Jedro

Za presojo, ali je obsojenec deloval kot član hudodelske združbe oziroma sostorilec, ni pomembno le njegovo ravnanje v povezavi s soobsojencem, ampak njegovo celotno ravnanje, ki je v izreku sodbe opisano kot promet s prepovedanimi drogami ter hramba mamila z namenom prodaje. Opisana sta objektivni in subjektivni element sostorilstva iz zakonskega besedila.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je obsojena K. P. in D. B. spoznalo za kriva kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojenemu K. P. je določilo kazen tri leta in dva meseca zapora. Preklicalo je pogojno obsodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 61739/2014 z dne 10. 3. 2014 v kateri je bila obsojencu določena kazen eno leto in deset mesecev zapora, ter mu nato na podlagi določb o steku izreklo enotno kazen štiri leta in deset mesecev zapora. Obsojenemu D. B. je izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora. Obsojencema je v izrečeni kazni vštelo čas, prestan v priporu. Obema je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov po 73. členu KZ-1. Na podlagi petega odstavka 186.člena KZ-1 je odvzelo zaseženo prepovedano drogo. Obsojenega P. je delno oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Odločilo je, da je dolžan plačati sodno takso. Obsojenega B. pa je na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo po določbi prvega odstavka 97. člena ZKP, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika tega obsojenca bremenijo proračun. Višje sodišče v Mariboru je delno ugodilo pritožbi zagovornika obsojenega K. P. in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o stroških kazenskega postopka tako, da je obsojenca oprostilo tudi plačila sodne takse. V ostalem pa je zagovornikovo pritožbo ter v celoti pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega K. P. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitve zakona, ki jih uveljavlja niso podane. Vrhovnemu sodišču je predlagal naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. O odgovoru državnega tožilca se obsojenec in zagovornik nista izjavila.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. Kot kršitev kazenskega zakona zagovornik navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo določbo 20. člena KZ-1 o sostorilstvu. Ocenjuje, da delitve vlog, ki bi omogočala opredelitev ravnanja obsojenega P. v smislu sostorilstva ni bilo. Oceno osredotoči le na obsojena v tem postopku D. B. in K. P. ter meni, da sta obsojenca delovala neodvisno drug od drugega. Če storilca delujeta vsak zase, ni mogoče šteti, da je obsojeni P. odločilno prispeval k dejanju, ki se očita obsojenemu B. in obsojenca ni mogoče obravnavati kot sostorilca, saj ni jasno v čem je dejanje obsojenega P. odločilen pogoj za izvedbo dejanja in za uspeh kriminalnega podviga, ki ga sodišče pripiše obsojenemu B. Po oceni zagovornika nista podana subjektivni in objektivni element sostorilstva.

7. Obsojeni K. P. je bil spoznan za krivega, da je deloval kot član hudodelske družbe skupaj z D. B. in D. J. ter D. M., da so po predhodnem dogovoru neopravičeno prodajali, z namenom prodaje kupovali in posredovali pri prodaji ter z namenom prodaje hranili substance in rastlino (konoplja), ki so uvrščene kot prepovedane droge ter nedovoljene snovi v športu, tako da je obsojeni K. P. J. in B. prodajal prepovedni drogi ecstazy in amfetamin, M. pa obema konopljo, nakar so prepovedano drogo B., J. ter M. prodajali različnim odjemalcem. Ravnanje (vloga) obsojenega P. je opisano v točkah 12 ter 15 do 22 pravnomočne sodbe. Dejanje je opredeljeno kot ravnanje v hudodelski združbi po tretjem odstavku 186. člena KZ-1. 8. Pravne opredelitve, da gre za hudodelsko združevanje, torej ravnanje, ki ima za cilj udejanjenje hudodelskega načrta zaradi izvrševanja kaznivih dejanj ali kaznivega dejanja (41. člen KZ-1) in da gre za več kot le za dogovor več oseb, da bodo izvrševale kazniva dejanja, zagovornik ne izpodbija. Dejanje je opredeljeno kot kaznivo dejanje, storjeno v hudodelski združbi, za katero sicer veljajo teoretična in praktična izhodišča za sostorilstvo. Sostorilec mora ali sam uresničevati znake kaznivega dejanja ali pa s svojim ravnanjem odločilno prispevati k uresničitvi zakonskih znakov kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1. Član hudodelske združbe določeno dejanje izvrši v okviru hudodelskega načrta, to je uresničuje hudodelski načrt v zvezi s kaznivim dejanjem, konkretno kaznivo dejanje pa mora izvršiti najmanj še z enim članom kot sostorilcem ali udeležencem. Pomemben je celoten opis dejanja, ki določa storilca kot člana hudodelske združbe. Vsa ravnanja so v obravnavanem primeru usmerjena v promet s prepovedanimi drogami. Zato za presojo, ali je obsojeni P. glede na opis dejanja v pravnomočni sodbi, deloval kot član hudodelske združbe oziroma sostorilec, ni pomembno le njegovo ravnanje v povezavi s soobsojenim B., ampak njegovo celotno ravnanje, ki je v izreku sodbe opisano kot promet s prepovedanimi drogami ter hramba mamila z namenom prodaje. Opisana sta objektivni in subjektivni element sostorilstva iz zakonskega besedila, v katerem je objektivni element izražen z besedami „da sodeluje pri storitvi“, subjektivni element pa z besedami „da skupaj z drugimi stori kaznivo dejanje“. Sostorilstvo je tudi v uvodnem delu opisa dejanja opredeljeno z navedbami „po predhodnem dogovoru“.

9. Na podlagi zadnjega stavka v točki 2 zahteve je mogoče sklepati, da zagovornik nakazuje na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, da višje sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ker je po oceni zagovornika v točki 5 sodbe omenilo le subjektivni element sostorilstva objektivnega pa ne. Zagovornik ocenjuje, da je pritožbeno sodišče kršilo tudi obsojenčevo pravico do obrambe in njegovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva.

10. Zagovornik le zatrjuje, da ni odgovorjeno na pritožbene navedbe, s čimer kršitve procesnega zakona ne utemelji. Ne pojasni, na katero pritožbeno navedbo ni bilo odgovorjeno (na začetku točke 5 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje so pojasnjeni subjektivni in objektivni elementi sostorilstva).

11. Ker kršitve zakona iz 1. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jih uveljavlja zagovornik, niso podane, je Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

12. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Po presoji obsojenčevega premoženjskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi, je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse.