Jedro

Načelo prostovoljnosti sklepanja delovnega razmerja velja tudi za pripravništvo kot posebno vrsto delovnega razmerja. Iz delovnopravnih predpisov ne izhaja, da se lahko delovno razmerje za opravljanje pripravništva sklepa po določenimi pogoji (npr. da bo delavec zaposlen pri delodajalcu še najmanj dve leti po opravljenem strokovnem izpitu). Delavec delodajalcu tako ni odškodninsko odgovoren, če ne spoštuje takega pogoja, določenega v pogodbi o zaposlitvi, kljub temu, da pogodba o zaposlitvi tako odškodninsko odgovornost delavca določa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožeči stranki povrniti 1.828.091,85 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2001 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Obenem je tožeči stranki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 109.020,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.9.2002 dalje do plačila, vse v roku 8 dni.

Zoper takšno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, z vsemi stroškovnimi posledicami. Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da ni izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ker toženki ni nudila stalnosti zaposlitve še najmanj dve leti po uspešno opravljenem strokovnem izpitu. Sodišče prve stopnje naj bi zato nepravilno oprlo odločitev na pravilo sočasne izpolnitve - 122. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89 - v nadaljevanju: ZOR). Navaja, da je sama izpolnila vse obveznosti iz dvostranske pogodbe o zaposlitvi z dne 30.6.1999, saj je toženki omogočila opravljanje pripravništva in strokovnega izpita, vendar pa se z navedeno pogodbo ni zavezala toženki zagotoviti stalnosti zaposlitve še najmanj dve leti po uspešno opravljenem strokovnem izpitu. Nasprotno pa toženka ni izpolnila svoje prevzete pogodbene obveznosti, saj je iz dokaznih listin razvidno, da toženka ni želela več opravljati dela pri tožeči stranki. Zato tožeča stranka s predmetno tožbo uveljavlja pogodbeno odškodninsko odgovornost in sicer pogodbeno dogovorjeno višino škode, saj v izvajanje programa pripravništva vlaga veliko sredstev, kar je potrdila tudi priča A. J.. Višina škode je po mnenju tožeče stranke izkazana z dokaznimi listinami, poleg tega pa toženka prejetih bruto plač ni prerekala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002 - v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo določbe pravdnega postopka, vendar pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa na pravilnost odločitve ni imelo vpliva.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je šlo v predmetni zadevi za sklenitev dvostranske pogodbe in je odločitev oprlo na 122. člen (pravilo sočasne izpolnitve) in 124. člen ZOR (pravice ene stranke, če druga stranka ne izpolni svoje obveznosti). Zaključilo je, da bi bila toženka odškodninsko odgovorna (v smislu IX. tč. pogodbe o zaposlitvi z dne 30.6.1999) v zvezi s svojo obveznostjo iz II. tč. pogodbe o zaposlitvi z dne 30.6.1999 (da bo glede na kadrovske zahteve tožeče stranke pri slednji ostala zaposlena še vsaj dve leti po opravljenem strokovnem izpitu) le v primeru, da bi ji tožeča stranka nudila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ali vsaj za najmanj dve leti. Ker pa je tožeča stranka toženki po končanem pripravništvu ponudila v podpis le pogodbo o zaposlitvi za določen čas 6-ih mesecev, je tožnica prosta odškodninske odgovornosti, saj zaradi dvostranskosti pogodbe o zaposlitvi ne more biti v slabšem položaju od tožeče stranke. Tožena stranka tudi ni dokazala, da je pri njej obstajala kadrovska potreba po trajni zaposlitvi toženke. Nadalje je sodišče prve stopnje zaključilo, da glede na splošna pravila odškodninske odgovornosti toženka ni odškodninsko odgovorna, saj ni ravnala nedopustno. Do odpovedi delovnega razmerja je namreč prišlo zaradi razlogov na strani tožeče stranke, ker toženki ni nudila delovnega razmerja za nedoločen čas. Tožeča stranka prav tako ni dokazala, da ji je škoda dejansko nastala, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da gre v predmetni zadevi za pogodbeno razmerje med tožečo stranko in toženko. Gre za pogodbeno razmerje, ki je med strankama nastalo na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30.6.1999 (priloga A3), s katero sta stranki sklenili delovno razmerje za določen čas za opravljanje pripravništva, in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27.6.2000 (priloga A5), s katero sta sklenili delovno razmerje za določen čas zaradi kadrovskih potreb tožeče stranke. Pogodba o zaposlitvi je pogodba delovnega prava, pri kateri je zlasti zaradi varstva pogodbeno šibkejše stranke - delavca - pogodbena svoboda strank omejena. Kljub temu pa je pogodba o zaposlitvi po svoji naravi obligacijska pogodba, zato se za vprašanja, ki niso urejena v delovnopravnih predpisih, uporabljajo splošna pravila obligacijskega prava. Eno takih vprašanj je tudi neizpolnitev dvostranske pogodbe.

