Jedro

Razrešitev postavljenega odvetnika ni mogoča potem, ko so storitve, določene v odločbi o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, že opravljene in končane.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za razrešitev odvetnice A.A. v upravni zadevi opr. št. Bpp 949/2010. V svoji obrazložitvi navaja, da je bila tožniku z odločbo Bpp 949/2010 z dne 1. 9. 2010 dodeljena brezplačna pravna pomoč v obsegu sestave vseh potrebnih vlog ter pravnega svetovanja in zastopanja odvetnika v postopku pred Okrajnim sodiščem v Mariboru št. II D 1813/2009, od dne 2. 7. 2010 do izdaje odločbe sodišča prve stopnje, in sicer v postopku po pokojnem B.B., ter mu je bila za izvajanje brezplačne pravne pomoči dodeljena odvetnica A.A. Tožnik je dne 13. 6. 2012 vložil prošnjo za razrešitev navedene odvetnice, ker ne dela v njegovo korist in za postavitev drugega odvetnika. Tožena stranka se nato sklicuje na določbe 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ter navaja, da je v zvezi s tožnikovo prošnjo vpogledala v predmetni spis Okrajnega sodišča v Mariboru. Tako je ugotovila, da je to sodišče dne 23. 7. 2012 izdalo sklep o dedovanju. To pomeni, da se je nudenje brezplačne pravne pomoči navedene odvetnice zaključilo z izdajo odločbe sodišča prve stopnje, ki jo predstavlja sklep o dedovanju. Ker je bil torej sklep, ki predstavlja izdajo sodne odločbe na prvi stopnji, že izdan, je prenehalo nudenje brezplačne pravne pomoči in zato ni več pogojev za razrešitev odvetnice, kakor tudi ne za dodelitev drugega odvetnika.

Tožnik v tožbi navaja, da je dne 13. 6. 2012 vložil prošnjo za razrešitev odvetnice in postavitev drugega odvetnika. Ker je ta postopek zelo dolgo trajal, saj je svojo prošnjo moral dopolnjevati, je prej prišlo do izdaje sklepa o dedovanju. Tožnik ne priznava stroškov odvetnice, saj je podpisal samo pooblastilo in obrazec, ki ga je dobila od sodišča, da uveljavlja svoje stroške. Odvetnika je zahteval zato, ker nima izkušenj s sodiščem. Odvetnica pa mu je naredila še dodatne stroške in bi to, kar je dosegel na sodišču, dosegel tudi brez odvetnice. Zato še enkrat ne priznava stroškov odvetnice.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko posebnega odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnika za razrešitev postavljene odvetnice, ki mu je bila dodeljena za zastopanje v zapuščinskem postopku do izdaje odločbe sodišča prve stopnje, to je do izdaje sklepa o dedovanju. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je bil sklep o dedovanju že izdan, s čemer je prenehalo nudenje brezplačne pravne pomoči in zato tudi ni pogojev za razrešitev dodeljene odvetnice, kot tudi ne za dodelitev drugega odvetnika.

Glede na navedeno je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da razrešitev postavljene odvetnice, kot tudi dodelitev drugega odvetnika ni mogoča potem, ko so storitve, določene v odločbi o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, že opravljene in končane. Tožnik pa v tožbi tega tudi ne izpodbija in v zvezi s tem tudi ne zatrjuje, da izpodbijana odločba ne bi bila nezakonita. Tožbene navedbe o stroških odvetnice na drugačno odločitev v obravnavani zadevi ne morejo vplivati, saj se v tem upravnem sporu presoja le zakonitost odločbe o zavrnitvi tožnikovega predloga za razrešitev odvetnice in postavitvi drugega odvetnika.

Ker je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika, v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), zavrnilo.