Jedro

Četudi drži, da vsaka krivda stranke v zamudi načeloma preprečuje vrnitev v prejšnje stanje, pa to pravilo ni povsem brez izjem. Upravičenost vzrokov se ne presoja povsem objektivno, temveč je treba upoštevati tudi subjektivne okoliščine na strani predlagatelja; treba je ugotoviti, kakšne so osebne lastnosti in okoliščine na strani stranke, in nato oceniti, ali je takšni stranki mogoče očitati, da je zakrivila zamudo.

Dejstvo, da so v različnih vrstah postopkov (v konkretnem primeru gre za redni pravdni postopek in postopek v sporu majhne vrednosti) določeni različni roki za odgovor na tožbo in da se torej lahko zgodi, da ima stranka, ki je tožena pred istim sodiščem v več zadevah, v različnih zadevah različne roke za odgovor na tožbo, po prepričanju pritožbenega sodišča ni splošno znano.

Stranka do povrnitve odvetnikovih potnih stroškov na sodišče ni upravičena takrat, ko si izbere odvetnika, ki ima pisarno v kraju, ki ni niti kraj stranke niti sodišča.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrne in se izpodbijani sklep v tem delu potrdi.

II. Pritožbi zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa se ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da se tožnikovi stroški postopka za vrnitev v prejšnje stanje pravilno odmerijo na znesek 127,33 EUR.

III. Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu drugega toženca A. A. za vrnitev v prejšnje stanje in dovolilo vrnitev v prejšnje stanje tako, da je odgovor na tožbo z dne 17. 12. 2018 štelo za pravočasnega (I. točka izreka). Tožencu A. A. je naložilo, da mora tožniku povrniti potrebne stroške postopka za vrnitev v prejšnje stanje v znesku 73,20 EUR (II. točka izreka).

2. Drugi toženec je zamudil osemdnevni rok za odgovor na tožbo v sporu majhne vrednosti in prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je zamudo drugega toženca mogoče šteti za opravičljivo. Kot posebne okoliščine primera je izpostavilo, da je bilo zoper toženca pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki v kratkem časovnem obdobju vloženih 20 tožb, toženec je tri tožbe prejel dne 17. 11. 2018, dne 24. 11. 2018 še devet tožb in dne 10. 12. 2018 še osem tožb. Toženec je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje pojasnil, da je dne 17. 11. 2018 odprl prvi dve kuverti in celotno besedilo pošiljke natančno prebral, pri čemer se je seznanil, da je rok za odgovor na tožbo 30 dni. Ostalih sodnih pošiljk ni več tako podrobno bral, saj je ugotovil, da gre za iste zadeve, zaradi prejetih tožb je doživel psihičen šok in se je predvsem posvetil iskanju rešitve. Drugotoženec je nekdanji direktor Agencije... in v zvezi s to njegovo funkcijo mu je B. B., nekdanji večinski lastnik I., zagrozil, da bo ob prenehanju funkcije z njim obračunal z zasebnimi odškodninskimi tožbami, kar se je očitno tudi uresničilo. Prvostopenjska odločba ugotavlja, da gre za takšne posebne subjektivne okoliščine na strani drugotoženca, ki v konkretni zadevi opravičujejo njegovo zamudo odgovora na tožbo.

3. Zoper izpodbijani sklep se glede vrnitve v prejšnje stanje in glede stroškovne odločitve pritožuje tožnik, ki med drugim navaja, da je treba pri odločanju o vrnitvi v prejšnje stanje upoštevati tudi položaj nasprotne stranke ter njeni pravici do sodnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Okoliščine, ki dopuščajo vrnitev v prejšnje stanje, so praviloma takšne, ki jih stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Zamude stranka ne sme zakriviti s svojim ravnanjem oziroma mora iti za naključje, ki se je stranki pripetilo. Toženec je sam izpovedal, da je pozorno prebral le prvi dve pošiljki, ostalih pa ne, torej je bil premalo skrben in zato zamuda ni opravičljiva.

