mnenja. Senat Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani je po opravljenem habilitacijskem postopku sprejel sklep, s katerim je tudi v ponovljenem postopku odločil, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za ponovno izvolitev v zaprošeni naziv. Niso utemeljene tudi tožbene navedbe, da novo študentsko mnenje nikoli ni bilo pridobljeno in da se ni tožnica imela možnosti seznaniti z njim, da ji niso bila posredovana gradiva in da zato ni imela možnosti odgovoriti na navedbe. Stranke v postopku imajo pravico pregledovati dokumente spisa zadeve in niti drugostopenjski niti prvostopenjski organ tožnici te pravice nista kratila. Če tožnica med postopkom ni zahtevala vpogleda v dokumentacijo, ne more krivde za domnevno nepoznavanje vsebine prelagati na toženo stranko. Večina dokumentov je bila tožnici dobro znana, saj jih je v spis predložila ona. Zaradi tega so nesmiselne navedbe, da zaradi nepoznavanja vsebine spisa ni imela možnosti odgovora. Sicer pa skladno z 20. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta, zato naj sodišče pri izdaji sodbe ne upošteva navedb tožnice, ki so v nasprotju z določbama 20. in 52. člena ZUS-1. Prav tako ni utemeljena tožbena navedba, da naj bi bila dolžna po sodbi upravnega sodišča Univerza v Ljubljani ustrezno vsebinsko presoditi mnenje Študentskega sveta. Niti univerza niti noben drug organ ne more z vsebinsko presojo domnevno pomanjkljivega mnenja nadomestiti mnenja Študentskega sveta, saj bi tako ravnanje pomenilo nezakonit poseg v pravico oblikovati in podati pravno mnenje o pedagoški usposobljenosti kandidata v postopku izvolitve v naziv. Neutemeljene so tudi navedbe o neobstoju rezultatov študentskih anket za leta 2003, 2004 in 2005 ter druge navedbe v zvezi s študentskimi anketami. Analiza podatkov je razvidna iz dopolnjenega študentskega mnenja z dne 11. 6. 2008, način organizacije in izvedbe redne letne študentske ankete pa iz sklepov o izvedbi študentske ankete za ocenjevanje pedagoškega dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani. Univerza v Ljubljani je dne 13. 5. 2003 sprejela Pravila in s tem podala še zadnjo pravno podlago za polno veljavno uresničevanje sklepov senata Univerze v Ljubljani iz leta 1997, s katerimi je univerza pričela z uvajanjem ocenjevanja pedagoškega dela učiteljev in sodelavcev s strani študentov. Posamezne članice so sicer že vse od leta 1998 izvajale anketiranje študentov, vendar pa rezultati teh anket pravno niso upoštevni v smislu 15. člena Meril. Zaradi tega je Študentski svet Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani v študentskem mnenju o pedagoški usposobljenosti tožnice upošteval le rezultate uradnih študentskih anket, izvedenih za leta 2003, 2004 in 2005. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne ter naloži tožeči stranki povrnitev stroškov postopka toženi stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnica v pripravljalni vlogi med drugim navaja, da ni samovoljno izvajala samoevalvacijske ankete. Izvedene so bile v skladu s 15. členom Pravil. Nadalje navaja, da je Pedagoška fakulteta v Kopru do marca 2003 delovala v sklopu Pedagoške fakultete v Ljubljani in šele od tedaj naprej je postala del Univerze na Primorskem. Sodišče ne sme upoštevati dopisa nekdanje študentke G.G., ki ga omenja tožena stranka, saj bi morala tožena stranka obrazložiti, zakaj tega dopisa ni predložila že v postopku izdaje izpodbijanih aktov. V prvi sodbi upravnega sodišča ni zapisano, da je dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, ker tožnici ni bila dana možnost predstavitve resnice pred senatom drugostopenjskega organa, ampak je sodišče zapisalo, da je pomanjkljivo ugotovljeno, ker ni ustrezne vsebinske presoje mnenja Študentskega sveta. Naloga tožene stranke je, da mora utemeljiti, zakaj je ob različnih, medsebojno si nasprotujočih mnenjih, upoštevala mnenja Študentskega sveta in ne mnenja več kot 90 % tožničinih študentov, kot izhaja iz peticije, pri čemer po mnenju sodišča ne zadošča zgolj dejstvo, da je Študentski svet s splošnim aktom določil organ študentov. Tožnica tudi zatrjuje, da ni res, da tajnik prvostopenjskega organa nikoli ni bil član skupin, ki