Jedro

Pri ugotavljanju pogojev za denacionalizacijo po 5. členu ZDen je po eni strani potrebna širša razčlenitev konkretnega ravnanja pogodbenih strank v času sklenitve obravnavanega pravnega posla, prav tako pa tudi razčlenitev tedanjih splošnih družbenih razmer in konkretnih razmer, v katerih je živel prejšnji lastnik, vključno z oceno medsebojnega vpliva vseh teh dejavnikov - po drugi strani pa je treba upoštevati, da je izhodišče te zakonske določbe vendarle delovanje državnega organa oziroma predstavnika oblasti, ki je bilo v zvezi s sklenitvijo izpodbijanega pravnega posla in ki je bilo usmerjeno prav na njegovo sklenitev, torej na prenos upravičenčevih stvari oziroma premoženja v državno last.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Nasprotni udeleženci sami trpijo stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom zavrnilo predlog za denacionalizacijo, s katerim so predlagatelji zahtevali, naj se jim vrnejo nepremičnine, ki so bile pripisane vl. št. 193 in 232 k.o... ter so prešle v splošno ljudsko premoženje (sedaj družbeno lastnino) na dveh pogodbenih podlagah: na podlagi poravnave, ki so jo predlagatelji sklenili z Rajonskim ljudskim odborom - glede 28/40 tedanjega vl. št. 232 - in na podlagi darilne pogodbe z dne 16.9.1950, ki jo je prvi predlagatelj sklenil z istim organom oblasti - glede preostalih 12/40 tedanjega vl. št. 232 in glede tedanjega vl. št. 193 (pri čemer so predlagatelji kot del medsebojno povezanih pogodb, ki so pripeljale do spornega podržavljenja, navajali tudi med njimi sklenjeno delilno pogodbo z dne 31.1.1950). Svojo odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo s tem, da nobena izmed obravnavanih pogodb ni bila sklenjena zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa v smislu določb 5. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur. l. RS 27/91-I). Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo predlagateljev kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sprejelo je namreč kot pravilne in popolne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, pritrdilo pa je tudi njegovi pravni presoji. Glede obravnavane darilne pogodbe je predvsem poudarilo, da jo je prvi predlagatelj sicer podpisal v okoliščinah, ki so negativno vplivale na njegovo počutje in ravnanje, vendar pa te okoliščine niso bile take, da bi pomenile silo, grožnjo ali zvijačo državnega organa oziroma predstavnika oblasti, usmerjeno na sklenitev te pogodbe (in da bi bila torej podana situacija iz 5. člena ZDen). Predlagatelj je ob sklenitvi pogodbe vedel, da bo za podarjene nepremičnine pridobil le eno stanovanje in je pristal na to: napak volje pri sklenitvi pogodbe ni bilo, kajti dobil je natančno tisto, kar je želel in je bilo v dani situaciji mogoče dobiti. Zoper ta pravnomočni sklep sodišča druge stopnje so vložili predlagatelji pravočasno revizijo, s katero uveljavljajo revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvo revizijskih razlogov je naslednje: Zmotna je presoja sodišča druge stopnje, da objektivne okoliščine, zaradi katerih je predlagatelj s spornima pogodbama prepustil državi svoje nepremičnine, same na sebi ne morejo pomeniti, da je podana situacija iz 5. člena ZDen. Predvsem sta pri nevzdržni predlagateljevi stanovanjski situaciji, ugotovljeni za čas sklenitve pogodbe, obe sodišči premalo upoštevali, da stanovanjska oblast predlagatelja ni prikrajšala za katero koli dobrino. Prikrajšala ga je in to brez zakonite podlage za pravico do stanovanja kot nujni socialni pogoj zanj in za njegovo družino. Kakšna skrajna sila je bila za predlagatelja podana, kaže že samo ogromno nesorazmerje med vrednostjo, ki jo je bil pripravljen prepustiti v last državi s spornima pravnima posloma, in vrednostjo pravice do uporabe enega stanovanja v lastni hiši, ki jo je zato pridobil. Po določbi 5. člena ZDen sile in grožnje ni pravilno povezovati z uporabo fizične sile. Država se je v času po revoluciji posluževala tudi raznih pretanjenih in zakritih oblik psihičnega nasilja in ustrahovanja za dosego političnih ciljev, med katerimi je bila tudi odprava zasebne lastnine. Ta je imela tedaj sramotilni pečat. Predlagatelj ni bil edini, ki je bil kot lastnik (podedovanih) nepremičnin na tak zakrit način izpostavljen državni prisili. V njegovem primeru pa je bil podan še en posebno tehten razlog: podedovano zemljišče predlagateljev ob hiši je bilo že tedaj ogledano kot možna lokacija za zgradbo ... LRS. Predlagateljeva odločitev za sklenitev pogodbe ni bila rezulat svobodne volje, do nje ne bi prišlo, če ga država z odvzemom pravice do stanovanja ne bi spravila na rob socialne varnosti ter ga zastrašila, da bo ob podržavljenju še slabše. Drugačna presoja pritožbenega sodišča temelji na napačnem pojmovanju sile in grožnje iz 5. člena ZDen. