Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Četudi bi držalo, da rok izpolnitve obveznosti v pogodbi ni bil določen, bi tožeča stranka lahko v skladu s 314.čl. ZOR zahtevala takojšnjo izpolnitev obveznosti. Sicer pa tudi, če bi bil zastaralni rok pretrgan z vložitvijo odgovora na tožbo 19.07.1995, kar sicer ne drži, bi od 13.09.2001 tudi v takem primeru terjatev tožeče stranke zastarala, saj zaradi trditev v odgovoru na tožbo, da tožena stranka svojih obveznosti iz pogodb ne bo mogla izvršiti v 15 dneh, ampak le v okviru rekonstrukcije sosednjega odseka iste ceste, to ni pomenilo podaljšanja ali pretrganja zastaralnega roka.
Pritožba tožečih strank se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna urediti odtekanje meteorne vode s parcel tožnikov št. 1446, 1444/1 in 3091/1 k.o. B. v kanalizacijo meteorne vode v 15 dneh, zavrnilo pa tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna postaviti primerno ograjo na mejah parcel tožnikov št. 1446 in 1444/1 k.o. B. z javno cesto v 15 dneh. Odločilo je še, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka. Tožbeni zahtevek na postavitev primerne ograje je sodišče prve stopnje zavrnilo zaradi zastaranja terjatve tožečih strank v splošnem zastaralnem roku petih let po 371.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Stroškovna odločitev pa temelji na 2.odst. 154. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zoper sodbo se, kolikor je sodišče tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo ter zoper stroškovno odločitev pritožujeta tožeči stranki iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 338.čl. ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnika v pritožbi menita, da so razlogi izpodbijane sodbe nasprotujoči, saj se najprej trdi, da je šlo za spremembo tožbe glede pripravljalne vloge tožnikov z dne 13.09.2001, ki jo je sodišče dovolilo, nato pa se navaja, da gre za novo tožbo pod opr.št. P 448/2001, ki jo je nato sodišče združilo v enotno obravnavanje s tekočo pravdo in izdalo eno samo sodbo. Ti trditvi ne gresta skupaj. Poleg tega je sodišče izrecno izdalo sklep, da se ne dovoli sprememba tožbe. Zahtevek tožeče stranke temelji na sklenjenih pogodbah, ki so med strankama nesporne. Res sta prvotno tožnika zahtevala le delno izvršitev teh pogodb - ureditev odtekanja vode. 13.09.2001 pa sta dodala še zahevek na postavitev ograje, ki je dogovorjen v isti pogodbi in prav tako nesporen. Ne gre za nov zahtevek. Gre le za vprašanje obsega zahtevka, to je zvišanje zahtevka, zato je bilo sodišče dolžno dovoliti spremembo. Ne glede na navedeno pa zastaranje ni nastopilo. V pogodbah rok za izvršitev del ni bil določen. Zato zastaralni rok ni mogel niti pričeti teči. Sicer pa je tožena stranka v odgovoru na tožbo izjavila pripravljenost izpolniti svoje obveznosti iz sklenjenih pogodb, kar predstavlja pisno priznanje obveznosti. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da svojih obveznosti iz pogodb ne bo mogla izvršiti v 15 dneh, temveč v okviru rekonstrukcije sosednjega odseka iste ceste, pri čemer je tožena stranka svoje obveznosti pričela izpolnjevati šele leta 1999. Z začetkom izvrševanja teh obveznosti pa je bilo pretrgano zastaranje in od leta 1999 do 13.09.2001 ni preteklo pet let. Šlo je za molče sklenjen sporazum in je začetek zastaranja pomaknjen na čas rekonstrukcije ceste. Glede vseh teh okoliščin je bilo tudi predlagano zaslišanje tožnikov, ki ga pa sodišče ni izvedlo in jima je tako onemogočilo dokazovanje svojih trditev. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki v odgovoru na pritožbo opozarja, da je neresnična pritožbena trditev, da ne gre za nov zahtevek. Nepravilna je tudi razlaga, da zastaranje ni nastopilo, ker v pogodbah ni bil določen rok za postavitev ograje. Tudi če ni bil določen rok za postavitev ograje, terjatev zastara v splošnem zastaralnem roku po 371.čl. ZOR. Tudi od vložitve odgovora na tožbo do spremembe tožbe oziroma nove tožbe je za postavitev ograje poteklo več kot pet let in je zato zahtevek zastaran. Neresnična pa je tudi trditev, da je prišlo do pretrganja zastaranja. Do tega ni moglo priti, saj zahtevek za postavitev ograje do vložitve nove tožbe niti ni bil postavljen. Zahtevek za postavitev ograje pa je tudi napisan le kot pripomba k pogodbi z dne 17.07.1990. Pritožba ni utemeljena. Po oceni pritožbenega sodišča je v prvi vrsti neutemeljen pritožbeni očitek o nasprotujočih razlogih izpodbijane sodbe. Pritožbena trditev, da je šlo z spremembo tožbe, ki jo je sodišče dovolilo, je protispisna, saj je sodišče jasno navedlo, da spremembe tožbe ni dovolilo. Da je za spremembno šlo, pa ne more biti dvoma, saj tožeča stranka sama v pritožbi navaja, da je šlo za povečanje obstoječega zahtevka, kar po 2.odst. 184.čl. ZPP predstavlja spremembo tožbe. Dejstvo, da sodišče spremembe tožbe ni dovolilo in jo je obravnavalo kot novo tožbo pa je pravno povsem nepomembno, saj to dejstvo na odločitev ni v ničemer vplivalo. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede začetka zastaralnega roka. Četudi bi držalo, da rok izpolnitve obveznosti v pogodbi ni bil določen, bi tožeča stranka lahko v skladu s 314.čl. ZOR zahtevala takojšnjo izpolnitev obveznosti, tako da zatrjevano dejstvo na začetek teka roka zastaranja ni vplivalo. Sicer pa tudi, če bi bil zastaralni rok pretrgan z vložitvijo odgovora na tožbo 19.07.1995, kar sicer ne drži, bi do 13.09.2001 tudi v takem primeru terjatev tožeče stranke zastarala, saj zaradi trditev v odgovoru na tožbo, da tožena stranka svojih obveznosti iz pogodb ne bo mogla izvršiti v 15 dneh, ampak le v okviru rekonstrukcije sosednjega odseka iste ceste, to ni pomenilo podaljšanja ali pretrganja zastaralnega roka. Nikakor pa seveda tega niso pomenila dela v okviru rekonstrukcije sosednjega dela cesta v letu 1999. Ne more biti dvoma, da je vtoževana terjatev tožeče stranke zastarala v petletnem zastaralnem roku iz 371.čl. ZOR in je tako sodba v izpodbijanem delu v dejanskem in pravnem pogledu povsem pravilna. In ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 339.čl. ZPP, je na podlagi 353.čl. ZPP pritožbeno sodišče pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.