Sodišče prve stopnje bi moralo zato ob pravilni uporabi materialnega prava svojo odločitev opreti ne le na določbe ZOR, temveč tudi na delovno-pravne predpise in obe pogodbi o zaposlitvi presojati tudi v skladu s temi predpisi. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje presojati pogoje (predvsem) iz pogodbe o zaposlitvi za določen čas za opravljanje pripravništva po določbah Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93 - v nadaljevanju: ZDR) ter Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90 - v nadaljevanju: ZTPDR), ki urejata institut pripravništva. Iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30.6.1999 izhaja, da sta jo stranki sklenili za opravljanje rednega in ne volonterskega pripravništva. ZTPDR ureja pripravništvo v 16. členu in v 1. odstavku določa, da lahko organizacija oziroma delodajalec sklene delovno razmerje s pripravnikom za nedoločen ali določen čas. ZDR pa ureja pripravništvo v 19. členu in določa, da je pripravnik vsak, ki prvič začne opravljati delo ustrezno vrsti in stopnji njegove strokovne izobrazbe z namenom, da se uvede in usposobi za samostojno opravljanje dela. Pripravništvo lahko traja največ eno leto, če zakon ne določa drugače. S kolektivno pogodbo oziroma spložnim aktom se določi trajanje in potek pripravništva ter program, vodstvo, način spremljanja in ocenjevanja pripravništva. Trajanje pripravništva se podaljša za čas daljše opravičene odsotnosti z dela v skladu s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom, razen za čas letnega dopusta. Ob koncu pripravništva opravi pripravnik izpit, ki je sestavni in zaključni del pripravništva in se opravlja praviloma pred iztekom pripravniške dobe. Poleg tega je bil za lekarništvo leta 1998 sprejet tudi poseben pravilnik o izvajanju pripravništva v lekarniški dejavnosti - v nadaljevanju: pravilnik (priloga A10), ki v 3. členu določa, da javni lekarniški zavod, bolnišnica ali zasebni lekarnar sklenejo s kandidatom delovno razmerje za opravljanje pripravništva za določen ali nedoločen delovni čas.

Iz splošnih določb ZDR (II. poglavje - Sklenitev delovnega razmerja) ter ZTPDR (II. poglavje - Sklenitev delovnega razmerja) izhaja, da je delovno razmerje razmerje, v katerega stranki vstopata prostovoljno in ga ni mogoče sklepati pod pogoji. ZTPDR v 7. členu določa, da lahko delovno razmerje sklene vsak, ki izpolnjuje splošne pogoje, določene s tem zakonom, in posebne pogoje, določene z zakonom ali splošnim aktom. V 8. členu ZTPDR so določeni splošni pogoji, in sicer lahko sklene delovno razmerje oseba, ki je dopolnila 15 let starosti in ima splošno zdravstveno zmožnost. 3. odstavek istega člena še določa, da se s splošnim aktom določijo vrsta in stopnja strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanja in zmožnosti ter drugi posebni pogoji, potrebni za opravljanje del delovnega mesta.

Prostovoljnost sklenitve delovnega razmerja velja tudi za pripravništvo kot posebno vrsto delovnega razmerja. Iz delovnopravnih predpisov (ZDR, ZTPDR,...) ter iz pravilnika namreč izhaja, da delodajalec z delavcem lahko sklene pogodbo o zaposlitvi za določen ali nedoločen čas za opravljanje pripravništva, ni pa tega dolžan storiti. Vendar pa niti iz citiranih predpisov niti iz pravilnika ne izhaja, da bi delodajalec, ki delavcu omogoča opravljanje pripravništva, smel skleniti pripravništvo pod določenimi pogoji, torej da bi bil delavec dolžan v primeru, če mu bo delodajalec omogočil pripravljanje pripravništva, pri delodajalcu biti zaposlen najmanj dve leti po opravljenem strokovnem izpitu, kot je to v predmetni zadevi pogojevala tožeča stranka s pogodbo o zaposlitvi (II. tč.), sicer bo delavec delodajalcu odškodninsko odgovoren (IX. tč.). Ker torej na podlagi delovnopranih predpisov ni dovoljeno pogojno sklepanje delovnega razmerja, je neutemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke, saj II. tč. pogodbe o zaposlitvi ne more biti temelj za odškodnino, določeno v IX. tč. pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče druge stopnje verjame, da je tožeča stranka vložila in še vlaga določena materialna sredstva za izvajanje programa pripravništva. Vendar, če je tožeča stranka (kot to sama zatrjuje) začela z izvajanjem pripravništva zaradi kadrovskih potreb, potem bi bilo razumljivo, da bi s toženko sklenila delovno ramerje vsaj za določen čas dveh let ali pa za nedoločen čas. Ker tega ni storila, očitno pri njej ne obstaja potreba po sklepanju delovnih razmerij zaradi kadrovskih potreb in tudi iz tega razloga toženka tožeči stranki ne more biti odškodninsko odgovorna v smislu IX. tč. pogodbe o zaposlitvi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Ker je sodišče prve stopnje sicer ob delno zmotni uporabi materialnega prava (ker ni odločitve oprlo tudi na določbe ZDR in ZTPDR) pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen, je pritožbeno sodišče tako sodbo potrdilo (sicer iz drugačnih razlogov) in zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Tožeča stranka v pritožbenem postopku ni bila uspešna, zato je sama dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

Na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZOR in ZTPDR smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.