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa sodišči v tej smeri nista ugotovili nobenih odločilnih dejstev. Iz ugotovitev sodišč obeh stopenj sledi, da obdarovanje države in plačilo davka na dediščino ni bil edini razlog, zaradi katerega so predlagatelji sklenili sporna posla. Tu je bila še želja predlagatelja, da sebe in družino reši neznosne stanovanjske stiske in prepričanje, da je to edini možni način, da se reši njegov stanovanjski problem. Po ugotovitvah sodišč je predlagatelja v to prepričal predstojnik pristojne stanovanjske oblasti L. Š., ki ga je tudi utrdil v prepričanju, da mu grozi popolna izguba tako premoženja kot pravice do stanovanja z nacionalizacijo. Predlagatelj ni imel razloga za dvom v trditve in nasvete L. Š., kateremu je zaupal kot nekdanjemu partizanskemu tovarišu in ki je deloval kot predstojnik državnega organa in se je bil zato predlagatelj upravičen zanesti na njegovo besedo. Tudi nacionalizacija stanovanjskih hiš je bila že tedaj gotovo bodoče dejstvo. Ti predlagateljevi odločilni razlogi za sklenitev spornih poslov pa so bili zmotni. Niti v času sklenitve spornih pogodb ni Zakon o stanovanjskih in poslovnih prostorih (Ur. l. LRS 45/46) niti kakšen drug predpis lastniku prepovedoval uporabo lastnega stanovanja za lastne potrebe. Ugotovitev pritožbenega sodišča, da je predstojnik stanovanjskega organa predlagatelja prepričal za izročitev premoženja v last državi kot edino možnost za rešitev njegove stanovanjske skrajne sile, tako pomeni ugotovitev tega sodišča, da je L. Š. predlagatelja zavedel v zmoto o razlogih, zaradi katerih je perdlagatelj sklenil sporna posla. Takega ravnanja pa ni mogoče oceniti drugače kot za zvijačo. Opisani razlogi (nagibi) in ne želja po obdarovanju države so bili predlagatelju bistveni za sklenitev spornih pogodb. Tudi zmota o njih je zato bila bistvena napaka volje v smislu pravnih pravil 870, 871 in 901 ODZ (vsebinsko enako sedaj vsebovanih v 61. in 62. členu ZOR). Tudi poznejša nacionalizacija stanovanjskih hiš (ki je šele uzakonila stanovanjski maksimum) ni odpravila pravice do stanovanja prejšnjih lastnikov. Če država ne bi spravila predlagatelja v skrajno silo, da je moral stanovanjsko stisko razrešiti še pred rojstvom otroka, kar vse je bilo L. Š. znano, potem bi bil predlagatelj v bistveno ugodnejšem položaju ne le ob nacionalizaciji ampak tudi sedaj, ob vračanju krivično in nepošteno podržavljenega premoženja. Pritožbeno sodišče je sicer navedlo, da so za presojo volje pomembne tudi objektivne okoliščine, pod vplivom katerih je pri predlagatelju nastala volja za sklenitev spornih poslov - nato pa ocenilo, da objektivne okoliščine, ki so sicer negativno vplivale na predlagateljevo počutje in ravnanje, niso vplivale na sklenitev spornih poslov. Za tako presojo pritožbeno sodišče v ugotovitvah sodišča prve stopnje ni imelo nobene podlage, iz razlogov izpodbijanega sklepa pa se tudi ne da ugotoviti, katere objektivne okoliščine je pritožbeno sodišče ugotovilo in upoštevalo kot pomembne za presojo, da same na sebi ne morejo biti odločilne za pravilno uporabo 5. člena ZDen. Pritožbeno sodišče tudi ni preizkusilo izrečnih pritožbenih razlogov v tej smeri. Sodišče prve stopnje torej ni ugotovilo bistvenih razlogov (nagibov), s katerimi je predlagatelj sklenil sporna posla. Zato jih tudi pritožbeno sodišče ni moglo ugotoviti. Brez presoje teh razlogov pa pritožbeno sodišče ni moglo pravilno oceniti ne, kako je ravnanje L. Š. vplivalo na predlagateljevo voljo, ne tega, ali je bila predlagateljeva volja po 5. členu ZDen resnična in prava. Izpodbijanega sklepa zato ni mogoče preskusiti. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Predlagatelji predlagajo razveljavitev sklepov druge in prve stopnje ter novo odločanje na prvi stopnji. V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku) so vložili odgovor na revizijo drugi nasprotni udeleženec (ki samo meni, da revizija ni utemeljena) in nasprotni udeleženci, ki so v uvodu navedeni pod točko 3). Po mnenju slednjih se celotna revizija nedovoljeno ukvarja z dejanskim stanjem. Pravni posel, ki ga skušajo predlagatelji izpodbiti, ni bil sklenjen zaradi pretanjenih in zakritih oblik psihičnega nasilja in ustrahovanja, ki naj bi se jih v tistem času posluževala država, saj je bil sam predlagatelj takrat in tudi kasneje član najvišjih partijskih organov države in se mu torej tudi iz tega razloga ni bilo potrebno bati. Nepremičnina je bila obremenjena, davki so bili izredno visoki in zato je predlagatelj sklenil tak pravni posel, kakršnega je. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo. Revizija ni utemeljena. Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP - Zakona o nepravdnem postopku) bistvenih kršitev določb postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v postopku ni bilo. Druge bistvene kršitve določb postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija formalno opredeljeno in vsebinsko obrazloženo zatrjuje le kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vsebinsko pa zatrjuje še kršitev iz 1. odstavka 354. člena v zvezi s 1. odstavkom 365. člena ZPP. Oba očitka procesnih kršitev pa sta neutemeljena. Neutemeljen je revizijski očitek bistvene kršitve določb postopka (v smislu 1. odstavka 354. člena v zvezi z 2. odstavkom 365. člena ZPP), ki naj bi bila v tem, da pritožbeno sodišče ni preizkusilo izrečnih pritožbenih razlogov v smeri graje sodišča prve stopnje, ker ni ugotovilo bistvenih razlogov (nagibov), s katerimi je predlagatelj sklenil sporna posla. Sodišče druge stopnje je preskusilo tudi ta del izpodbijane dejanske podlage sklepa sodišča prve stopnje - in to ne le s splošno zaključno oceno, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v potrebnem obsegu pravilno ugotovilo, temveč tudi s posebnimi razlogi v tej smeri. Jasno je odgovorilo na ta, vsekakor ključni del pritožbene graje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ko je zapisalo glede vprašanj, ki zadevajo oblikovanje volje prvega predlagatelja za sklenitev spornih pravnih poslov (zlasti obravnavane darilne pogodbe) naslednje dejanske ugotovitve: - da organi oblasti na predlagatelja niso izvajali kake prisile ali mu grozili, zato da bi sklenil pravni posel - sklicujoč se pri tem na izpoved tega predlagatelja kot stranke (z grajo, da to ni bil edini izvedeni dokaz, se revizija podaja na področje graje dokazne ocene in s tem graje dejanske podlage izpodbijanega sklepa, ki po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP ni dovoljena!); - da je predlagatelj L. Š. sam prosil, naj mu na neki način pomaga rešiti stanovanjski problem; - da je vedel, kaj podpisuje, in da tudi misli, da se mu Š. ni zlagal in mu je po svojem prepričanju povedal in svetoval, da to stori (namreč sklene sporno pogodbo) kot edino možnost; - da je predlagatelj zaupal Š., ki je bil njegov predstojnik v klubu divizije in mu je hotel pomagati. Neutemeljen je tudi drugi revizijski očitek bistvenih kršitev določb postopka, izrečno opredeljen kot kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Ta naj bi bila v tem, da izpodbijanega sklepa zato ni mogoče preskusiti, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo bistvenih razlogov (nagibov), s katerimi je predlagatelj sklenil sporna posla, in jih zato tudi pritožbeno sodišče ni moglo ugotoviti. Brez presoje teh razlogov pa pritožbeno sodišče ni moglo pravilno oceniti ne, kako je ravnanje L. Š. vplivalo na predlagateljevo voljo, ne tega, ali je bila predlagateljeva volja po 5. členu ZDen resnična in prava. Glede na opredelitev in vsebino tega revizijskega razloga se revizijsko sodišče omejuje na tisti del te graje, ki se nanaša na sklep sodišča druge stopnje. Odločilne dejanske ugotovitve izpodbijanega sklepa, ki same zanikajo utemeljenost tega revizijskega očitka, so bile pravkar navedene v prejšnjem odstavku. Med njimi je potrebno opozoriti zlasti na ugotovitev, da je prvi predlagatelj sam prosil za pomoč L. Š. (zanj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil predstojnik organa, ki je tedaj razpolagal s stanovanji). Dodati pa je k njim potrebno še ugotovitev sodišča prve stopnje, sprejeto s strani sodišča druge stopnje: - da je sporno pogodbo prvi predlagatelj sklenil izključno zato, da pridobi v brezplačno rabo stanovanje (kar je tudi dobil), in ne zaradi izjav v zvezi z neko bodočo nacionalizacijo nepremičnin - kar je sodišče druge stopnje v svojih razlogih o dejanski podlagi odločitve variiralo s formulacijo, da je predlagaelj dobil natančno tisto, kar je želel in je bilo v dani situaciji možno dobiti. Revizija nad to formulacijo negoduje, češ da je napačna in celo že kar cinična, ter meni, da sta sodišči s tem kar sami, mimo volje pogodbenikov spremenili darilo v odplačni posel in mu določili ekvivalentnost obeh dajatev. Ta zadnji očitek po presoji revizijskega sodišča ne drži, saj se je v teh razlogih sodišče druge stopnje (v podobnih pa pred njim sodišče prve stopnje) ukvarjalo le z vprašanjem motiva za neodplačno razpolaganje v korist države (točneje: tedanjega splošnega ljudskega premoženja) - torej s prav tistim vprašanjem, za katero tudi revizija terja, da je nanj treba v tem postopku dati jasen odgovor. Revizijska graja, da je v izpodbijanem sklepu materialno pravo zmotno uporabljeno, ni utemeljena. To presojo opira revizijsko sodišče na dejansko podlago izpodbijanega sklepa, ki ni predmet revizijskega preskusa (3. odstavek 385. člena ZPP). Delno je bila ta dejanska podlaga že povzeta oziroma citirana (pri odgovoru na revizijske očitke bistvenih kršitev določb postopka), v preostalem potrebnem delu pa bo povzeta v nadaljevanju. Odgovor na revizijsko grajo uporabe materialnega prava v izpodbijanem sklepu je potrebno dati ne le v mejah revizijskih razlogov, temveč tudi po uradni dolžnosti (tako narekuje 386. člen ZPP). Zato se revizijsko sodišče pri njem tudi ne bo držalo sistematike revizijskih razlogov, kolikor odstop od nje narekuje potreba popolnega, in zaradi jasnosti tudi čim bolj preglednega, preskusa uporabe materialnega prava v izpodbijanem sklepu. Del materialnopravnega preskusa izpodbijanega sklepa je tudi preskus razlage tistih pravnih poslov, za katere predlagatelji uveljavljajo, da so izpodbojni na podlagi določbe 5. člena ZDen. V tem delu je zato revizijsko sodišče tudi upravičeno citirati vsebino teh pravnih poslov, čeprav morda (v določenem delu) ni bila citirana v sklepih sodišč prve in druge stopnje, v kontekstu njunih dejanskih ugotovitev. Po določbi 5. člena ZDen je upravičenec do denacionalizacije oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Glede na namen ZDen - odpraviti krivice, povzročene s podržavljanjem premoženja na podlagi predpisov, izdanih do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963 (1. do 5. člen ZDen) - je grožnjo, silo in zvijačo v smislu njegovega 5. člena treba pojmovati širše, kakor pa je to veljalo po pravnih pravilih par. 869 do 871 ODZ (Občnega državljanskega zakonika) oziroma velja po določbah 60. do 65. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih). Zato je pri takšnih denacionalizacijskih zahtevkih potrebna širša razčlenitev konkretnega ravnanja pogodbenih strank v času sklenitve obravnavanega pravnega posla, prav tako pa tudi razčlenitev tedanjih splošnih družbenih razmer in konkretnih razmer, v katerih je živel prejšnji lastnik (po zahtevku denacionalizacijski upravičenec), vključno z oceno medsebojnega vpliva vseh teh dejavnikov. Sodišče druge stopnje je upoštevalo prav tako razlago določbe 5. člena ZDen in je to tudi izrečno navedlo. Obenem je v izpodbijanem sklepu tudi pravilno opozorilo, da je izhodišče te zakonske določbe vendarle delovanje državnega organa oziroma predstavnika oblasti, ki je bilo v zvezi s sklenitvijo izpodbijanega pravnega posla in ki je bilo usmerjeno prav na njegovo sklenitev, torej na prenos upravičenčevih stvari oziroma premoženja v državno last. Potrebna je razlaga, ki je v skladu s temeljnim smotrom ZDen (omogočiti popravo krivic, povzročenih s podržavljenjem), vendar pa spet ne razlaga, ki bi zanemarila jasno pravno podlago za denacionalizacijo po 5. členu ZDen: hibnost pravnega posla, ker zaradi sile, grožnje ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti poslovna volja prejšnjega lastnika ob sklenitvi pravnega posla ni bila svobodna, torej prava. Predlagatelji so svoj denacionalizacijski zahtevek za vrnitev nepremičnin, ki so bile pripisane vložkoma št. 193 in 232 k.o... ter so prešle v splošno ljudsko premoženje (sedaj družbeno lastnino - po dikciji ZDen v državno last) na več pogodbenih podlagah. Uveljavljali so, da so imeli hibo, navedeno v 5. členu ZDen, naslednji pravni posli, ki so bili po njihovih navedbah med seboj povezani in so kot celota pripeljali do rezultata, ki ga je zasledovala tedanja oblast - podržaviti tiste njihove nepremičnine, ki so predmet njihovega zahtevka: 1) poravnava (nenavedenega datuma), ki so jo predlagatelji sklenili z Rajonskim ljudskim odborom in s katero so v poravnavo davkov na dediščino prepustili splošnemu ljudskemu premoženju 28/40 tedanjega vl. št. 232 k.o...; 2) delilna pogodba, ki so jo sklenili predlagatelji med seboj (po njihovi navedbi dne 31.1.1950, v resnici pa 7.6.1949, kakor bo obrazloženo pozneje) in na podlagi katere je med drugim prvi predlagatelj postal lastnik vseh preostalih 12/40 tistih nepremičnin vl. št. 232 navedene k.o., ki so do 28/40 prešle v splošno ljudsko premoženje po poravnavi pod 1); 3) darilna pogodba, ki jo je dne 16.9.1950 prvi predlagatelj sklenil z Rajonskim ljudskim odborom in s katero je podaril v splošno ljudsko premoženje tako tistih 12/40 nepremičnin vl. št. 232 navedene k.o., ki so bile predmet delilne pogodbe pod 2), kakor tudi nepremičnino vl. št. 193 iste k.o. Denacionalizacijski zahtevek prvega predlagatelja se opira na izpodbijanje veljavnosti (v smislu 5. člena ZDen) vseh treh pravnih poslov, denacionalizacijski zahtevek drugih dveh predlagateljev pa le na izpodbijanje prvega izmed teh poslov. Revizija se izrečno ukvarja le s prvim in tretjim izmed spornih pravnih poslov (ne da bi ju sicer opredelila s podatki iz prve in tretje točke prejšnjega odstavka, pač pa vsebinsko) in tudi govori praktično dosledno o predlagatelju (ne predlagateljih!) v kontekstih, iz katerih je očitno, da ima v mislih prvega med njimi, kolikor ne uporablja sploh njegovega imena. Vendar to ne odvezuje revizijskega sodišča, da se ukvarja tudi z drugim izmed spornih pravnih poslov in tudi s problemom prvega kot podlage zahtevka drugih dveh predlagateljev - po eni strani zaradi uradnega preskusa izpodbijanega sklepa (izpodbijajo ga vsi predlagatelji in z opredelitvijo obsega izpodbijanja tudi v celoti), po drugi strani pa zaradi zatrjevane povezanosti vseh spornih pravnih poslov (ta je bila v dejanski podlagi odločitve na prvi stopnji ugotavljana, v pritožbi zoper sklep pa tudi še poudarjana v okviru izpodbijanja dejanske podlage sklepa sodišča prve stopnje). O poravnavi: Sodišče prve stopnje je na podlagi odločbe o dedovanju z dne 11.10.1948 (Okrajnega sodišča v Ljubljani, priloga A1) ugotovilo, da so predlagatelji na podlagi dedovanja (sami navajajo: po svoji polteti F. M.) postali solastniki nepremičnin vl. št. 176, 193 in 232 k.o... - in sicer prvi predlagatelj do ene polovice, druga dva pa vsak do ene četrtine. Ugotovilo je nadalje, da so se nato z Rajonskim ljudskim odborom dogovorili, da preidejo, zaradi poplačila davka na dediščino, v last splošnega ljudskega premoženja do 28/40 nepremičnine vl. št. 232 navedene k.o. Pri tem (na 3. strani sklepa) navaja: "z delilno pogodbo", kar je očitna pomota, saj takoj zatem povzema vsebino naslednje obravnavane, to je delilne pogodbe - medtem ko pozneje (na 4. strani) pravilno govori v zvezi s prvim poslom o poravnavi, čeprav se pri tem sklicuje na podatke delilne pogodbe z dne 3.6.1949. Ta datum je spet očitno pomotno zapisan, saj je v delilni pogodbi (priloga A10) naveden kot datum sklenitve 7.6.1949, ta datum pa je naveden tudi v zemljiški knjigi (vpis pod Dn.