Jedro

Odškodnina za strah je praviloma pravno priznana le kot pretekla škoda. Res je, da zakon glede povrnitve bodoče škode ne izključuje odškodnine za bodoči strah. Vendar se v takšnem primeru (seveda, če je ta gotov), ko strah ne izveni, gledano z vidika odškodninskega prava, manifestira na področju življenjske aktivnosti kot njena omejitev, ki povzroča duševne bolečine. Gre torej za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 17.3.1991 je sodišče prve stopnje za tožnikovo posttravmatsko epilepsijo, ki se je pojavila leta 1994, prisodilo tožniku, kar zadeva negmotno škodo, 17,100.000 SIT, in sicer za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem zahtevanih 2,100.000 SIT, za strah, ki ga prestaja in ki ga bo prestajal, 3,000.000 SIT od zahtevanih 3,600.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 12,000.000 SIT od zahtevanih 24,000.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke znižalo odškodnino za strah za 2,000.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 4,000.000 SIT. Tako mora tožena stranka za ugotovljeno nepremoženjsko škodo plačati 11,100.000 SIT.

Proti tej sodbi je vložil revizijo tožnik. Uveljavlja razloga bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava po 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in predlaga, naj sodišče tretje stopnje sodbo tako spremeni, da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi prvostopenjsko sodbo. Trdi, da pritožbeno sodišče ugotavlja po eni strani, da ima tožnik zaradi posledic poškodbe prizadete bistvene funkcije, po drugi strani pa, da so ostale bistvene tožnikove življenjske aktivnosti neprizadete. Odškodnino za strah je pritožbeno sodišče prenizko odmerilo, ker tožnika še vedno spremlja strah pred epileptičnimi napadi, zlasti med vožnjo in kadar je doma sam z otrokom, in tudi opravljati ne sme dela, pri katerem bi ogrožal sebe ali druge. To velja tudi za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj se mu je po nesreči življenje spremenilo: prej živahen zdaj počiva, odpovedal se je športu, vozniško dovoljenje je sicer pridobil vendar z omejitvami. V vsem življenju ga spremljajo omejitve.

Sodišče je vročilo revizijo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Neskladne so revizijske trditve o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka ob revizijskem predlogu, naj se izpodbijana sodba spremeni. Če naj bi šlo res za očitano kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP, je nujna posledica razveljavitev sodbe (prvi odstavek 379. člena ZPP), saj takšne kršitve revizijsko sodišče ne more sanirati. Če pa revident resno misli glede očitane kršitve in je revizijski predlog le pomota, je treba odgovoriti, da očitana kršitev ni podana.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da so "tožnikove življenjske aktivnosti brez dvoma zaradi posledic, ki jih trpi, zmanjšane" in pa da "vse okoliščine kažejo da so bistvene življenjske aktivnosti ostale neprizadete". Tu ne gre ne za protislovje oziroma nasprotje med tema ugotovitvama in tudi ne za to, da bi pritožbeno sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje, kakor ga je prvostopenjsko sodišče. Iz obeh, za revizijo spornih ugotovitev, ki pa jih ne povzema korektno, sledi, da so se tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšale, vendar med temi bistvene ne. Tožnik ni namreč prizadet v tem, da se ne bi mogel gibati, gledati, govoriti, komunicirati z ljudmi ipd, torej ni prizadet glede bistvenih sestavin človekovega funkcioniranja. Česa takšnega prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, še več, niti tožeča stranka ni zatrjevala kakšnih takšnih omejitev.

Očitana procesna kršitev torej ni podana.

Odškodnina za strah (prvi odstavek 200. člena ZOR) je praviloma pravno priznana le kot pretekla škoda. Res je, da zakon glede povrnitve bodoče škode (203. člen ZOR) ne izključuje odškodnine za bodoči strah. Vendar se v takšnem primeru (seveda, če je ta gotov, kar je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno), ko strah ne izveni, gledano z vidika odškodninskega prava, manifestira na področju življenjske aktivnosti kot njena omejitev, ki povzroča duševne bolečine. Gre torej za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. To je razvidno v tožnikovem primeru, ko se zaradi strahu pred epileptičnim napadom odpoveduje športnemu in družabnemu življenju, ki ga je bil poprej vajen, se počuti omejenega v stikih z otrokom in na delovnem mestu ter glede vožnje z avtomobilom, kar vse se zrcali v njegovem duševnem počutju. V obravnavanem primeru je torej mogoče upoštevati kot podlago za odškodnino za strah le minuli strah v času, ko je še doživljal epileptične napade, za strah v zvezi z zaposlitvijo, bodočo družino ipd. Za ta strah je prisojena odškodnina v višini 1,000.000 SIT vsekakor pravično denarno zadoščenje.

Bodoči strah je tako treba upoštevati pri postavki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Za to obliko škode je prisojena odškodnina v znesku 8,000.000 SIT primerna tudi, ko se poleg ugotovljenih in v obeh sodbah nižjih sodišč opisanih omejitev v tožnikovem življenju upošteva tudi bodoči strah. Ko je treba ob slehernem določanju denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo na podlagi 200. člena ZOR za minulo škodo in 203. člena ZOR za bodočo škodo opraviti tudi širšo individualizacijo obravnavanega primera, se pri tem upoštevajo podobni primeri v sodni praksi, ki jih ta redno spremlja na ravni vrhovnega sodišča. Ob takšni individualizaciji pa se je pokazalo, da prisojeni znesek nikakor ni takšen, da ne bi dosegel meje pravične denarne odškodnine. Torej tudi materialno pravo ni bilo kršeno.

Uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana in ker sodišče tudi ni ugotovilo kakšne druge kršitve materialnega prava, poleg tiste, ki jo uveljavlja revizija, je le-to kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) skupaj z zahtevo za povrnitev revizijskih stroškov (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).