Jedro

Za pravilno odločitev v predmetni zadevi je odločilna okoliščina, ali obsojenec ni mogel izpolniti posebnega pogoja zaradi objektivnih ovir ali pa zato, ker se je tako odločil zaradi nespoštovanja sodišča in naložene mu obveznosti iz pogojne obsodbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pogojna obsodba, izrečena obsojenemu A. A. s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 13. 2. 2020, opr. št. III K 55490/2016, ki je postala pravnomočna 22. 9. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 15. 9. 2020, opr. št. II Kp 55490/2016, ne prekliče, temveč se obsojenemu odpravi posebni pogoj, ki mu je bil postavljen v okviru te pogojne obsodbe, postopek za preklic pogojne obsodbe pa se ustavi.

II. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku in potrebni izdatki obsojenega, proračun.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bila obsojenemu A. A. preklicana pogojna obsodba ter izrečena kazen osmih mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je bila naložena še povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo sodne takse.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je obsojenec pravočasno pritožil. Načeloma uveljavlja vse pritožbene razloge, dejansko pa sodbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Uvodoma sodišče druge stopnje izpostavlja, da obsojenčevi pritožbeno smiselno izraženi prošnji za določitev novega roka za celotno izpolnitev dodatnega pogoja iz pogojne obsodbe, torej plačila 934,67 EUR1, ni več moč ugoditi, saj je v 61. členu KZ-1 predpisano, da sme sodišče rok za izpolnitev obveznosti podaljšati le v mejah preizkusne dobe. Slednja pa je potekla 22. 9. 2022. 6. Je pa pri odločanju o obsojenčevi pritožbi pritožbeno sodišče ocenilo, da ima pritožnik prav, ko sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi zbranih dokazov in obsojenčevega ravnanja sicer pravilno zaključilo, da obsojenec svoje dodatne obveznosti v celoti ni poravnal. Svojo odločitev o preklicu pogojne obsodbe je gradilo na ugotovitvi, da je obsojenec od maja 2021 dalje zaposlen in da drugih dolgov nima, kar pomeni, da bi lahko plačal še preostanek dolga v znesku 936,67 EUR (pravilno 934,67 EUR). S takšnim ravnanjem pa naj bi pokazal neresen odnos do obveznosti, ki mu je naložilo sodišče ob izreku pogojne obsodbe.

7. Za pravilno odločitev v predmetni zadevi je odločilna okoliščina, ali obsojenec ni mogel izpolniti posebnega pogoja zaradi objektivnih ovir ali pa zato, ker se je tako odločil zaradi nespoštovanja sodišča in naložene mu obveznosti iz pogojne obsodbe. V tej zvezi je torej treba najprej ugotoviti kakšne finančne zmožnosti obsojenca pa je prvostopenjsko sodišče v preklicnem postopku sploh objektivno ugotovilo. Iz dokumentacije, ki jo je prvo sodišče zbralo v preklicnem postopku izhaja, da obsojenec ni lastnik nepremičnega premoženja niti premičnega premoženja večje vrednosti. V lasti nima niti avtomobila oziroma drugega prevoznega sredstva. Živi v najemniškem stanovanju, za katerega plačuje 300,00 EUR mesečne najemnine2. Obsojenec je po sodni poravnavi, sklenjeni pred Okrožnim sodiščem v Celju 4. 11. 2014, pod. opr. št. IV P 245/2014, zavezan k plačevanju 240,00 EUR mesečne preživnine za otroka B. B. in C. C. Obsojenec je zaposlen pri družbi D., d. o. o. od 12. 3. 2021, pred tem pa je na zavodu za zaposlovanje prejemal denarno nadomestilo v višini 463,44 EUR neto. Obsojenčeva neto mesečna plača je od marca 2021 znašala dobrih 1.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je očitno tudi sledilo obsojenčevim navedbam o njegovih ostalih mesečnih stroških v povprečnem znesku 350,00 EUR, saj v tej zvezi ni argumentiralo nasprotnega stališča. Od marca 2021 do preklica pogojne obsodbe maja 2022 je tako obsojenec zaslužil okoli 14.000,00 EUR in imel osnovnih izdatkov za okoli 12.460,00 EUR. Ob tem pa je v istem času plačal oškodovani družbi 80 odstotkov dolgovanega zneska (3.800,00 EUR). Ob takšni presoji dokaznega gradiva pa se izkaže za zmotno presoja prvega sodišča o neresnem odnosu obsojenca do naložene mu obveznosti. Prej nasprotno, v času zaposlitve, torej ko je del plače lahko namenil tudi odplačilu obveznosti, je vse napore vložil v to, da obveznost izpolni. Tudi v pritožbi zagotavlja, da se obveznosti zaveda in bo preostanek dolga plačal v treh mesecih, od vložitve pritožbe.

8. Ker je na podlagi zgoraj obrazloženega sodišče druge stopnje prišlo do drugačnega zaključka kot prvo sodišče in sicer, da obsojenec celotnega posebnega pogoja iz pogojne obsodbe ni izpolnil, ne zaradi tega, ker tega ne bi hotel, ampak zato, ker celotnega plačila objektivno ni bil sposoben, je obsojenčevi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako (prvi odstavek 394. člena ZKP), da se pogojna obsodba, izrečena obsojenemu s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 13. 2. 2020, opr. št. III K 55490/2016, ki je postala pravnomočna 22. 9. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 15. 9. 2020, opr. št. II Kp 55490/2016, ne prekliče, temveč se mu odpravi posebni pogoj, ki mu je bil postavljen v okviru te pogojne obsodbe, postopek za preklic pogojne obsodbe pa se ustavi.

9. Glede na ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe oziroma obsojenčev pritožbeni uspeh, je pritožbeno sodišče, v skladu z 98. členom v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP, odločilo, da stroški nastali v postopku za preklic pogojne obsodbe in potrebni izdatki obsojenca, bremenijo proračun.

1 V izpodbijani sodbi se napačno navaja znesek 936,67. Če je obsojenčeva obveznost znašala 4.734,67 EUR in je do preklica plačal skupaj 3.800,00 EUR, potem znaša preostanek dolga 934,67 EUR. 2 najemna pogodba z dne 28. 10.2019 z najemodajalko Č. Č., za stanovanje na naslovu ...