4. V pritožbi zoper stroškovno odločitev navaja, da mu sodišče neutemeljeno ni prisodilo potnih stroškov odvetnika na narok za obravnavo predloga za vrnitev v prejšnje stanje, četudi je odvetniška pisarna iz istega kraja, kot sedež tožnika, in stroškov odgovora na predlog, čeprav je sodišče tožnika izrecno pozvalo na izjavo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

5. Pritožba je bila vročena v odgovor tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

6. Pritožba zoper odločitev o vrnitvi v prejšnje stanje ni utemeljena, pritožba zoper stroškovno odločitev pa je utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče načeloma soglaša z vsemi teoretičnimi izhodišči za presojo (ne)utemeljenosti predlogov za vrnitev v prejšnje stanje, ki jih navaja pritožnik. Vsa ta stališča so v pravni teoriji in sodni praksi dobro znana in utrjena. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev sodišča prve stopnje ni v nasprotju z navedenimi načelnimi izhodišči. Četudi drži, da vsaka krivda stranke v zamudi načeloma preprečuje vrnitev v prejšnje stanje, pa to pravilo ni povsem brez izjem.1 Upravičenost vzrokov se ne presoja povsem objektivno, temveč je treba upoštevati tudi subjektivne okoliščine na strani predlagatelja; treba je ugotoviti, kakšne so osebne lastnosti in okoliščine na strani stranke, in nato oceniti, ali je takšni stranki mogoče očitati, da je zakrivila zamudo.2 Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da so v obravnavani zadevi podane ravno take specifične posebne okoliščine, ki v tem konkretnem primeru opravičujejo »izjemo od izjeme.«

8. Tudi pritožbeno sodišče se strinja, da so izjemne okoliščine podane v tem, da je bilo zoper toženca v krajšem časovnem obdobju vloženih večje število tožb, ki so bile po vsebini podobne in povezane s toženčevim poprejšnjim delom v funkciji direktorja Agencije..., pri čemer mu je B. B. pred tem zagrozil, da se bo tožencu po prenehanju njegove funkcije na Agenciji... maščeval z zasebnimi tožbami (kar se je očitno uresničilo). Ravnanje toženca, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, da je pozorno (od začetka do konca, vključno s pravnim poukom) prebral le prvi dve tožbi (ki sta se nanašali na redni postopek, zato je bil v obeh primerih določen rok za odgovor na tožbo 30 dni), preostale pa manj pozorno, saj je toženec po hitrem pregledu ugotovil, da gre za zelo podobne zadeve, glede na opisane spremljevalne okoliščine tudi ni nerazumno ali nerazumljivo. Dejstvo, da so v različnih vrstah postopkov (v konkretnem primeru gre za redni pravdni postopek in postopek v sporu majhne vrednosti) določeni različni roki za odgovor na tožbo in da se torej lahko zgodi, da ima stranka, ki je tožena pred istim sodiščem v več zadevah, v različnih zadevah različne roke za odgovor na tožbo, po prepričanju pritožbenega sodišča ni splošno znano. Zato je povsem mogoče, da pravni laik (kar je tudi toženec) na možnost takšne distinkcije v posameznih zadevah, ki so si vse sicer zelo podobne in izvirajo iz istega sodišča, ne bi pomislil. 9. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da se je sodišče prve stopnje osredotočilo le na dogajanje 10. 12. 2018, ko je bilo tožencu vročenih zadnjih osem tožb, saj je sodišče prve stopnje (glej 5. točko obrazložitve) obravnavalo situacijo celovito in ugotovilo, da je toženec prvi tri tožbe prejel 17. 11. 2018, nato pa 24. 11. 2018 še devet tožb, skupno torej v sedmih dneh dvanajst tožb. Že to je po oceni pritožbenega sodišča izjemna in nenavadna situacija, ki kaže na izjemnost in nenavadnost konkretnega primera. Dodatna izjemna okoliščina je, da so te tožbe (česar pritožba niti ne izpodbija) pomenile uresničitev poprej izrečenih groženj.

10. Sodišče prve stopnje tudi ni zapisalo, da bi bil toženec zmeden oziroma začasno nepozoren, kot neutemeljeno navaja pritožba, temveč ugotavlja, da je večje število vloženih tožb (ob poprej izrečenih grožnjah) pri njem povzročilo psihični šok in stres, zaradi česar se je usmeril predvsem v iskanje rešitev. Tudi okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba (da je toženec najprej šel na Agencijo..., kjer se je skušal dogovoriti, da bi prevzeli stroške njegovega zastopanja, šele nato pa se je oglasil pri odvetnici), ne izkazujejo nasprotnega, saj je tudi takšno ravnanje v skladu z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, da je bil toženec v šoku in stresu (kar pa ne pomeni nujno tudi zmedenosti oziroma nerazumnosti) in da se je usmeril predvsem v iskanje rešitev. Splošno znano je, da je stres namenjen temu, da organizem oz. posameznika pripravi na ogrožujočo situacijo, prvotno na beg ali boj, v konkretnem primeru, kjer tožencu ni grozila fizična nevarnost, pa na obrambo s pravnimi sredstvi. Toženec očitno ni le pasivno čakal, temveč se je trudil najti rešitve za svoj položaj, pri čemer pa kot pravni laik, glede na zelo specifično situacijo, ni pomislil na to, da bi lahko bili roki za odgovor na tožbo v različnih zadevah (istega sodišča) različni. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče soglaša, da gre v tej konkretni zadevi za takšne izjemne specifične okoliščine na strani toženca, da je njegova zamuda roka za odgovor na tožbo opravičljiva.3

11. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje deloma napačno odločilo o stroških postopka v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožnik se pri tem neutemeljeno sklicuje na določbe Odvetniške tarife (OT), saj ta za sodišče ni zavezujoča. V sodni praksi ni povsem enotnega stališča o tem, ali je stranka, ki si izbere odvetnika izven sedeža sodišča, kjer se zadeva obravnava, upravičena do povrnitve odvetnikovih potnih stroškov na sodišče. Vendar se nakazuje pretežno stališče, da stranka do teh stroškov ni upravičena takrat, ko si izbere odvetnika, ki ima pisarno v kraju, ki ni niti kraj stranke niti sodišča. V primeru, kot je obravnavani, ko je sedež tako tožnika kot njegovega pooblaščenca v istem kraju (L.), pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni nerazumno, da si je stranka izbrala odvetnika v kraju svojega sedeža, saj tu ne gre le za osebno preferenco oziroma izbiro (do katere je stranka sicer upravičena, vendar ne na račun nasprotne stranke), temveč tudi povsem razumno pričakovanje, da bo sodelovanje med stranko in odvetnikom lažje in hitrejše, če sta oba iz istega kraja. Zato sodišče druge stopnje ugotavlja, da bi sodišče prve stopnje tožniku za narok za obravnavo predloga za vrnitev v prejšnje stanje moralo priznati tudi stroške kilometrine iz L. v V. in nazaj (22,7 km x 2 x 0,37 EUR = 16,80 EUR).

12. Prav tako bi glede na dejstvo, da je sodišče z dopisom z dne 7. 3. 2019 tožnika izrecno pozvalo, naj se izjavi o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, sodišče tožniku moralo priznati strošek tega odgovora z dne 27. 3. 2019 (50 točk za obrazložen dopis ali 30,00 EUR; 2 % administrativnih stroškov ali 0,60 EUR in 22 % DDV ali 6,73 EUR). Skupno je torej sodišče prve stopnje tožniku priznalo za 54,13 EUR premalo stroškov.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v zvezi z odločitvijo o vrnitvi v prejšnje stanje niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zoper I. točko izpodbijanega sklepa zavrnilo in sklep v navedenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Glede stroškovne odločitve pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje deloma napačno uporabilo materialno pravo, zato je II. točko izreka izpodbijanega sklepa spremenilo tako, da je tožniku priznalo še potne stroške za narok in stroške sestave odgovora na predlog (3. točka 365. člena ZPP).

14. Tožnik je s pritožbo uspel le v manjšem delu (le glede stroškov), ne pa tudi glede bistvenega (to je dovolitve vrnitve v prejšnje stanje), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da mora sam nositi svoje pritožbene stroške.

1 Primerjaj A. Galič, komentar 116. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list in GV založba, Ljubljana 2005, stran 478. 2 Galič, prav tam, s citirano dodatno sodno prakso in teorijo. 3 Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da v objavljeni sodni praksi ni zaslediti primera, ko bi do zamude prišlo zaradi vložitve večjega števila tožb zoper isto osebo. Drugi nekoliko podobni primeri, ko je stranka zamudila rok za odgovor na tožbo ali kako drugo pravno dejanje, niso primerljivi, saj je šlo le za eno ali dve tožbi (primerjaj sklep VSM I Cp 137/2019 z dne 16. 4. 2019 in VDSS Pdp 984/2017 z dne 7. 2. 2018) oziroma le eno vabilo ali drugo sodno pisanje (sklepi VDSS Psp 169/2018 z dne 24. 5. 2018, VSL IV Cp 1527/2018 z dne 22. 8. 2018, VSL I Cp 435/2017 z dne 17. 5. 2017 in VSL I Cp 2508/2015 z dne 19. 10. 2015).