Jedro

Tako je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je ovira zaradi nastopa kazni zapora, ki preprečuje izvajanje dela v splošno korist (ki ga v predmetni zadevi niti še ni pričel opravljati), nastala izključno v sferi obsojenca, ki je z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljeval.

Izrek

I. Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Mariboru sklenilo, da se obsojencu na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru II K 49986/2019 z dne 18. 2. 2022 izvrši kazen osem mesecev zapora v obsegu neopravljenega dela v splošno korist. 2. Zoper tak sklep se je pritožil obsojeni A. A. brez posebne navedbe pritožbenih razlogov s predlogom, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obsojenec v pritožbi navaja, da je trenutno na prestajanju zaporne kazni v zaporih in da prosi za ponovno odobritev dela v splošno korist. Trdi, da je to delo na prostosti že izvajal ter da ga je prekinil ravno zaradi nastopa zaporne kazni, želel pa bi si tudi v prihodnje z delom nadaljevati. S takšnimi pritožbenimi navedbami pa obsojenec ne more prepričati in omajati pravilnih prvostopenjskih razlogov, v katerih je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo, zakaj je na mestu odločitev o izvršitvi zaporne kazni. Obsojenec je namreč z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljeval tudi po izreku oziroma pravnomočnosti predmetne sodbe, prav tako je predhodno že večkrat prestajal zaporne kazni in ga vse to od izvrševanja novih kaznivih dejanj ni odvrnilo. Tako je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je ovira zaradi nastopa kazni zapora, ki preprečuje izvajanje dela v splošno korist (ki ga v predmetni zadevi niti še ni pričel opravljati), nastala izključno v sferi obsojenca, ki je z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljeval. Obsojenec s tem ni upravičil zaupanja sodišča, ki mu je z odobritvijo alternativne oblike izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist dalo priložnost, da spremeni svoje ravnanje in opusti izvrševanje kaznivih dejanj, kar pa očitno ni bilo uspešno. Obsojenec ne oporeka zaključkom sodišča prve stopnje, da je kaznivo dejanje nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) izvrševal še po pravnomočni obsodbi v predmetni zadevi in da je zoper njega tudi bil odrejen pripor.

5. Tako je tudi po presoji sodišča druge stopnje podana vsa podlaga za odločitev prvostopenjskega sodišča, da se obsojencu izrečena kazen osem mesecev zapora izvrši, saj z delom v splošno korist ne bo dosežen namen kaznovanja. Glede na to, da ima obdolženec po izteku aktualne zaporne kazni še pet čakajočih kazni in glede na ostale ugotovljene okoliščine v zvezi s kriminalno dejavnostjo obsojenca, ki utemeljuje tudi nevarnost ponovitve kaznivega dejanja na prostosti, se odločitev sodišča prve stopnje, da se zaporna kazen izvrši, izkaže za povsem utemeljeno.

6. Po obrazloženem in ker v pritožbeni obrazložitvi ni zaslediti ničesar drugega, do česar bi se moralo sodišče druge stopnje posebej opredeliti, je o pritožbi obsojenega A. A. odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP).

7. Sodišče druge stopnje je obsojenca kljub neuspešni pritožbi oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka glede na njegove premoženjske razmere in dejstvo, da je na prestajanju zaporne kazni (četrti odstavek 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).