izvajajo anketiranje študentov. Obdelavo bi moral voditi in opravljati drugostopenjski organ, ne pa v konkretnem primeru prvostopenjski organ in so se tudi zaradi tega ankete izvajale nezakonito. Tožena stranka je predlagala tudi zaslišanje nekaterih prič, pri čemer bi morala za vsako od predlaganih prič navesti, o čem bo pričala, tega pa ni storila. Nobena od teh prič ne bo vedela povedati nič relevantnega za določitev v obravnavani zadevi. Nadalje še navaja, da tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da naj bi drugostopenjski organ pozval prvostopenjskega, da ponovno izpelje (nadaljuje) postopek ponovne izvolitve tožnice v naziv docentke. Razen tega tožnica vabila na sejo senata drugostopenjskega organa ni prejela. Vabilo je prejela zgolj pooblaščenka tožnice dva dni pred sejo. Študentsko mnenje o pedagoški usposobljenosti tožnice z dne 11. 6. 2008 tožnica vidi prvič in ga je tožena stranka prvič priložila k odgovoru na tožbo, zato sodišče te listine ne sme upoštevati. Tožena stranka bi morala obrazložiti, zakaj tega mnenja ni predložila že v postopku izdaje upravnega akta. Nadalje tožnica tudi za nekatero drugo dokumentacijo, ki jo je predložila tožena stranka, navaja, da so ti dokazi v nasprotju z 52. členom ZUS-1. Glede študentskih anket navaja, da so se izvajale in upoštevale ves čas in ne zgolj od 13. 5. 2003. To potrjuje tudi sporočilo rektorja H.H. članicam Univerze v Ljubljani z dne 27. 6. 1997. Tožena stranka v pripravljalni vlogi navaja, da visokošolski učitelj lahko izvaja samoevalvacijske ankete, vendar pa jih ni dopustno enačiti z uradno letno študentsko anketo, izvedeno na podlagi ZViS, Statuta, Meril in Pravil. Vse študentske ankete, ki jih v svoj prid navaja tožnica, sodijo med samoevalvacijske, zato niso in ne morejo biti zakonita podlaga za preverjanje študentskega mnenja v postopku izvolitve v naziv. Ni resnična trditev tožnice, da je za obdelavo anketnih rezultatov odgovorna Univerza v Ljubljani in ne njena članica. Za obdelavo anketnih rezultatov je pristojna in odgovorna vsaka članica Univerze v Ljubljani sama. Pretvorbo pisnih anketnih odgovorov v elektronsko obliko za Univerzo v Ljubljani Pedagoško fakulteto opravlja Državni izpitni center. Prav tako ne drži trditev tožnice o namernem uničenju anketnih vprašalnikov. Prvostopenjski organ trajno hrani v elektronsko obliko pretvorjene rezultate posameznih letnih študentskih anket tudi za tista leta, za katera zaradi založitve v arhivu zaradi selitve arhiva v preteklih letih ta trenutek ne more predložiti papirnatih nosilcev anketnih podatkov. Ne drži tudi trditev tožnice, da je prvostopenjski organ samostojna pravna oseba. Prvostopenjski organ je članica in organizacijski del drugostopenjskega organa in kot taka ni samostojna pravna oseba. Glede tožbene navedbe, da je Študentsko mnenje podpisala oseba, ki ni bila študentka tožnice pa tožena stranka navaja, da ga je podpisala predsednica Študentskega sveta kot zakonita zastopnica.

Tožnica v drugi pripravljalni vlogi vztraja pri tem, da so se ankete za ocenjevanje pedagoškega dela učiteljev začele izvajati že v študijskem letu 1997/98. V letih, ko je bil dekan dr. I.I., so se študentske ankete poslale v vednost po končanem anketiranju in sicer je bila učiteljem poslana fotokopija uradnih anket. Iz teh je razvidno, da so študentje tožnico ocenjevali z najvišjimi ocenami. Tožnica nadalje med drugim še navaja, da ji je dekanja J.J. v prisotnosti K.K. povedala na sestanku 10. 2. 2005, da anket nimajo več, ker so jih vrgli stran. Tožnica tudi oporeka izpisom rezultatov, ki so navedeni v študentskem mnenju z dne 11. 6. 2008. Oddelek za fiziko in tehniko je v letu 2004 zahteval, da se anketiranje ponovi. Tedaj je namreč tožnico ocenjevalo le 7 študentov in njenega asistenta prav tako le 7 študentov od več kot 300, kar je komaj 2,33 %. Skladno z 8. členom Pravil je za reprezentativnost odgovorov potrebno, da posameznika oceni vsaj polovica njegovih študentov, ki so vpisani v letnik. Tožnica domneva, da je študentsko mnenje z dne 11. 6. 2008 pripravil L.L., ki je na zaslišanju pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani povedal, da je zaposlen pri prvostopenjskemu organu.

