Jedro

Rejec psa mora poskrbeti, da v danih razmerah ni možnosti, da bi pes lahko napadel osebo, ki ima možnost priti k hiši na običajen način.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje z vmesno sodbo spremeni tako, da obstoji odškodninska odgovornost tožene stranke tožeči stranki za škodo iz škodnega dogodka dne 3.4.2001. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek in tožeči stranki naložilo v plačilo 1.857,79 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka.

Zoper navedeno sodbo se je tožnik po pooblaščenki pravočasno pritožil. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožencu ni mogoče očitati, da je opustil kakšno dolžno nadzorstvo in skrbstvo nad psom ter očitati, da ni poskrbel in preprečil, da bi pes koga poškodoval. Povsem zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ne more odgovarjati tožniku, kljub sicer pravilni ugotovitvi, da je do tožnikove poškodbe prišlo zaradi krivdnega ravnanja žene toženca, ki je dopustila, da ji je pes ušel. Tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v posledice česar je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Toženec je odgovoren, saj ni uspel dokazati, da je poskrbel za ustrezno varstvo in nadzorstvo, četudi je ves čas postopka trdil, da je bila odsoten in da za psa nikdar ni skrbel. Smisel pravnega standarda varstva in nadzorstva živali je prav v tem, da rejec zagotovi, da je psu onemogočeno, da bi koga poškodoval. Zato potrditvi pritožbe tudi sicer zmotno ugotovljeno dejansko stanje, da v času spornega dogodka toženca ni bilo doma in je pes ušel pri hranjenju njegovi ženi, ni okoliščina, ki bi ekskulpirala toženca odgovornosti, saj je ravnanje njegove žene vsekakor ravnanje v njegovi sferi. Nadzorovanje psa mora biti zagotovljeno konkretnim razmeram, toženčevi domačiji z več družinskimi člani, katerim je toženec tudi zaupal varstvo psa. Toženca zato ne razbremeni dejstvo, da se je pes izmuznil njegovi ženi, saj gre za dogodek, ki bi ga toženec moral in mogel predvideti. Splošno znano dejstvo je, da psi podivjajo ob prihodu nakladalcev komunalnih odpadkov, zato je nedopustno, da je pes takrat bil izpuščen oziroma, da je obstajala možnost izpusta psa iz pesjaka. O navedenem stališču je obširna sodna praksa vrhovnega sodišča, ki je zapolnilo pravni standard potrebnega varstva in nadzorstva. Predvsem primer VS RS II Ips 458/97 je mogoče aplicirati na konkretni primer. Sodišče je sprejelo diametralno nasprotno odločitev, kar pomeni znaten odklon od sodne prakse. Sodišče ni uporabilo kot podlage določila 206. člena ZOR. Tožnik je prejel zavarovalnino iz naslova zavarovanja odgovornosti nepremičnine toženca in to dejstvo kaže na odgovornost toženca, saj zavarovalnica odškodnine drugače ne bi izplačala. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri ocenilo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, saj v sodbi ni mogoče zaslediti dokazne ocene glede listinskih dokazil, in sicer dopisa VURS-a, dopisa toženca z dne 10.11.2003 in obvestila o izplačilu odškodnine. Sodba sodišča se v teh delih ne da preizkusiti in pravilna dokazna ocena teh listin terja zaključek, da toženec vse do prejema tožbe svoje odgovornosti ni zanikal, kot tudi, da vodenje nekoga v registru VURS-a ne šteje, da je tisti dejansko lastnik. Sodišče ni obravnavalo vseh spornih vprašanj, na katera ga je opozorilo višje sodišče v sklepu z dne 11.5.2006. Sodišču je bilo naloženo, da ugotavlja, ali je bil toženec rejec psa in le v primeru, če bi dognalo, da ga je redil, je bilo zavezano ugotavljati ali z ravnanjem žene in posledico njenega ravnanja ni mogel in moral računati. Navodilo višjega sodišča je bilo ali je mogoče tožencu očitati kak subjektivni odnos do pobega psa iz pesjaka in tega sodišče ni upoštevalo in ni sledilo navodilom višjega sodišča. Pritožba nadalje še zatrjuje nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in tudi, da iz izpovedb Z. in K. izhaja, da je toženec bil v času škodnega dogodka doma, da je odvlekel psa proč in se je takoj po dogodku odpeljal. Izpoved žene toženca ni verodostojna, ker trdi, da pes toženca sploh ni ugriznil, izpovedba sina toženca pa tudi ne, ker ga takrat ni bilo doma. Sodišče tudi ni izvajalo dokazne ocene glede izpovedbe Z. M. Njegova izpovedba je v zvezi z izpovedbo žene toženca potrdila dejstvo, da je tudi toženec skrbel za psa. Pritožba predlaga spremembo sodbe, tako da pritožbeno sodišče zahtevku tožnika ugodi, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v novo sojenje. Tožnik je priglasil tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Ni pritrditi pritožbi v delu, ko sodišču prve stopnje očita bistvene kršitve postopka. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o vseh, za razsojo odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo, zato v pritožbi smiselno očitana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Nadalje so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o relativni bistveni kršitvi postopka na prvi stopnji po I. odst. 339. čl. ZPP v zv. s čl. 362 ZPP, saj je sodišče prve stopnje obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera ga je opozorilo sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu. Tudi dejansko stanje za odločitev o tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo, saj je glede na trditveno podlago, ki sta jo ponudili pravdni stranki, ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva za razsojo in ustrezno dokazno ocenilo izvedene dokaze, vendar pa je ob ugotovljenih dejstvih materialno pravo zmotno uporabilo. Zato je temu pritožbenemu razlogu ugoditi.