št. 1856/56, priloga A6). Te netočnosti in z njimi nezdružljiva zahteva, da mora biti povsem jasna in pregledna vsebina prvega izmed obravnavanih pravnih poslov, če naj bo uporabljena kot izhodišče pravne presoje utemeljenosti tega dela denacionalizacijskega zahtevka vseh predlagateljev, narekuje revizijskemu sodišču, da ne le povzame vsebino ugotovitev o vsebini tega posla v sklepu prve stopnje, ampak se posluži tudi že prej omenjene pravice, da v okviru uradne pravne presoje tega posla razčleni podatke predloženih in na nižjih stopnjah obravnavanih podlag za prehod spornih nepremičnin v družbeno lastnino (oziroma po dikciji ZDen v državno last). Delilna pogodba, ki so jo dne 7.6.1949 predlagatelji sklenili pred Okrajnim sodiščem v L., navaja v točki I., da so predlagatelji - "ker kot prevzemniki zapuščine po odločbi o dedovanju št. O 2862/48-7 z dne 11.10.1948 niso mogli plačati davka na dediščine - danes (torej 7.6.1949) sklenili s splošnim ljudskim premoženjem pod upravnim organom RLO IV. (op.: to je Rajonskim ljudskim odborom IV) poravnavo v tem smislu, da splošno ljudsko premoženje v pobot vseh davščin prevzame v svojo last zemljišče pod vl. št. 232 k.o... do 28/40-ink, vsak izmed današnjih pogodnikov pa po 4/40-inke. Ni pa predmet te poravnave vrtna parcela št. 203/5 ... Na podlagi že citirane poravnave se bo tedaj ta vrtna parcela odpisala od pravkar navedenega vložka ter dogovorno pripisala k ... vl. št. 176 iste k.o." Enaka vsebina obravnavane poravnave sledi iz odločbe Okrajnega ljudskega odbora L. z dne 23.9.1955 (priloga A16, ki sicer pri tem govori o "pogodbi"), s katero je bilo urejeno predvsem vprašanje upravnega organa, ki upravlja z nepremičninami, pridobljenimi v splošno ljudsko premoženje z vsemi tremi obravnavanimi pravnimi posli. Vsebino poravnave (sklenjene dne 7.6.1949) kot prvega izmed obravnavanih treh pravnih poslov, je po samem besedilu treba razlagati tako, da so predlagatelji: - bili davčni zavezanci iz naslova davka na dediščine kot dediči po pok. F. M.; - se odločili poravnati te davčne obveznosti s tem, da odstopijo v splošno ljudsko premoženje 28/40 nepremičnin dela podedovanega vl. št. 232 navedene k.o., to je tega z.k. vložka brez vrtne parc. št. 203/5; - s tako odplačno podlago odstopili navedeni del vl. št. 232 v splošno ljudsko premoženje, sami pa obdržali vsak 4/40 tega dela vložka, medtem ko so parc. št. 203/5 obdržali v lasti po enakih deležih, po kakršnih so jo podedovali. Sodišče prve stopnje je (na podlagi vseh izvedenih dokazov) ugotovilo: - da so bili predlagatelji dolžni plačati davke na dediščino; - da niso storili ničesar, da bi davek plačali kako drugače; - da so sklenili to poravnavo, ker niso mogli plačati davka na dediščino in so se očitno zaradi pomanjkanja denarja odločili, da davke poravnajo s prepustitvijo dela podedovanega premoženja splošnemu ljudskemu premoženju; - da jih po lastnih navedbah k sklenitvi posla ni nihče silil in grozil, zvijače pa po mnenju sodišča tudi ni bilo, saj je predlagateljica vse zadeve okoli dediščine prepustila bratoma, prvi predlagatelj pa se očitno ni niti skušal pozanimati, kolikšen je dejanski davek na dediščino in ali je ustrezal vrednosti podarjene nepremičnine. Pravkar povzeta vsebina sporne poravnave in povzete dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje zadostujejo za presojo te poravnave po 5. členu ZDen, kar zadeva vprašanje obstoja sile ali grožnje državnega organa ali predstavnika oblasti, ki bi bila usmerjena konkretno na sklenitev tega pravnega posla. Revizijsko sodišče se strinja s presojo sodišč prve in druge stopnje, da pri sklenitvi sporne poravnave ni bilo takih napak volje predlagateljev, pojmovanih v skladu z uvodno razloženimi izhodišči uporabe 5. člena ZDen. Kar zadeva vprašanje obstoja zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti kot tretje upoštevne oblike napak volje predlagateljev, je potrebno upoštevati še vsa druga ugotovljena dejstva, torej tista v zvezi z drugima dvema spornima posloma (to je z istega dne sklenjeno delilno pogodbo in petnajst mesecev pozneje sklenjeno darilno pogodbo prvega predlagatelja). Zato bo odgovor na to vprašanje revizijsko sodišče dalo pozneje in to glede vseh treh predlagateljev, čeprav je bila neposredna povezanost vseh treh poslov zatrjevana predvsem s stališča položaja in ravnanja prvega predlagatelja. O delilni pogodbi: Sporno delilno pogodbo so predlagatelji