Tožena stranka v zadnji pripravljalni vlogi nasprotuje trditvi tožnice v njeni prejšnji pripravljalni vlogi, da naj bi študentsko mnenje o pedagoški usposobljenosti tožnice pripravil in zapisal L.L., ker da je zaposlen pri prvostopenjskem organu, saj je na Univerzi v Ljubljani zaposlen šele od 1. 10. 2009 .

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Prvostopenjski organ je enkrat že odločil, da se tožnica ne izvoli ponovno v naziv docentke za področje Didaktika tehnike in tehnologije, tožnica se je zoper ta sklep pritožila, drugostopenjski organ je prvostopenjski akt tedaj potrdil, upravno sodišče pa je s sodbo opr. št. I U 2624/2005-15 z dne 29. 2. 2008 drugostopenjski akt odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Sodišče je s tedanjo sodbo ugotovilo, da je pristojnost študentskega sveta med drugim tudi ta, da na podlagi študentske ankete daje mnenje o pedagoški usposobljenosti v postopkih izvolitve v naziv učiteljev in sodelavcev (2. odstavek 87. člena Statuta). Rezultati vseh anket v predhodni reelekcijski dobi, opremljeni s komentarjem študentskega sveta članice univerze, so osnova za dokazovanje pedagoške uspešnosti pri izvolitvah. Sodišče je tedaj ugotovilo, da iz mnenja Študentskega sveta Pedagoške fakultete z dne 11. 5. 2004 ni bilo razvidno, kakšna je vsebina rezultatov študentske ankete. Tedaj je bilo mogoče sklepati, da študentske ankete niso zajele dovolj obširno zadevne študentske populacije, ni bilo razvidno, kako je bilo to mnenje analizirano in koliko študentov je pri tem sodelovalo. Nadalje je sodišče med drugim ugotovilo, da reprezentativnost odgovorov ankete ureja 3. odstavek 8. člena Pravil, možnost vpogleda v do tedaj izvedene in uporabljene ankete o pedagoškem delu pa 2. odstavek 18. člena Pravil. V tej sodbi je sodišče tudi zavzelo stališče, da če prvostopenjski organ opre svojo odločitev na mnenje študentskega sveta, mora pred tem presoditi, ali je to mnenje izdano v skladu s pravili postopka. Le v tem primeru ga lahko obravnava kot relevantno uradno mnenje organa. Po mnenju sodišča mora odločba vsebovati presojo o tem, ali so bila pri izdelavi mnenja spoštovana pravila postopka. Sodišče je tedaj ugotovilo, da je v spisih izraženo tudi nasprotno mnenje velike večine tožničinih študentov. Nadalje je sodišče dalo navodilo, da če saniranje kršitve pravil iz objektivnih razlogov ni mogoče, bi morala tožena stranka utemeljiti, zakaj je ob različnih, medsebojno si nasprotujočih mnenjih, upoštevala mnenje študentskega sveta, pri čemer po mnenju sodišča ne zadošča zgolj dejstvo, da je Študentski svet s splošnim aktom določeni organ študentov. Ker ustrezne vsebinske presoje mnenja Študentskega sveta tedaj izpodbijani sklep ni imel, je dejansko stanje glede vprašanja pedagoške usposobljenosti pomanjkljivo ugotovljeno.

