Jedro

Tuji nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanje je M.O., ki je umrl kot pripadnik Armade BIH, očitno štel za zavarovanca in mu je obdobje, prebito v vojski, upošteval v pokojninsko dobo. Skladno s 1. odstavkom 254. člena ZPIZ/92 pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja lahko pri zavodu uveljavi oseba, ki je bila pri njem nazadnje zavarovana. Ker je bil pokojni M.O. nazadnje zavarovan v BIH, niso izpolnjeni zakonski pogoji za vodenje postopka pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije v zvezi z zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "Tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca, opr. št. 4046358 z dne 1. 3. 2005 in št. 34 4046358 z dne 13. 9. 2004 ter da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje, se zavrne."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku ter odpravilo odločbi toženca, opr. št. 4046358 z dne 1. 3. 2005 in št. 34 4046358 z dne 13. 9. 2004 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je bila zahteva za priznanje pravice do družinske pokojnine, vložena dne 6. 3. 1995, zato je pravna podlaga za odločanje podana v 1. odstavku 254. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ), kjer je določeno, da lahko uveljavi pravico iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri toženi stranki oseba, ki je bila pri njej nazadnje zavarovana in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih pogodb. Kot je razvidno iz listinske dokumentacije pokojni M.O. ni bil državljan Republike Slovenije. V Sloveniji je bil zaposlen od 7. 5. 1976 do 9. 6. 1978, od 18. 9. 1979 do 5. 3. 1982 in od 1. 4. 1987 do 18. 4. 1990 ter od 19. 4. 1990 do 13. 5. 1992 v skupnem trajanju 9 let, 8 mesecev in 4 dni. V obdobju ob 23. 3. 1982 do 19. 3. 1987 je bil zaposlen v Bosni in Hercegovini ter nazadnje v obdobju od 4. 5. 1992 do 12. 7. 1993 je bil v Bosni in Hercegovini zavarovan kot pripadnik Armije BIH. Tudi iz odločbe nosilca zavarovanja v BIH z dne 24. 11. 1999, s katero je bila vdovi in trem otrokom priznana pravica do družinske pokojnine od 15. 6. 1994 dalje izhaja, da je bil pokojni po prenehanju zavarovanja pri toženi stranki, zavarovan v BIH, torej pri tujem nosilcu zavarovanja. Zaradi tega je bila družinskim članom družinska pokojnina tudi odmerjena v višini 85 % od pokojninske osnove, ker je zavarovalni primer nastopil zaradi poškodbe pri delu, pokojni pa je bil nazadnje obvezno zavarovan do svoje smrti kot pripadnik Armije BIH. Glede na navedeno tožena stranka meni, da je bilo z izpodbijano odločbo pravilno odločeno, da v sporni zadevi ni izpolnjen dejanski stan po 1. odstavku 254. člena ZPIZ. Nadalje tožena stranka še navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je odpravilo izpodbijani akt in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje, kršilo 2. odstavek 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl., v nadaljevanju: ZDSS-1). Sodišče lahko le izjemoma, kadar tožena stranka v predsodnem postopku ni ugotovila dejanskega stanja, s tem da bi bilo ugotavljanje le-tega pred sodiščem povezano z nesorazmernimi težavami, skladno s 1. alinejo 1. odstavka 82. člena ZDSS-1, odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je imelo na razpolago vse potrebne podatke za odločitev v zadevi oziroma vsi potrebni podatki izhajajo iz samega spisa. Razlog za odpravo odločb je torej procesno napačen, niti ni bil ustrezno obrazložen. Sodba se zato v tem delu niti ne da preizkusiti in je s tem podana tudi bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP). Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu navaja, da je iz potrdila Zveznega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje M., št. 10606/98 z dne 20. 1. 2004 razvidno, da je bil pokojni zavarovanec nazadnje zavarovan do dne 19. 3. 1987. Iz delovne knjižice pa je razvidno, da je bil zavarovan tudi v Sloveniji in sicer vse do 13. 5. 1992. Tožena stranka se zato nepravilno sklicuje na začasni sklep z dne 24. 11. 1999 o tem, da se pokojnemu zavarovancu v pokojninsko dobo všteva tudi čas, prebit v Armadi BIH, saj ta sklep dejansko ne pomeni dokazila o obdobju dejanskega zavarovanja. V primeru potrdila nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja M. z dne 20. 1. 2004 gre za javno listino, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Tožeča stranka se zato strinja z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, torej da tožena stranka ni imela podlage za zavrženje zahteve za priznanje pravice do družinske pokojnine. Ker je tožena stranka zahtevo zavrgla, je s tem podana podlaga za vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine v spisu, sodba pa se opira samo na te dokaze.

Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca, opr. št. P-4046358 z dne 1. 3. 2005, s katero je bilo odločeno, da se pritožba zoper prvostopenjsko odločbo št. 34-4046358 z dne 13. 9. 2004 zavrne. Je pa tožena stranka navedeno odločbo odpravila ter nato zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine zavrgla. Drugostopenjski organ je namreč ugotovil, da je prvostopenjski organ zahtevo za priznanje pravice zavrnil na podlago 1. odstavka 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1), dejansko pa bi moral zahtevo zavreči zaradi neizpolnjevanja procesnih pogojev za vodenje postopka po 1. odstavku 254. člena ZPIZ.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je potrebno zadevo presojati po določbah v času vložitve zahteve veljavnega zakona, torej po določbah ZPIZ. Zahteva za priznanje pravice do družinske pokojnine je bila namreč vložena dne 6. 3. 1995. Tedaj veljavni ZPIZ pa je v 1. odstavku 254. člena določal, da pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja lahko uveljavi pri zavodu oseba, ki je bila pri njem nazadnje zavarovana in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih pogodb. Glede na zavzeto stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi pod opr. št. VIII Ips 169/2001 z dne 21. 5. 2002, so pogoji iz 1. in 2. odstavka 254. člena ZPIZ, ki se nanašajo na okoliščine in lastnosti stranke, ki morajo biti podane, da je odločanje o njeni zahtevi dopustno, procesne predpostavke. Od njihovega obstoja ali neobstoja je odvisen začetek postopka pri zavodu.

Bistveno za odločitev v zadevi je torej ugotovitev, kje je bil pokojni nazadnje zavarovan, torej ali je bil nazadnje zavarovan pri slovenskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ali pa pri tujem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Med strankama je nesporno, izhaja pa tudi iz dokumentacije v spisu, da je M.O. umrl dne 12. 7. 1993 kot pripadnik Armade BIH. Ravno na podlagi tega dejstva, je bila njegovim družinskim članom z začasnim sklepom opr. št. 1818-0438/99-1 z dne 24. 11. 1999 priznana pravica do družinske pokojnine. Po stališču pritožbenega sodišča torej navedeni listinski dokaz nedvomno izkazuje, da je bil pokojni M.O. nazadnje zavarovan pri tujem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V pokojninsko dobo mu je bil priznan tudi čas, prebit v Armadi Bosne in Hercegovine in sicer gre za obdobje od 4. 4. 1992 do 12. 7. 1993, skupaj torej 2 leti, 4 mesece in 18 dni (12/24). Gre torej za zavarovanje po tujem pravu (toženec se pri tem sklicuje na 16. člen Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, Ur. l. SFRJ, št. 23/82 s spremembami, ki se je v Bosni in Hercegovini uporabljal do leta 1998 kot republiški predpis). Navedenega leta je bil namreč sprejet Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Službene novine Federacije BIH, br. 29/98 s spremembami). Navedeni predpis v 2. poglavju določa zavarovane osebe, medtem ko za obdobje pred sprejemom omenjenega zakona odkazuje na uporabo prej veljavnih predpisov (156. člen). Glede na to, da je torej tuj nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja pokojnega M.O. štel za zavarovanca, v tem primeru torej ni nobene osnove, da bi slovenski nosilce pokojninskega in invalidskega zavarovanja sprejel drugačno odločitev. Na omenjeno tudi nima nobenega vpliva potrdilo št. 0005079244628 z dne 20. 1. 2004, na katerega se sklicuje tožeča stranka. Iz potrdila namreč izhajajo podatki iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega zavarovanja. V omenjenem potrdilu res ni naveden podatek o priznanju posebne dobe za čas udeležbe v vojski kot pripadnik BIH, vendar pa omenjeno dejstvo izhaja iz že citiranega začasne sklepa o priznanju pravice do družinske pokojnine družinskim članom pokojnega M.O. z dne 24. 11. 1999. Tuji nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanje je torej pokojnega štel za zavarovanca in glede na to, da je ugotovil, da so izpolnjeni pogoji po določbah pri tem nosilcu veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, družinskim članom tudi priznal pravico do družinske pokojnine. V tem primeru pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče šteti, da je bil pokojni M.O. nazadnje zavarovan v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da s tem torej ni izpolnjen pogoj po 1. odstavku 254. člena ZPIZ za vodenje postopka za priznanje pravic iz pokojninskega zavarovanja, kot je to pravilno ugotovil toženec v izpodbijani dokončni odločbi V zvezi s priznanjem pravice do družinske oziroma vdovske pokojnine pa pritožbeno sodišče zgolj še pojasnjuje, da je s 1. 7. 2008 stopil v veljavo sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe, št. 10/2008). Z navedenim predpisom je torej dana možnost uveljavljanja pravice do sorazmernega dela družinske (vdovske) pokojnine in sicer za dobo, dopolnjeno v Republiki Sloveniji.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke, opr. št. 4046358 z dne 1. 3. 2005 in št. 34 4046358 z dne 13. 9. 2004 kot neutemeljen zavrnilo.