sklenili pred Okrajnim sodiščem v L. dne 7.6.1949 - in ne 3.6.1949 (datum iz sklepa sodišča prve stopnje) niti 31.1.1950 (datum po navedbah predlagateljev, ki je v resnici datum potrdila Okrajnega sodišča v L., da je stranki izdani odpravek pogodbe enak izvirniku). Potem ko so v točki I. te pogodbe ugotovili vsebino odločbe o dedovanju in sporne poravnave (ta je citirana v zvezi s poravnavo), so predlagatelji s to delilno pogodbo (priloga A10) dogovorili, da prvi predlagatelj prevzame v last 12/40 vl. št. 232 k.o... (po določbi točke I. že brez parc. št. 203/5) in v izključno last vl. št. 193 iste k.o., medtem ko druga dva predlagatelja prevzameta v last vsak do ene polovice nepremičnine vl. št. 176 iste k.o. (skupaj s parc. št. 203/5, sem pripisano od vl. št. 232). Iz take vsebine obravnavane delilne pogodbe zanesljivo sledi, da na njeni podlagi ni prešla v družbeno lastnino oziroma tedanje splošno ljudsko premoženje (po dikciji ZDen: v državno last) nobena nepremičnina ali druga stvar oziroma premoženje. V sklepu prve stopnje ugotovljena dejstva, sprejeta za dejansko podlago izpodbijanega sklepa druge stopnje, ne narekujejo presoje, da je bila vsebina sporne delilne pogodbe kakor koli različna od onega, kar je v njej zapisano. Zatorej ta pogodba ne izpolnjuje temeljnega pogoja za obravnavanje po določbi 5. člena ZDen - namreč pogoja, da je po njej neka stvar ali premoženje prešlo v državno last. Za to presojo ne more biti pomembna okoliščina, da je zaradi take razdelitve tistega dela premoženja, podedovanega po polteti F. M., ki so ga predlagatelji še imeli v solasti v času sklenitve sporne delilne pogodbe, prvi predlagatelj lahko pozneje sklenil sporno darilno s tako vsebino, kakršno ima. O darilni pogodbi: Z obravnavano darilno pogodbo (priloga A9), sklenjeno dne 16.9.1950 pred Okrajnim sodiščem v L., je prvi predlagatelj podaril in izročil splošnemu ljudskemu premoženju pod upravo Rajonskega ljudskega odbora nepremičnine vl. št. 193 k.o... in 12/40 vl. št. 232 iste k.o. Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejanske okoliščine, v katerih je prišlo do sklenitve te pogodbe. Sodišče druge stopnje je v izpodbijanem sklepu te dejanske ugotovitve sprejelo kot pravilne in popolne - sledeč prav tisti razlagi določbe 5. člena ZDen, ki je bila uvodno obrazložena kot pravilna. S tem so za revizijsko presojo upoštevne naslednje ugotovljene konkretne razmere prvega predlagatelja v času sklenitve sporne darilne pogodbe ter naslednje njegovo ravnanje in ravnanje drugih v zvezi s sporno darilno pogodbo: - da predstavniki oblasti niso izvajali kake prisile ali grozili prvemu predlagatelju, da bi sklenil ta pravni posel; - da se je prvi predlagatelj, zato da bi rešil svoj stanovanjski problem, sam obrnil na organ, ki je tedaj razpolagal s stanovanji; - da je bil predstavnik tega organa, s katerim je govoril, L.Š., njegov predstojnik v klubu divizije, s katerim je bil v dobrih odnosih in mu je zaupal; - da mu je ta predstavnik stanovanjske oblasti svetoval, naj to stori (namreč razpolaga s svojo nepremičnino na sporni način) kot edino možnost (za rešitev stanovanjskega problema); - da je svojo odločitev za daritev naslanjal tudi na izjave L. Š., da bodo vse nepremičnine nacionalizirane; - da je vedel, kaj podpisuje, in tudi misli, da se mu Š. ni zlagal, temveč mu je svetoval po svojem prepričanju; - da je prvi predlagatelj ob sklenitvi vedel, da bo za podarjene nepremičnine pridobil le eno stanovanje, in je sklenil darilno pogodbo izključno zato, da pridobi v brezplačno uporabo stanovanje, kar je tudi dobil. K tem dejstvom, povzetim iz obrazložitev sodišč prve in druge stopnje, kaže zaradi zaokrožene dejanske slike najprej dodati ves čas postopka nesporno dejstvo: - da je bilo prvemu predlagatelju (in njegovi ženi) v hiši, ki je bila predmet darilne pogodbe, dodeljeno trisobno stanovanje in sicer v brezplačen najem do njune smrti (odločba izvršilnega odbora Rajonskega ljudskega odbora z dne 25.10.1951, priloga A12) - poleg tega pa - glede na to, da je prvi predlagatelj javna oseba! - naslednja splošno znana dejstva o prvem predlagatelju: - da je bil rojen 26.4.1924 (Enciklopedija Slovenije, 2. zvezek, Ljubljana 1988); - da je v letih 1946 do 1950 študiral slikarstvo na ljubljanski Akademiji likovnih umetnosti (Enciklopedija Jugoslavije, slovenska izdaja, Zagreb 1985); - da je bil partizan, udeleženec NOB od leta 1944 kot propagandist, vojni dopisnik in ilustrator (Enciklopedija likovnih umetnosti, Zagreb 1959). Pri takih ugotovljenih dejanskih okoliščinah pa tudi po presoji revizijskega sodišča ni mogoče slediti (v denacionalizacijskem predlogu navedenemu) predlagateljevemu prikazovanju lastnega ravnanja pri sklenitvi spornih pravnih poslov kot ravnanja v mladostni neizkušenosti in zaupanju v pravičnost in pravilnost odločitev tedanjih oblasti. Človek, ki ima 25 let (čas sporne poravnave) oziroma 26 let (čas darilne pogodbe) in ki se je pri dvajsetih letih pridružil narodnoosvobodilnemu boju, pač že zato ne more veljati za mladostno