Jedro

Izvajalec del (tožena stranka) ima zaradi neplačila že zapadlih obveznosti s strani naročnika (tožeče stranke) pravico sklicevati se na ugovor ogroženosti in odkloniti nadaljevanje del tudi, ko gre za fazo odpravljanja napak na izvršenih delih. Pravica zahtevati odpravo napak (od izvajalca del) je naročnikova pravica, ki ji stoji nasproti enakovredna izvajalčeva pravica, da mu naročnik da možnost, da napake sam odpravi Podatki o vsebini, vrsti in številu napak so nujni za postavitev zahtevka iz naslova njihove odprave in za njegov preizkus, in predstavljajo dejansko bazo, ki vpliva na sklepčnost ter preizkusljivost v tožbi uveljavljenega zahtevka.

V kolikšni meri morajo biti tožnikove trditve (v nadaljevanju postopka) konkretizirane in podprte z dokazi, je odvisno predvsem od nasprotne stranke in njenih obrambnih trditev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 1.026,63 EUR v petnajstih dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 67.061,63 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I). Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 4.228,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II).

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožena stranka je bila podizvajalec tožeče stranke in je za tožečo stranko na podlagi dveh pogodb za montažo in vgradnjo opreme in inštalacij izvajala dela strojnih inštalacij v stanovanjskih objektih L. in B. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom uveljavljala stroške za odpravo napak in škode zaradi napak v izvedenih delih, in sicer po treh računih. Z dvema računoma je tožeča stranka toženi stranki zaračunala zneske odprave napak v obsegu in višini, ki jih je odpravil (in tožeči stranki zaračunal) glavni izvajalec, z enim računom pa je tožeča stranka zahtevala povračilo stroškov za odpravo napak za delo, ki jih je odpravila sama. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo na podlagi nosilnega razloga, da tožeča stranka ni zmogla zadostnega trditvenega in dokaznega bremena glede napak, za katere naj bi bila odgovorna tožena stranka. Pritrdilo je tudi toženi stranki, da se je le-ta utemeljeno sklicevala na ugovor ogroženosti zaradi neplačil zapadlih obveznosti tožeče stranke iz naslova že opravljenih del. 5. Pritožba izpodbija navedene zaključke prvostopnega sodišča, vendar v zvezi z zahtevkom iz naslova odprave napak na objektih L. po rn. v višini 1.247,36 EUR, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo zaradi nekonkretiziranosti, ne navaja nobenih razlogov. Pritožbeno sporna je torej le odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z odpravo napak na objektih B., ki pa predstavlja večji del zahtevka.

6. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da ima izvajalec del (tožena stranka) zaradi neplačila že zapadlih obveznosti s strani naročnika (tožeče stranke) pravico sklicevati se na ugovor ogroženosti (102. člen OZ) in odkloniti nadaljevanje del tudi, ko gre za fazo odpravljanja napak na izvršenih delih (iz dejanskih okoliščin primera izhaja, da se je tožena stranka na ugovor ogroženosti začela sklicevati po tem, ko je že izpolnila svoje poglavitne pogodbene obveznosti in končala z deli na objektu). Vendar pa to vprašanje (upravičenost odklonitve odpravljanja napak) v postopku na prvi stopnji niti ni bilo posebej pomembno. Pravica zahtevati odpravo napak (od izvajalca del) je naročnikova pravica, ki ji stoji nasproti enakovredna izvajalčeva pravica, da mu naročnik da možnost, da napake sam odpravi (prvi odst. 639. člena OZ). V resnici ta pravica celo bolj varuje izvajalčev položaj, saj naročnik izvajalca ne more prisiliti, da napake odpravi. V primeru torej, ko se izvajalec svoji pravici do odprave napak odreče (iz kakršnihkoli razlogov) in napak ne odpravi, ima naročnik na voljo druge jamčevalne zahtevke, predvsem pravico, da po lastni izbiri napake odpravi sam oziroma na izvajalčev račun, ali zniža plačilo, ali pa odstopi od pogodbe (tretji odst. 639. člena OZ), v vsakem primeru pa obdrži tudi pravico do povračila škode (peti odst. 639. čl. OZ).

7. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tožeči stranki ni odvzelo niti omejilo materialnopravnega upravičenja, da odpravo napak uveljavlja na izbrani način. K temu, da napake odpravi sama oz. po drugem izvajalcu, je bila tožeča stranka celo prisiljena, saj je nesporno, da se tožena stranka na pozive k odpravi napak ni odzivala. Vendar pa je predpogoj za uveljavitev kateregakoli jamčevalnega zahtevka, kot tudi zahtevka za povrnitev škode iz tega naslova, da naročnik o ugotovljenih napakah obvesti podjemnika, po obligacijskih pravilih jamčevanja za napake tudi v zelo kratkih rokih. Tudi pravočasnost grajanja napak v obravnavanem primeru ni bila sporna oz. se ni ugotavljala, saj se je tožena stranka v pogodbi zavezala, da bo jamčila za kakovost izvedenih del za obdobje 10 let od njihovega zaključka. Sporen pa je bil obstoj napak, njihov obseg oz. število, odgovornost zanje in v posledici tudi višina stroškov, potrebnih za njihovo odpravo. Še zlasti, ker zahtevani strošek iz tega naslova znatno presega vrednost vseh pogodbenih del tožene stranke. Četudi zakon (OZ) ne izključuje možnosti, da lahko strošek odprave napake (ali škoda zaradi nje) znaša več kot samo delo, je zahtevek za odpravljanje napak v osnovi namenjen saniranju pogodbe in njenemu vzdržanju v veljavi. Vzdržanje pogodbe v veljavi pa je smiselno le, kadar takšna pogodba vsaj delno zadovolji pogodbene interese vseh pogodbenih strank. V primeru torej, ko strošek odprave napake presega vrednost del, se kot primernejši nakazujejo drugi zahtevki (glej tretji odst. 637. člena OZ, 638. člen OZ). Zato je še toliko bolj pomembno, da je izvajalec v primeru velikega števila napak ali njihove obsežnosti, o teh napakah obveščen prav tako natančno, kot bi šlo za eno samo, tako glede njene vsebine, pojavnosti, načina, na katerega se je izrazila; če gre za razmerje med profesionalnima osebama, pa tudi glede (možnih) vzrokov za napako. Ti podatki o vsebini, vrsti in številu napak so nujni za postavitev zahtevka iz naslova njihove odprave in za njegov preizkus, in predstavljajo dejansko bazo, ki vpliva na sklepčnost ter preizkusljivost v tožbi uveljavljenega zahtevka.

8. Zahteva po sklepčnosti in popolnosti tožbe sicer ne pomeni, da bi morala tožeča stranka že v tožbi navesti prav vsa konkretna dejstva, na katerih je utemeljevala zahtevek, ali da bi moral biti v tožbi zahtevani znesek do zadnjega centa že določen oz. izračunljiv. Prav tako tožeči stranki v tožbi ni treba predložiti prav vseh dokazov. V kolikšni meri morajo biti tožnikove trditve (v nadaljevanju postopka) konkretizirane in podprte z dokazi, je odvisno predvsem od nasprotne stranke in njenih obrambnih trditev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka argumentirano odgovorila na tožbo, da je na vse očitke tožeče stranke glede zatrjevanih napak podala konkretne ugovorne navedbe, da je ves čas opozarjala na nekonkretiziranost tožbene trditvene podlage glede vrste in obsega napak, da je pojasnila razloge, zakaj za te napake, tudi, če bi obstajale, ni odgovorna. Takšna procesna situacija je terjala ustrezno dodatno procesno aktivnost tožeče stranke, ki bi se morala do vseh ugovornih navedb konkretno opredeliti in nanje odgovoriti. Kot pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, prvostopno sodišče ni ugotovilo, da napak ni bilo, pač pa je ugotovilo, da tožeča stranka ni zmogla trditvenega niti dokaznega bremena glede obstoja konkretnih napak, njihovega števila oz. obsega, glede odgovornosti tožene stranke na način, da bi bilo zahtevek mogoče preizkusiti tako glede temelja kot po višini. Tožeča stranka tem zahtevam ni zadostila, saj je povečini le ponavljala tožbene trditve, (ki niso več zadostovale), in se ni vsebinsko soočila z ugovori tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni argumentirano in konkretizirano odgovorila na konkretne ugovore tožene stranke: da sifoni niso tesnili zaradi napak proizvajalca kadi, v katere so bili vgrajeni že v sami tovarni; da je bilo za izvedbo požarnega tesnjenja instalacij zadolženo drugo podjetje; da so trditve tožeče stranke, da so delavci tožene stranke poškodovali parket, popolnoma pavšalne in nepreizkusljive; da tožeča stranka ni navedla, kje in v katerih stanovanjskih enotah je prišlo do zamakanja in kaj je bil razlog in iz katerih razlogov je bila potrebna sanacija revizijskih odprtin ter keramičarska dela na objektu. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno opozorilo: da se je tožeča stranka sicer sklicevala na gradbeni dnevnik, v katerem naj bi bila navedena vsa dela, potrebna za odpravo napak, število ur in čemu so bila opravljena, vendar dnevnika ni predložila; da se je sklicevala na prevzemne zapisnike, v katerih naj bi bile zavedene napake, ki jih prav tako ni v spisu; da ni pojasnila, kakšne konkretne napake tožeča stranka toženi stranki očita pod posameznimi postavkami računa št. 00-03/2017 z dne 28. 3. 2017, kaj konkretno se je sploh izvajalo, kje so bila dela izvedena, kdo jih je izvedel in koliko ur je bilo porabljenih za posamezna popravila. Pritožbeno sodišče k temu še dodaja, da ni zanemarljivo, da tožeča stranka v citiranem računu zahteva plačilo 1.345-ih ur dela za odpravo napak, kar predstavlja 168 delovnih dni oziroma cca 7 mesecev dela redno zaposlenega delavca. Ne gre torej za to, da napak ni bilo, pač pa za to, da zaradi pomanjkljivih trditev in dokazov tožeče stranke niso v zadostni meri identificirane po vsebini in obsegu, da niso dokumentirane, saj bi lahko bilo šele na tej podlagi mogoče preveriti oz. ugotoviti, ali je šlo za napako v materialu ali za napako v delu tožene stranke, zakaj je bilo za njihovo odpravo potrebno prav 1.345 ur dela, da tožeča stranka na ugovorne razloge zoper račun št. 01-03/2017 glede stroškov reklamacije sifonov, tuš kadi, požarnega tesnjenja instalacij, popravila parketa, napačnega priklopa tople vode idr., ni konkretizirano odgovorila.