Sodišče ugotavlja, da je v ponovljenem postopku Študentski svet sicer dopolnil svoje mnenje tudi z navedbo rezultatov študentske ankete, vendar bi bilo potrebno presoditi, ali je ta anketa, na kateri temelji mnenje o pedagoški usposobljenosti, potekala v skladu s Pravili. Prvostopenjski akt nima posebnih ocen o tem, ali je dopolnjeno mnenje v skladu z pravili postopka. Sodišče najprej ugotavlja, da je tožena stranka akt Študentskega sveta z dne 11. 5. 2004 obravnavala kot podrobnejšo obrazložitev že izdelanega mnenja z dne 11. 5. 2004, kar izhaja tako iz obrazložitve drugostopenjske odločbe kot iz njenega odgovora na tožbo. Čeprav gre le za natančnejšo obrazložitev mnenja z dne 11. 5. 2004, pa ta obrazložitev temelji tudi na anketah, ki so bile opravljene po tem datumu, in sicer na anketah za študijsko leto 2003/2004 in za študijsko leto 2004/2005. Nadalje sodišče meni, da iz dopolnjenega mnenja ni razvidno, ali je bila sploh podana reprezentativnost odgovorov za ocenjevana leta. Tretji odstavek 8. člena Pravil namreč določa, da je za reprezentativnost odgovorov potrebno, da posameznika oceni vsaj polovica njegovih študentov, ki so vpisani v letnik (npr. učitelja v lanskem prvem letniku vsaj polovica študentov drugega letnika). V dopolnjenem mnenju študentskega sveta je navedeno, da je v študijskem letu 2002/2003 tožnico ocenjevalo 67 študentov od skupaj 207, ki jih je poučevala, kar je 32 %. Nadalje je navedeno, da je v šolskem letu 2003/2004 tožnica poučevala 174 študentov, v uradni letni študentski anketi je njeno delo ocenjevalo 86 študentov, kar je 49 %. V študijskem letu 2004/2005 pa je poučevala 193 študentov, njeno delo je ocenjevalo 114 študentov, kar je 59 %. Iz navedenega izhaja, da je v študijskem letu 2002/2003 in 2003/2004 njeno delo ocenjevalo manj kot 50 % študentov, ki jih poučuje. Glede na navedeno bo moral prvostopenjski organ v ponovljenem postopku ugotoviti, ali je bila podana reprezentativnost odgovorov oz. ali je mnenje na podlagi take ankete v skladu s pravili postopka. Kot je sodišče že v prvi sodbi ugotovilo, se lahko tako mnenje obravnava kot relevantno uradno mnenje organa le v primeru, če je izdano v skladu s pravili postopka.

Razen tega ima tožnica prav, ko zatrjuje, da bi morala pred izdajo odločbe biti seznanjena z dopolnjenim mnenjem študentskega sveta. Prvostopenjski organ bi moral tožnici to mnenje predložiti in ji dati rok, da se do njega opredeli in šele potem bi bilo možno izdati odločbo, pri čemer bi se moral opredeliti tako do samega mnenja kot tudi do tožničinih navedb do tega mnenja in šele po presoji obojega bi lahko odločil o stvari. V zvezi z navedbo tožene stranke, da imajo stranke v postopku pravico pregledovati dokumente spisa zadeve, da niti drugostopenjski niti prvostopenjski organ tožnici te pravice nista kratila in da če tožnica med postopkom ni zahtevala vpogleda v dokumentacijo, ne more krivde za domnevno nepoznavanje vsebine prelagati na toženo stranko, pa sodišče meni, da gre pri pravici do vpogleda v spis in pri načelu zaslišanja stranke za vsebinsko različni zadevi. Načelo zaslišanja stranke zavezuje organ, ki vodi postopek, da mora skladno z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP) zagotoviti udeležencu postopka s pravilnim vodenjem postopka, da je pred izdajo odločbe seznanjen z vsemi pomembnimi dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za izdajo odločbe in mora dati stranki možnost, da se do njih opredeli. Skladno s 1. odstavkom 9. člena ZUP je namreč treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, preden se izda odločba, 3. odstavek 9. člena ZUP pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Tretja točka 2. odstavka 237. člena ZUP določa, da se šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ v primeru, če bo predhodno ugotovil, da je bilo mnenje Študentskega sveta v skladu s pravili postopka in da se ga zato lahko upošteva, dati tožnici možnost, da se seznani z dopolnjenim mnenjem Študentskega sveta, kot tudi z vso drugo dokumentacijo v tej zadevi in ji omogočiti, da se do vsega opredeli. Šele potem bo lahko izdal ustrezno določbo.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki 2. izreka: Ker je tožeča stranka zahtevala povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je prisodilo, da mora tožena stranka skladno z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS št. 24/07). Določilo 2. odstavka 3. člena tega pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR. Iz navedenih razlogov je sodišče priznalo znesek v višini 350 EUR. Sodišče med stroške postopka ni vštelo stroškov sodne takse, saj sodišče odredi skladno s 37. členom Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS št. 37/08 in nadaljnji) vrnitev takse po uradni dolžnosti.

K točki 3. izreka: Sodišče ni ugodilo zahtevi tožene stranke za povrnitev stroškov postopka, saj pripadajo v primeru odprave upravnega akta skladno s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 stroški le tožeči stranki.