neizkušenega. Revizijsko sodišče se torej strinja s takšno oceno sodišča prve stopnje. Vprašanje zaupanja v pravičnost in pravilnost odločitev oblasti v letih 1949 in 1950 pa je bilo pri takem človeku seveda prej vprašanje prepričanja kakor pa posledica ravnanja predstavnikov oblasti nasproti njemu (zlasti takega ravnanja, ki bi ga bilo mogoče imeti za delovanje s silo, grožnjo ali zvijačo). Gotovo je res, kar trdi revizija, da se je državna oblast v času po revoluciji (za to zadevo pomembno, tudi v letih 1949 in 1950) posluževala tudi raznih pretanjenih in zakritih oblik psihičnega nasilja in ustrahovanja za dosego političnih ciljev, med katerimi je bila tudi odprava zasebne lastnine, ki je imela (ta teza se da sprejeti z dostavkom: v javnosti predstavljanih stališčih oblasti) tedaj sramotilni pečat. Vendar pa se na podlagi ugotovljenih dejstev ne da pritrditi iz tega izvedeni oceni, bolje ponovljeni trditvi revizije, da je bil tudi predlagatelj eden tistih, ki so bili kot lastniki nepremičnin na tak zakrit način izpostavljen državni prisili (za katero naj bi bil podan še en posebno tehten razlog: podedovano zemljišče predlagateljev ob hiši je bilo že tedaj ogledano kot možna lokacija za zgradbo ... LRS). Ugotovljena dejstva nikakor ne omogočajo presoje, da so bili predlagatelji (posebej med njimi prvi) žrtve nekega, v zakriti obliki izvajanega psihičnega nasilja in ustrahovanja, neposredno ali posredno usmerjenega na podržavljenje spornih nepremičnin. Seveda je mogoče razumeti (v reviziji posebej podrobno in odločno poudarjeno) človeško in socialno stisko prvega predlagatelja, ki je zaradi stanovanjske utesnitve v podedovani hiši bil prikrajšan za možnost normalne lastnikove uporabe stanovanja v lastni hiši. Vendar pa je pri tem netočno, brez podlage v ugotovljenih dejstvih revizijsko prikazovanje tedanje stanovanjske situacije prvega predlagatelja, kot da je šlo za ravnanje stanovanjske oblasti, ki je predlagatelja prikrajšalo za pravico do stanovanja kot nujni socialni pogoj zanj in za njegovo družino - in kar naj bi bilo brez zakonite podlage, ko niti v času sklenitve spornih pogodb veljavni Zakon o stanovanjskih in poslovnih prostorih (Ur. l. LRS 45/46) niti kakšen drug predpis lastniku ni prepovedoval uporabe lastnega stanovanja za lastne potrebe. Najprej je treba v odgovor na navedene neutemeljene revizijske razloge opozoriti, da so po pravkar navedenem zakonu minister za notranje zadeve in izvršilni odbori ljudskih odborov, v njihovem imenu pa stanovanjske komisije, kot stanovanjska oblastva (2. in 3. člen) razpolagali s stanovanjskimi prostori (1. člen). Brez predhodnega dovoljenja stanovanjskega oblastva se, med drugim, ni smel nihče vseliti v stanovanjske prostore ali sprejeti vanje novega najemnika ali podnajemnika ali jih zamenjati (7. člen). V nezadostno zasedenih stanovanjih (po 40. členu je v L. smernice za ugotavljanje nezadostne zasedenosti določil mestni izvršilni odbor) je smelo stanovanjsko oblastvo uživalcu stanovanja (lastniku, najemniku itd.) odvzeti del stanovanja in ga nakazati drugemu kot sostanovalcu (15. člen). V nobeni dejanski ugotovitvi v izpodbijanem sklepu ni sledu o tem, da bi bila stanovanjska situacija prvega predlagatelja v času, ko se je odločal za sklenitev spornih pravnih poslov, ustvarjena s kršitvijo določb navedenega zakona ali drugega predpisa. Ni pa odveč (sodeč po revizijskih karakterizacijah ravnanja stanovanjskih oblasti v obravnavanem primeru!) na koncu tudi spomniti, da posebnega režima razpolaganja s stanovanji, ki ga je v letu 1946 predpisal Zakon o stanovanjskih in poslovnih prostorih, pač nedvomno niso narekovali zgolj ideološki ali politični razlogi, ampak tudi (in prejkone predvsem) dejanske razmere: veliko pomanjkanje stanovanj, do katerega je prišlo, ne le v Sloveniji ampak marsikje v Evropi, po štirih letih vojne, med katero je bilo malo zgrajenega in mnogo porušenega, in ki je bilo posebej hudo zlasti v mestih, v Sloveniji delno tudi zaradi migracije prebivalstva kot posledice industrializacije (prim. dr. Stojan Cigoj, Stanovanjska razmerja, Ljubljana 1989, str. 10; Anton Krajšek, Novi stanovanjski zakon, Ljudski pravnik 1946). Neutemeljeno je tudi revizijsko razlogovanje o tem, kako iz ugotovitev sodišč obeh stopenj sledi, da obdarovanje države in plačilo davka na dediščino ni bilo edini razlog, zaradi katerega so predlagatelji sklenili sporna posla. Tu da je bila še želja predlagatelja, sebe in družino rešiti neznosne stanovanjske stiske, in prepričanje, da je to edini možni način rešitve njegovega stanovanjskega problema. Po ugotovitvah sodišč, tako revizija, je predlagatelja v to prepričal predstojnik pristojne stanovanjske oblasti L. Š., ki ga je tudi utrdil v prepričanju, da mu grozi popolna izguba tako premoženja kot pravice do stanovanja z nacionalizacijo. Predlagatelj ni imel razloga za dvom v trditve in nasvete L. Š., kateremu je zaupal kot nekdanjemu partizanskemu tovarišu in ki je deloval kot predstojnik državnega organa in se je bil zato predlagatelj upravičen zanesti na njegovo besedo. Tudi nacionalizacija stanovanjskih hiš je bila že tedaj gotovo bodoče dejstvo. Ti predlagateljevi odločilni razlogi za sklenitev spornih poslov pa so bili, po tem delu revizijskih razlogov, zmotni. Ugotovitev pritožbenega sodišča, da je predstojnik stanovanjskega organa predlagatelja prepričal za izročitev premoženja v last državi kot edino možnost za rešitev njegove stanovanjske skrajne sile, naj bi tako pomenila ugotovitev tega sodišča, da je L. Š. predlagatelja zavedel v zmoto o razlogih, zaradi katerih je predlagatelj sklenil sporna posla. Takega ravnanja pa naj ne bi bilo mogoče oceniti drugače kot za zvijačo. Opisani razlogi (nagibi) in ne želja po obdarovanju države naj bi bili predlagatelju bistveni za sklenitev spornih pogodb - zato naj bi tudi zmota o njih bila bistvena napaka volje v smislu pravnih pravil 870, 871 in 901 ODZ (vsebinsko enako sedaj vsebovanih v 61. in 62. členu ZOR), s tem pa seveda, tako sledi iz revizijskih stališč, tudi v smislu 5. člena ZDen. Presojo, da je neutemeljena revizijska graja uporabe materialnega prava, obrazložena s pravkar povzetimi razlogi, utemeljuje revizijsko sodišče z naslednjim: Uvodno je bilo obrazloženo, da je pri ugotavljanju pogojev za denacionalizacijo po 5. členu ZDen po eni strani potrebna širša razčlenitev konkretnega ravnanja pogodbenih strank v času sklenitve obravnavanega pravnega posla, prav tako pa tudi razčlenitev tedanjih splošnih družbenih razmer in konkretnih razmer, v katerih je živel prejšnji lastnik, vključno z oceno medsebojnega vpliva vseh teh dejavnikov - da pa je po drugi strani treba upoštevati, da je izhodišče te zakonske določbe vendarle delovanje državnega organa oziroma predstavnika oblasti, ki je bilo v zvezi s sklenitvijo izpodbijanega pravnega posla in ki je bilo usmerjeno prav na njegovo sklenitev, torej na prenos upravičenčevih stvari oziroma premoženja v državno last. Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje pri ugotavljanju dejanske podlage odločitve imeli za izhodišče prav takšno, torej pravilno razumevanje določbe 5. člena ZDen. To pomeni, da sta ugotavljali vsa odločilna dejstva in se izrekli o njih obstoju. Kolikor revizija vztraja pri delno drugačnem prikazovanju dejanskih okoliščin (predvsem s stopnjevanim opredeljevanjem nekaterih), se že giblje na meji nedovoljenega (3. odst. 385. člena ZPP) izpodbijanja dejanske podlage odločitve. Kolikor revizija graja pravno presojo ugotovljenih okoliščin, pa ji revizijsko sodišče ne more pritrditi. Zlasti ne more pritrditi revizijskemu stališču, da je v izpodbijanem sklepu zmotno uporabljeno materialno pravo, ker je sodišče druge stopnje za ugotovljene objektivne okoliščine, pod vplivom katerih je pri predlagatelju nastala volja za sklenitev spornih poslov, ocenilo, da so sicer negativno vplivale na predlagateljevo počutje in ravnanje, niso pa vplivale na sklenitev spornih poslov. Tu gre pač za razlikovaje med vplivom objektivnih okoliščin na posameznikovo življenje (počutje in ravnanje, kot je rečeno v izpodbijanem sklepu) nasploh - in vplivom teh okoliščin na oblikovanje njegove volje za sklenitev določenega pravnega posla. V tem drugem smislu je vpliv objektivnih okoliščin pravno odločilen le toliko, kolikor je odločilen v smislu pravne norme, v mejah katere se presoja: v obravnavanem primeru torej v smislu 5. člena ZDen. Revizijsko sodišče je že povedalo, da se s pravkar obravnavano presojo sodišča druge stopnje strinja. Skorajda odveč je na koncu odgovoriti na tisti del revizijske graje uporabe materialnega prava v izpodbijanem sklepu, ki argumentira, da bi v primeru, če država ne bi spravila (prvega) predlagatelja v skrajno silo (da je moral stanovanjsko stisko razrešiti še pred rojstvom otroka, kar vse je bilo L. Š. znano), bil prvi predlagatelj v bistveno ugodnejšem položaju ne le ob nacionalizaciji stanovanjskih hiš (ko je bil uzakonjen stanovanjski maksimum, ni pa bila odpravljena pravica prejšnjih lastnikov do uporabe stanovanja) - ampak tudi sedaj, ob vračanju krivično in nepošteno podržavljenega premoženja. Pri uporabi določbe 5. člena ZDen taka primerjava ne more biti izhodišče razlage te pravne norme. Končna presoja revizijskega sodišča je tako enaka tisti sodišč prve in druge stopnje: obravnavani pravni posli, ne presojani vsak posebej ne presojani v medsebojni povezavi, niso bili sklenjeni zaradi sile, grožnje ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti v smislu 5. člena ZDen - niti kar zadeva prvega predlagatelja niti kar zadeva druga dva. Materialno pravo je bilo torej pravilno uporabljeno, ko je bil denacionalizacijski zahtevek vseh treh predlagateljev zavrnjen. Po vsem obrazloženem se je tako izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je zato na podlagi 393. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP treba zavrniti. Odločitev o stroških revizijskega odgovora nasprotnih udeležencev, ki so v uvodu navedeni pod točko 3), ima podlago v določbi 1. odstavka 155. člena ZPP: teh stroškov namreč ni mogoče šteti za potrebne stroške postopka.