9. Pravilno je tudi stališče tožene stranke iz odgovora na pritožbo, da tožeča stranka z nadaljnjimi predlaganimi dokazi, katerih izvedbo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo in kar sodišču prve stopnje očita v pritožbi, navedenih pomanjkljivosti ne bi mogla in tudi ne bi smela odpraviti. Tožeča stranka z zaslišanjem prič ne more nadomeščati pomanjkljive trditvene podlage, ta pa, vključno z dokazi, ki so že v spisu, s strani tožeče stranke predlaganemu izvedencu ne bi omogočila konkretnih odgovorov na vprašanja, ali so napake pri vgradnji opreme in instalacij dejansko obstajale, ali jih je tožena stranka odpravljala in če jih je, ali jih je odpravljala pravilno. Trditveno breme za navedena dejstva je bilo na strani tožeče stranke in ne na izvedencu. Fotografije, ki jih je tožeča stranka predložila v spis, relevantnih spornih dejstev ne izkazujejo s potrebno verodostojnostjo, in so tudi povsem nepregledne. Tožeča stranka bi morala jasno navesti, kaj predložene fotografije sploh prikazujejo, kateri polomljeni del, katero nepravilno nameščeno komponento, v katerem objektu in katerem stanovanju, predložiti bi morala spisek oz. seznam vseh ugotovljenih napak po posameznih objektih in stanovanjih, z opisom konkretne napake in opisom dela za njeno odpravo, šele na podlagi takšne „rekapitulacije“ dejstev o napakah bi izvedenec lahko odgovoril na vprašanja o vrsti in količini teh napak ter o stroških, potrebnih za njihovo odpravo.

10. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, da je tožeča stranka v sodni spis vložila obširno dokumentacijo o pozivih za odpravo napak s specifikacijami ter reklamacijami končnih kupcev stanovanj. Kot že rečeno, so pozivi na odpravo napak nerelevantni, saj tožeča stranka uveljavlja drug jamčevalni zahtevek. Specifikacij teh napak pa tožnica ni predložila. Iz reklamacij končnih kupcev stanovanj, četudi bi šlo za napake, za katere je odgovorna tožena stranka, ne izhaja nobena (razumno pričakovana) koneksna zveza s trditvijo tožnice, da je za odpravo napak, ki so jih uveljavljali končni kupci, porabila 1.345 ur dela, niti ni tožeča stranka zatrjevala te povezave in jo utemeljila. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni oporekala trditvam toženke, da sifonov ni vgrajevala, ker so bili ti vgrajeni že v tovarni in ni pojasnila, zakaj naj bi bil vzrok za napako v sferi tožene stranke. Ni prerekala trditve toženke, da je bil za požarno tesnjenje instalacij zadolžen drug izvajalec. Ni navedla relevantnih dejstev v smeri, da je parket poškodovala tožena stranka, oz. njeni delavci (kdaj je bil parket poškodovan in kdaj so delavci tožene izvajali katera dela v tem stanovanju). V pritožbi ponavlja očitke, da so delavci tožene stranke nepravilno priklopili THV, a ni nasprotovala navedbam tožene stranke, da so bili priklopi na sigma blokih napačno označeni. V načelu je izostala konceptualna in strukturna skladnost v tožbi oz. postopku navedenih dejstev z zahtevkom oz. s parametri, na podlagi katerih je določena njegova višina. Tožeča stranka je bila dolžna podati trditve, ki bi omogočale preveritev obračuna vtoževanih stroškov tako po vsebini kot količini, temu bremenu pa ni zadostila.

11. Tožeči stranki ni bila kršena pravica do enakega varstva pravic, na katera se sklicuje pritožba, ker naj bi sodišče prve stopnje zavrnilo njen dokazni predlog za zaslišanje prič glede ključne navedbe, da je tožeča stranka konkretno in korektno grajala napake tožene stranke. Konkretnost grajanja (t.j. opis napake, njen obseg in številčnost) bi tožeča stranka morala zagotoviti že v trditveni podlagi in tega ne more nadomestiti z izvedbo dokazov.

12. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradi dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo je dolžna tožeča stranka sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 21, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV).