Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo škode (v višini manj ustvarjenega dohodka), ki naj bi jo tožeča stranka utrpela zaradi nespoštovanja odpovednega roka s strani toženih strank, ni utemeljen, saj tožeča stranka ni dokazala vzorčne zveze med domnevno protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji je prvotožena stranka dolžna povrniti škodo v višini 1.920,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, da ne bo izvršbe, in drugotožena stranka škodo v višini 1.920,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, da ne bo izvršbe ter da ji je prvotožena stranka dolžna plačati 117,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2008 dalje do plačila, da ne bo izvršbe (1. točka izreka). Hkrati je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženima strankama povrniti pravdne stroške v višini 644,10 EUR v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (2. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je tožnica že v tožbi zatrjevala, da je prvotožena stranka podala odpoved 27. 10. 2008, drugotožena pa 22. 10. 2008, na naroku dne 10. 6. 2010 je prerekala trditve toženih strank, da nista bili opozorjeni, da morata svoje delo opravljati do konca odpovednega roka. Poudarila je tudi že, da je toženi stranki odjavila iz zavarovanja zato, ker je bilo več kot jasno, da toženi stranki v odpovednem roku ne bosta delali, na kar sta tožnico tudi opozorili ter da sta že novembra nastopili delo pri drugem delodajalcu. V zvezi z navedenimi okoliščinami je tožnica na naroku dne 10. 6. 2010 vložila v spis izjavi A.N. in J.J., predlagala njuno zaslišanje ter pojasnila, da bi navedeni priči lahko potrdili, kdaj je bila tožnici izročena odpoved s strani toženih stranki. Navedeni priči sta bili prisotni ob sami odpovedi. Tožnica je predlagala tudi zaslišanje A.Š., ki je bila prisotna, ko je prvotožena stranka dne 30. 10. 2008 zapuščala delovne prostore tožnice z grožnjami ter navedla še, da bo priča J.J. lahko potrdila tudi odhod drugotožene stranke dne 31. 10. 2008. Sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, čeprav bi dokazi, če bi jih izvedlo pripeljali do drugačne odločitve. Sodišče prve stopnje je tako nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče pa tudi ni pojasnilo, zakaj predlaganih dokazov v zvezi z zatrjevanimi okoliščinami (datum vročitve odpovedi, opozorilo na odpovedni rok, izjave toženih strank, da novembra ne bosta prišli na delo) ni izvedlo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj bi navedeno vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Na naroku dne 2. 12. 2010 je poudarila, da toženima strankama delovnih knjižic ni izročila osebno, temveč preko upravne enote, kar kaže na to, da do odpovedi brez odpovednega roka oziroma do sporazuma, kot to zatrjujeta toženi stranki, ni prišlo. Ugotovitev sodišča prve stopnje glede datuma odpovedi je zmotna tudi zato, ker sta toženi stranki v odpovedi navedli, da delovno razmerje prekinjata z dnem 31. 10. 2008. Že iz navedenega je jasno, da njuna trditev, da sta pogodbo o zaposlitvi odpovedali že 22. oz. 24. 9. 2008 ne drži, saj bi jima odpovedni rok v tem primeru potekel že 22. oz. 24. 10. 2008. Sodišče je tudi v tem delu nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da ni dokazala obstoja škode in vzročne zveze med manj ustvarjenim prihodkom ter domnevnim nespoštovanjem odpovednega roka obeh toženih strank. Res je, da je tožnica od svojih zaposlenih zahtevala mesečno 3000 do 3300 minut opravljenih razgovorov, kar pa predstavlja zgolj minimum, ki sta ga bili toženi stranki dolžni izpolniti. Toženi stranki sta izkušeni vedeževalki in je bilo število minut pogovorov, ki sta ga opravili mesečno, bistveno višje, kar je bilo s strani tožnice tudi plačano oziroma pričakovano. V kolikor bi se toženi stranki držali odpovednega roka, bi bilo tožnici omogočeno, da ju enakovredno nadomesti. Sodišče prve stopnje je seštevek zgolj teh mesečnih minimumov primerjalo z zadnjim mesecev, to je novembrom 2008, ko toženi stranki nista več delali. Takšno naziranje je zmotno. Toženi stranki novembra 2008 nista delali zato, ker nista spoštovali 30-dnevnega odpovednega roka. Tožnica je v tožbi navedla, koliko minut je bilo opravljenih v obdobju od 1. 4. 2008 do 31. 10. 2008 ter da je bilo novembra, ko bi morali toženi stranki še delati, opravljenih le 17857 minut pogovorov, to je 3812 minut manj kot povprečno. Posledično je tožnica utrpela škodo v višini 3.840,92 EUR. V zvezi z višino škode je bil predlagan izvedenec finančne stroke, evidence zaposlenih o številu opravljenih razgovorov in obvestila o prometu. Sodišče prve stopnje predlaganih dokazov ni izvedlo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo z izjemo v delu presoje vračila sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2008, kar pa ne vpliva na pravilnost odločitve.

V tem delovnem sporu tožnica od prvotožene stranke in drugotožene stranke, kot od svojih delavk, zahteva plačilo odškodnine, ker toženi stranki nista spoštovali 30-dnevnega odpovednega roka, ki je bil določen v pogodbi o zaposlitvi, zaradi česar ji je nastala škoda. Od prvotožene stranke tožnica zahteva še plačilo v višini 117,53 EUR, kot vračilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2008, saj se je prvotožena stranka pri njej zaposlila 18. 3. 2008 in je tako upravičena le do sorazmernega dela regresa za 7 mesecev.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, predvsem na podlagi listinske dokumentacije, predložene s strani obeh pravdnih strank in zaslišanja tožnice ter obeh toženih strank ugotovilo, da je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo toženih strank je ugotovilo, da niso izpolnjeni elementi odškodninske odgovornosti, saj tožnica ni dokazala obstoja škode, to je manj ustvarjenega prihodka in vzročne zveze med manj ustvarjenim prihodkom ter domnevnim nespoštovanjem odpovednega roka obeh toženih strank. V zvezi z vračilom sorazmernega dela regresa za leto 2008 pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica vračila od prvotožene stranke ni upravičena zahtevati glede na določbo 190. člena OZ. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, razen v delu, kjer je sodišče prve stopnje presojo vračila sorazmernega dela regresa za letni dopust v letu 2008 oprlo na določila Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju OZ), kar je po stališču pritožbenega sodišča materialno pravno zmotno, saj je materialnopravna podlaga za odločitev podana v določbah Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami, v nadaljevanju: ZDR), kar pa ne vpliva pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v postopku izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani za ugotovitev pravnoodločilnih dejstev, izvedbo ostalih predlaganih dokazov pa je utemeljeno zavrnilo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo zavrnitve predlaganih dokazov z zaslišanjem prič, katere tožnica izpostavlja v pritožbi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zaslišanje predlaganih prič iz razloga, ker je že na podlagi ostalih dokazov ugotovilo vsa odločilna dejstva, pomembna za odločitev v dani zadevi. Odločitev o zavrnitvi dokazov, pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, pravilna.

Materialnopravno izhodišče za odločitev glede plačila odškodnine v tem sporu je ZDR, ki v 182. členu določa, da delavec odgovarja za škodo, ki jo je na delu ali v zvezi z njim povzročil delodajalcu namenoma ali iz hude malomarnosti. Ob pogojih iz 182. čl. ZDR morajo biti za odškodninsko odgovornost izpolnjene splošne predpostavke odškodninske odgovornosti, določene v OZ. Subjektivna oziroma krivdna odškodninska odgovornost je opredeljena v 1. odstavku 131. člena OZ, ki določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (v konkretnem primeru namenoma ali iz hude malomarnosti). Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, da le-ta izvira iz protipravnega ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta bili prvotožena in drugotožena stranka zaposleni pri tožnici na podlagi pogodbe o zaposlitvi in sta obe odpovedali pogodbo o zaposlitvi z dnem 31. 10. 2008 in da na odpovedih ni naveden datum, kdaj je bila odpoved podana. Ugotovilo je tudi, da je tožnica odjavo iz obveznega zavarovanja za obe toženi stranki podala že dne 29. 10. 2008 in je od obeh toženih strank zahtevala tudi vračilo ključev delovnih prostorov. Na podlagi teh ugotovitev, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje sprejelo pravilen zaključek, da se je tožnica s tem, ko je sprejela odpovedi obeh toženih strank in ju je na podlagi le-teh odjavila iz obveznega zavarovanja, dejansko strinjala z obema odpovedima in tudi z datumom odpovedi na dan 31. 10. 2008. Pritožbene navedbe, da ju je iz zavarovanja odjavila zato, ker je bilo jasno, da toženi stranki v odpovednem roku ne bosta delali in sta novembra že začeli z delom pri novem delodajalcu, tega zaključka ne uspejo omajati. Neutemeljeno je tudi vztrajanje tožnice v pritožbi, da je prvotožena stranka odpoved podala šele 27. 10. 2008, drugotožena stranka pa 22. 10. 2008, pri čemer 30-dnevni odpovedni rok iz pogodb o zaposlitvi ni bil spoštovan. Kot že rečeno je bistveno, da je tožnica s konkludentnimi dejanji, torej s tem, ko je obe toženi stranki odjavila iz obveznega zavarovanja z dnem 31. 10. 2008, kot je bilo določeno v obeh odpovedih o zaposlitvi, in je od njiju zahtevala tudi vrnitev ključev od delovnih prostorov, izkazala, da se je dejansko strinjala z odpovedjo z navedenim dnem, torej z 31. 10. 2008. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnici ni uspelo dokazati obstoja škode, to je zatrjevanega manj ustvarjenega prihodka, in vzročne zveze med manj ustvarjenim prihodkom in domnevnim nespoštovanjem odpovednega roka, določenega v pogodbi o zaposlitvi, kot predpostavk odškodninske odgovornosti. Tožnica je v postopku zatrjevala, da ji je zaradi nespoštovanja odpovednega roka s strani toženih strank nastala škoda v obliki manj ustvarjenega prihodka, saj je bilo v mesecu novembru 2008, ko bi morali toženi stranki še delati, opravljeno manj telefonskih pogovorov, kot jih je bilo v preteklih mesecih, in sicer je bilo od aprila 2008 do novembra 2008 povprečno opravljenih 21.669 minut pogovorov mesečno, v novembru 2008 pa le 17.857 minut pogovorov, zaradi česar je utrpela škodo v višini 3.840,92 EUR. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, predvsem na podlagi listinske dokumentacije v spisu in zaslišanja tožnice in toženih strank ugotovilo, da je tožnica od svojih zaposlenih mesečno zahtevala od 3.000 do 3.300 minut pogovorov in je bilo v mesecu novembru 2008 glede na enako število zaposlenih, tožnica je namreč zaposlila dve novi delavki, opravljenih 17.858 minut pogovorov, kar je še vedno več od redno pričakovanih 16.500 minut pogovorov mesečno. Pri tem je potrebno predvsem poudariti, da je število opravljenih telefonskih pogovorov mesečno pri opravljanju dela vedeževanja po telefonu, kar sta pri tožnici opravljali toženi stranki, negotovo dejstvo, ki je odvisno predvsem od klicateljev, na kar je smiselno opozorilo že sodišče prve stopnje s tem, ko je navedlo, da tožnica ne more z gotovostjo trditi, da bi tudi v primeru, če bi toženi stranki še delali, opravili enako število pogovorov, kot v preteklih mesecih. Predvsem glede na negotovo dejstvo mesečno ustvarjenih telefonskih klicev zato ni podana vzročna zveza med zatrjevanim manj ustvarjenim prihodkom in domnevnim nespoštovanjem odpovednega roka toženih strank. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo predlaganih dokazov za ugotovitev višine škode, to je postavitev izvedenca finančne stroke, pridobitev evidenc zaposlenih o številu opravljenih razgovorov in obvestil o prometu. Ker je potrebno za obstoj odškodninske odgovornosti ugotoviti kumulativen obstoj vseh elementov civilnega delikta in ob dejstvu, da tožena stranka ni dokazala obstoja škode in vzročne zveze med manj zatrjevanim ustvarjenim prihodkom in domnevnim nespoštovanjem odpovednega roka, je sodišče prve stopnje izvedbo predlaganih dokazov utemeljeno zavrnilo.