Sodišče prve stopnje je pri presoji odškodninske odgovornosti toženca izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, ki jo predstavlja paragraf 1320 Občega državljanskega zakonika ( ODZ). Pritožba utemeljeno opozarja, da je po stališču sodne prakse, ki je že izoblikovana tudi v odločbah vrhovnega sodišča, smisel pravnega standarda potrebnega varstva in nadzorstva po navedenem paragrafu v zagotovitvi, da je nadzorstvo in varstvo psa takšno, da je psu onemogočeno, da bi koga poškodoval. Ker je smisel nadzorstva psa ravno v tem, da se mu na učinkovit način prepreči, da bi koga poškodoval, mora biti to nadzorstvo prilagojeno vsaki situaciji, ki jo je lastnik mogel in moral predvideti.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki niso pritožbeno prerekane in jih je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo izhaja, da je šlo v konkretnem primeru za družinskega psa, za katerega skrbijo vsi družinski člani, med njimi tudi toženec. Zato je tudi njega šteti kot rejca psa. Iz nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja tudi, da je do poškodbe tožnika prišlo zaradi ravnanja toženčeve žene, ki je s tem, ko je odprla vrata pesjaka v času, ko je mimo pripeljal smetarski tovornjak, dopustila, da ji je pes ušel in tako opustila dolžno nadzorstvo nad psom, čemur pritožba pritrjuje in teh ugotovitev ne prereka.

Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega zaključilo, da tožencu ni moč očitati, da je opustil dolžno nadzorstvo nad psom, ker ga v trenutku napada psa niti ni bilo doma, pes pa je bil ob njegovem odhodu na delo v pesjaku, zanj je skrbela toženčeva žena, ki je pesjak odpirala samo takrat, ko ga je hranila ali peljala na sprehod, s čimer je za nadzor psa bilo s strani toženca nedvomno poskrbljeno. Takšen zaključek pa pritožba utemeljeno graja.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča ravnanje toženčeve žene samo po sebi še ne razbremeni toženca kot rejca psa odgovornosti za tožnikovo poškodbo. Ob uporabi že navedenih materialnopravnih izhodišč bi toženec kot rejec psa moral poskrbeti, da glede na dane razmere ne bi bilo možnosti, da bi pes lahko napadel osebo, ki ima možnost priti k hiši na običajen način. Toženec kot rejec psa odgovarja s povečano skrbnostjo in se lahko krivde razbremeni samo, če dokaže, da je ugriz psa posledica nepredvidljivega dogodka. Trditveno in dokazno breme, da to dokaže, je na strani toženca. Toženec pa tekom postopka ni niti zatrjeval niti dokazal, da je za potrebno varstvo psa poskrbel v zadostni meri ali še natančneje, da je pobeg psa iz pesjaka posledica dogodka, ki ga toženec ni mogel predvideti in pričakovati. Zgolj ugotovitev, da ga takrat ni bilo doma in da je pes ušel ženi, ga ob povedanem ne razbremeni krivdne odgovornosti za škodo, ki izhaja iz par. 1320 ODZ.

Zato pravilna uporaba materialnega prava ob pravilno ugotovljenih odločilnih dejstvih sodišča prve stopnje terja ugoditev pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje na podlagi čl. 358/4 ZPP iz zavrnilne v vmesno sodbo. Zato je po podlagi odškodninski tožbeni zahtevek tožeče stranke proti toženi stranki utemeljen in je tožena stranka odgovorna tožeči stranki za škodo nastalo v obravnavanem škodnem dogodku, ki se je pritožbeno nesporno zgodil dne 3.4.2001. O višini tožbenega zahtevka pa bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju še odločiti, saj ta ob zavrnitvi tožbenega zahtevka po temelju ni bila predmet presoje pred sodiščem prve stopnje. Prav tako pa tudi o pravdnih stroških kot to določa čl. 164 ZPP, vključno s priglašenimi pritožbenimi stroški.