Jedro

S tem, ko je sodišče pri izbiri kazenske sankcije obsojencu (ki je s svojim ravnanjem udejanil zakonske znake kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po treh kriterijih, naštetih v določbi prvega odstavka 134. člena KZ) upoštevalo posledice, ki so zaradi njegovega ravnanja nastale oškodovancu, teže poškodb, kot zakonskega znaka kaznivega dejanja, ni štelo za obteževalno okoliščino.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni M.G. je dolžan plačati sodno takso kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 252/2007 z dne 9.12.2008 obsojenega M.G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu na podlagi 51. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 134. člena KZ določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 49. člena KZ je obsojencu v primeru preklica pogojne obsodbe v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja dne 12.1.2007 od 8.35 ure do 20.25 ure. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu na podlagi prvega odstavka 134. člena KZ izreklo kazen šest mesecev zapora, vanjo pa po prvem odstavku 49. člena KZ vštelo čas pridržanja dne 12.1.2007 od 8.35 do 20.25 ure. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega M.G. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbo višjega sodišča spremeni tako, da pritožbo okrožne državne tožilke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča. 3. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložena pa je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dopustno. Nestrinjanje z izbiro in višino izrečene kazni ne more biti predmet presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

4. Obsojenčev zagovornik v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve.

B.

5. Vložnik v zahtevi trdi, da je sodišče v pravnomočni sodbi storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, saj da je podano nasprotje med samimi razlogi izpodbijane sodbe. Z utemeljitvijo, da nenaden in nepričakovan udarec s strani obsojenca že sam na sebi kaže, da je obsojenec nepravilno reagiral v določenih okoliščinah, ne da bi se pri tem zavedal, da je njegov udarec zaradi njegove treniranosti in športne aktivnosti na področju borilne veščine lahko takšen, da oškodovanca hudo telesno poškoduje, vložnik ne uveljavlja nobene procesne kršitve, ampak ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste, sprejete v izpodbijani pravnomočni sodbi. Po drugem odstavku 420. člena ZKP iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

6. Vložnik v zahtevi tudi navaja, da je sodišče druge stopnje kršilo kazenski zakon, ker je štelo, da so na obsojenčevi strani podane takšne obteževalne okoliščine, ki narekujejo njegovo strožje kaznovanje, pri tem pa prezrlo, da je prav teža poškodb tista, ki je kvalifikatorni element kaznivega dejanja, definiranega v prvem odstavku 134. člena KZ. Gre za okoliščine, ki opredeljujejo obstoj navedenega kaznivega dejanja in jih zato ni mogoče šteti kot obteževalne.

7. Višje sodišče je pritrdilo pritožnici, da je sodišče prve stopnje pri izbiri kazenske sankcije v nezadostni meri upoštevalo, da bo imel oškodovanec J.Š. zaradi obsojenčevega ravnanja posledice vse življenje (izvedenec je ugotovil, da je za vselej zmanjšana oškodovančeva zmožnost za delo, njegova zunanjost je za stalno prizadeta, za vselej mu je v manjši meri okvarjeno zdravje) in da zdravljenje poškodbe niti v dveh letih ni bilo v celoti končano. Iz takšne argumentacije je jasno razvidno, da je obsojencu, ki je s svojim ravnanjem udejanil zakonske znake kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po treh kriterijih, naštetih v določbi prvega odstavka 134. člena KZ (začasna nezmožnost za vsakršno delo, začasna in znatna oslabljenost pomembnega dela telesa ali organa, začasna skaženost), teže poškodb, kot zakonskega znaka kaznivega dejanja ni štelo za obteževalno okoliščino, ampak je v tem pogledu upoštevalo posledice obsojenčevega ravnanja, ki presegajo začasnost in so oškodovančevo zdravje zaznamovale za celo življenje. Stališče, ki ga je sprejelo sodišče druge stopnje, je zato tudi v tem z vidika uporabe materialnega prava popolnoma korektno.

8. Z navedbami, da je imelo prvostopenjsko sodišče pred seboj obsojenca, ki je s svojim osebnim vtisom prepričal sodišče prve stopnje, da gre za odraslega, urejenega, odgovornega in neoporečnega človeka, ki ni nagnjen k agresiji in pretepanju, da ne gre za nekakšnega gostilniškega obiskovalca ali zaščitnika ali maščevalca, ki bi s pestmi urejal zadeve, pač pa za človeka, ki se je športno udejstvoval v borilni veščini in dokazal, da je vse morebitne želje po borbi izživel v okviru športne organizacije, ki goji viteško borilno veščino, vložnik ne uveljavlja kršitve zakona, ampak na podlagi lastnega videnja pomena naštetih okoliščin izpodbija primernost obsojencu izrečene kazenske sankcije. Sodišče namreč krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji, če prekorači pravice, ki jih ima po zakonu, torej če izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, ali če izreče kazensko sankcijo, ki je zakon sploh ne pozna, ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. V primeru, da na podlagi presoje konkretnih olajševalnih in obteževalnih okoliščin obsojencu izreče neprimerno vrsto kazenske sankcije ali pa kazen, ki je v zakonskih mejah, ni pa primerna po višini, ne gre za kršitev kazenskega zakona, ampak za kršitev iz 374. člena ZKP, iz katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev utemeljilo tudi z navedbama, da je obsojenec mlajšega in po konstituciji manjšega oškodovanca nepričakovano in brez razloga udaril ter zlorabil svoje športno znanje za izvršitev kaznivega dejanja, kar pa ob upoštevanju vseh okoliščin, navedenih v izpodbijani pravnomočni sodbi kaže, da pri izbiri in odmeri kazenske sankcije ni ravnalo arbitrarno in je zato kazen izrečena v drugostopenjski sodbi razumna in zakonita. Kršitev določbe 41. člena KZ in skozi to uveljavljana kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP zato ni podana.

9. Vložnik na podlagi lastnega videnja dejanskega stanja v zahtevi nakazuje, da je šlo za kaznivo dejanje po drugem odstavku (očitno mišljeno četrtem odstavku) 134. člena KZ. Na ta način pa po vsebini ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, temveč izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Kršitev kazenskega zakona je namreč podana, če sodišče na pravilno in polno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi kazensko določbo ali če tiste, ki bi jo moralo uporabiti, ne uporabi. Ni pa mogoče kršitve kazenskega zakona uveljavljati s sklicevanjem na drugačno dejansko stanje, kot je ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi.

10. Kršitve po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jo omenja samo v predlogu, pa vložnik tudi ni obrazložil in je zato tudi ni mogoče preizkusiti.

11. Na podlagi navedenih razlogov Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva obsojenčevega zagovornika ni utemeljena, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12. V skladu z 98.a členom ZKP je glede na tak izid postopka obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem pravnim sredstvom, in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.