Jedro

Odločitev ni odvisna od rešitve postavljenega pravnega vprašanja, zato to vprašanje ne predstavlja pomembnega pravnega vprašanja.

Različne presoje ustreznosti obrazložitve izpodbijanega akta zgolj z navajanjem, da je šlo za „identičen postopek“ ni mogoče izkazati.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep Ministrstva za finance št. 1101-20/2015/96 z dne 13. 8. 2015, da tožnica ni izbrana za zasedbo uradniškega delovnega mesta višji svetovalec v Direktoratu za ..., Sektorju za ..., Oddelku za ... na Ministrstvu za finance. Vlada Republike Slovenije, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja, je z odločbo, št. 10051-417/2015/2 z dne 16. 9. 2015 tožničino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnila kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje tožnica (v nadaljevanju revidentka) vlaga revizijo, katere dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Stranka, ki vloži izredno pravno sredstvo, mora izkazati, da so za njeno vsebinsko obravnavo izpolnjene procesne predpostavke, konkretno njena dovoljenost. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kakšne so zahteve za to, da se upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.(1)

6. V skladu s trditvenim in dokaznim bremenom ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Iz narave pravnega sredstva, še posebej, ker gre za izredno pravno sredstvo, izhaja, da mora vlagatelj tega sredstva - revident izkazati obstoj predpisanih pogojev za njegovo vsebinsko obravnavo.(2) Restriktiven pristop pri presoji izkazanosti pogojev za dovoljenost revizije pa je utemeljen tudi s pomenom instituta pravnomočnosti, katerega pomen poudarja tudi Ustava RS.(3)

7. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino konkretne zadeve. Od rešitve tega vprašanja mora biti odvisna odločitev v konkretni zadevi, hkrati pa mora biti vprašanje pomembno za enotno uporabo prava, njegov razvoj preko sodne prakse ali za zagotovitev pravne varnosti. V revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem je namreč poudarjen objektivni pomen tega izrednega pravnega sredstva in s tem vloga Vrhovnega sodišča pri razvoju prava, usmerjanju sodne prakse in zagotavljanju njene enotnosti.(4)

8. Revidentka kot pomembno pravno vprašanja navaja trditev, „da v sodni praksi upravnega sodišča ni enotnosti o vprašanju zakonitosti akta o neizbiri kandidata v natečajnem postopku, v primeru ko iz obrazložitve akta ne izhajajo konkretna merila in razlogi za odločitev upravnega organa“. Izpostavljeno vprašanje temelji na stališču, da sodba prvostopenjskega sodišča šteje kot pravilno in zakonito postopanje upravnega organa, ki v obrazložitvi akta ni obrazložil konkretnih meril in razlogov za odločitev, da se kandidat(ka) ne izbere za zasedbo na uradniško delovno mesto. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa takšno stališče ne izhaja.(5) Zato tudi ni izkazana v reviziji zatrjevana neenotnost z obstoječo sodno prakso glede zastavljenega vprašanja. Po navedenem odločitev v konkretni zadevi tudi ni odvisna od rešitve postavljenega vprašanja, zato to vprašanje tudi ne predstavlja pomembnega pravnega vprašanja.

9. Na drugačno odločitev glede dovoljenosti revizije ne vpliva niti sklicevanje na odločitev prvostopenjskega sodišča v sodbi št. I U 1465/2015 z dne 11. 5. 2016, ki naj bi bila sprejeta v „identičnem postopku“. Da bi bila izkazana kršitev v smeri nedopustne neenake obravnave enakih položajev, bi morala revidentka jasno zatrjevati in izkazati v čem se kaže identičnost postopkov in nadalje, da je bila v enakem položaju nepravilno neenako obravnavana. Različne presoje ustreznosti obrazložitve pa revidentka zgolj z navajanjem, da je šlo za „identičen postopek“, ni izkazala, zato ni zadostila standardu natančne in konkretne opredelitve pomembnega vprašanja.

10. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije tudi zaradi zelo hudih posledic, ki naj bi jih zanjo imela izpodbijana odločitev (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008, X Ips 85/2009 in X Ips 148/2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

11. Revidentka je v zvezi s tem navedla, da jo izpodbijana odločitev onemogoča pri uveljavitvi odškodninskega zahtevka zaradi izdaje nezakonitega akta o neizbiri, s čemer je (še) otežen njen premoženjski položaj, saj je bila zaradi neizbire na javnem natečaju brez zaposlitve in zaradi specifičnih znanj iz področja evropske kohezijske politike težje zaposljiva. S temi navedbami revidentka trditev o hudih posledicah ni izkazala, saj je sama navedla, da je novo zaposlitev že uspela dobiti. Poleg tega v tem sporu izpodbijani akt sam po sebi niti ne more povzročiti posledic, ki jih navaja.

12. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja uveljavljenih pogojev za dovoljenost revizije iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. (1) Primerjaj sklepe VSRS X Ips 286/2008, X Ips 189/2009, X Ips 423/2012, X Ips 302/2013 in druge.

(2) Enako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009. (3) Enako tudi sklep Ustavnega sodišča RS Up-858/08 z dne 3. 6. 2008. (4) Enako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009, 14. točka obrazložitve.

(5) Prvostopenjsko sodišče je namreč pojasnilo, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa prvostopenjskega upravnega organa skopa, vendar je to pomanjkljivost odpravil drugostopenjski upravni organ, ki je pojasnil sam potek izbirnega postopka ter razloge, ki so bili odločilni za izbiro izbranega kandidata in ne tožnice (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), pri čemer je imel upravni organ za takšno postopanje podlago v 251. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).