Glede na to, da tožena stranka ni dokazala obstoja škode in vzročne zveze med manj zatrjevanim ustvarjenim prihodkom in domnevnim nespoštovanjem odpovednega roka ob dejstvu, da morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti kumulativno izpolnjene vse predpostavke civilnega delikta, je zaključek sodišča prve stopnje, da odškodninska odgovornost toženih strank ni podana, pravilen.

V zvezi s tožničinim zahtevkom, s katerim je od prvotožene stranke zahtevala vračila sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2008, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil prvotoženi stranki regres za leto 2008 izplačan dne 16. 6. 2008 skupaj z izplačilom plače v neto višini 528,91 EUR, kar je razvidno iz predložene plačilne liste za mesec maj (priloga A15). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja tudi, da se je prvotožena stranka pri tožnici zaposlila dne 18. 3. 2008, delovno razmerje pa ji je prenehalo z dnem 31. 10. 2008. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločitev glede presoje vračila sorazmernega dela regresa za letni dopust +-2008 oprlo na določilo 191. člena OZ, ki določa, če kdo kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Po stališču pritožbenega sodišča je pravna podlaga za odločitev podana v določilih ZDR, ki urejajo pridobitev pravice do letnega dopusta in s tem do pridobitve regresa za letni dopust. V skladu s 131. členom ZDR je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Ker je pravica do regresa vezana na pridobitev pravice do letnega dopusta, je potrebno upoštevati določilo 161. člena ZDR, kjer je določeno, da delavec pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od 6 mesecev, ne glede na to, ali delavec dela polni ali krajši delovni čas. V 162. členu ZDR je urejena pravica do sorazmernega dela letnega dopusta, in sicer je v 1. odstavku določeno, da ima delavec pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem letu: če v koledarskem letu, v katerem je sklenil delovno razmerje, ni pridobil pravice do celotnega letnega dopusta; če mu preneha delovno razmerje pred potekom roka, po preteku katerega bi pridobil pravico do celotnega letnega dopusta in če mu delovno razmerje v tekočem koledarskem letu preneha pred 1. julijem. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila prvotožena stranka pri tožnici zaposlena od 18. 3. 2008 do 31. 10. 2009, kar pomeni, da je njena zaposlitev pri tožnici trajala neprekinjeno več kot 6 mesecev, ji je v skladu s citiranim določilom 161. člena ZDR v letu 2008 pripadal celotni letni dopust ter je bila v skladu s 162. členom ZDR upravičena tudi do izplačila celotnega regresa za letni dopust za leto 2008. Čeprav je sodišče prve stopnje s tem, ko pri presoji vračila sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2008 ni upoštevalo določil ZDR, ki se nanašajo na pravico do letnega dopusta in s tem do regresa za letni dopust, zmotno uporabilo materialno pravo, le-to ne vpliva na pravilnost odločitve. Odločitev sodišča, da tožnica od prvotožene stranke ni upravičena zahtevati vračila sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2008, je glede na obrazloženo pravilna.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni in sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena ter navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Ker s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).