Jedro

Upravni akti v smislu ZUS-1 niso tisti akti, izdani na podlagi pravnih sredstev, ki zgolj posegajo v veljavnost upravnega akta in ne pomenijo zaključka odločanja o zadevi (5. člen ZUS-1), torej tisti akti, ki akt prve stopnje zgolj odpravijo in vrnejo v ponovni postopek odločanja. Takšni akti tudi v izreku ne vsebujejo odločitve o pravici oziroma obveznosti posameznika in zato ne vplivajo na vsebino prvostopenjskega upravnega akta. V upravnem sporu se sme izpodbijati tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev, torej vsebinsko opredelitev pravic ali obveznosti stranke oziroma zavrnitev strankinega zahtevka o priznanju pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz materialnega prava.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi obsojenca A.A. in odpravila odločbo direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora B., št. ... z dne 20. 11. 2006, s katero je bil tožnik premeščen v oddelek s strožjim režimom, in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovno odločanje (točka 1 izreka) ter obsojenca oprostila plačila upravne takse (točka 2 izreka). Pritožbi je bilo ugodeno iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj iz podatkov spisa ni bilo razvidno, da bi bil obsojenec tisti, ki bi povzročal težave, zaradi česar se zdi njegova premestitev v bivalne in druge prostore s strožjim režimom pretirana. Če obsojenec ni povzročal težav, ogrožal soobsojencev ali kršil hišnega reda, je strožji režim, na podlagi katerega je sicer po lastni izjavi izgubil tudi nočitev z družino, neutemeljeno.

Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo, s katero je bilo njegovi pritožbi ugodeno in navaja, da je direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora B. spet izdal isto odločbo, zato daje sodišču v presojo pravilnost odločitve tožene stranke, saj meni, da se bodo enake odločitve v zavodu ponavljale. V nadaljevanju tožbe opisuje stanje v zavodu ter odnose med obsojenci. Čuti se ogroženega, navaja pa tudi, da so mu bile vzete zdravstvene usluge, na katere čaka že sedem mesecev.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Tožnik v obravnavanem primeru vlaga tožbo zoper odločbo tožene stranke, s katero je bilo njegovi pritožbi ugodeno in zadeva vrnjena toženi stranki v ponovni postopek. Upravni akti v smislu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) niso tisti akti, izdani na podlagi pravnih sredstev, ki zgolj posegajo v veljavnost upravnega akta in ne pomenijo zaključka odločanja o zadevi (5. člen ZUS-1), torej tisti akti, ki akt prve stopnje zgolj odpravijo in vrnejo v ponovni postopek odločanja. Takšni akti tudi v izreku ne vsebujejo odločitve o pravici oziroma obveznosti posameznika in zato ne vplivajo na vsebino prvostopenjskega upravnega akta. V upravnem sporu se sme izpodbijati tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev, torej vsebinsko opredelitev pravic ali obveznosti stranke oziroma zavrnitev strankinega zahtevka o priznanju pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz materialnega prava. Namen upravnega spora je namreč varstvo posameznika pred nezakonitimi oziroma nepravilnimi odločitvami uprave, ki posegajo v njegov pravni položaj.

Ker torej v obravnavanem primeru tožena stranka s svojo odločitvijo ni zaključila odločanja o zadevi, zoper tak upravni akt po določbi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožba ni dovoljena in jo je zato sodišče zavrglo kot nedovoljeno.

Ima pa tožnik možnost vlaganja pravnih sredstev zoper nove izdane akte prvostopnega organa (direktorja Zavoda za prestajanje kazni) v odprtih zakonskih rokih.